Avantgarda in zaklane kure
JURIJ SOUČEK - Odlomki iz nastajajoče avtobiografije
Odkar se je v Mali drami dogajalo gledališče, ni nobeden od ravnateljev želel odločati o tem, kdo naj ga posvoji, in tudi o tem, kdo je bil prvi začetnik gledališkega dogajanja v prostoru, ki ga je tehnični vodja Drame Sveta Jovanović namenil skladišču kulis. Takrat je namreč dopustil, da so vzidali za ta namen premajhna vrata. Nobeden od vodečih v direkciji ni hotel prevzeti odgovornosti, da bi to podstrešje priznal kot teater, in tudi tega ne, kdo je zanj odgovoren. Prostor današnje Male drame je bil delno usposobljen za predstave takrat, ko sem moral po Prometeju zapustiti Šentjakob in sem začel sodelovati z Darijanom Božičem in Pro musico vivo. Darijan je poskusil za gledališče ustvarjati nekakšne glasbene dogodke po vzoru Vinka Globokarja, ki je te »happeninge«, ki so po navadi in namenu temeljili na šokih, zmedi občinstva ali pa samo na njihovi negotovosti, počel v Parizu, in predvsem v Nemčiji, z uspehom. Vsekakor so imela ta prizadevanja avantgardnih umetnikov namen iz občinstva, ki skupinsko čustvuje, izvzeti razmišljajoče posameznike in jih osveščati. Temu gibanju sem se pridružil tudi jaz in za zmeraj si bom zapomnil razstave v skupino neokonstruktivizma povezanih kiparjev in slikarjev, s katerimi sem prijateljeval. Predvsem sva se ujela s Tonetom Lapajnetom. Takrat (leta 1969) so skupaj z Dragico Čadež in somišljeniki meni poverili ustanovno režijo razstave v Moderni galeriji. Kompletno Mestno galerijo smo zagradili z lesenimi, kiparsko obdelanimi in rdeče-rumeno-črno obarvanimi elementi, jaz pa sem na otvoritvi prednašal montažo Kosovelovih protestnih pesmi o Slovencih. Podobne zadeve so se takrat dogajale tudi v Mali drami. Veliko je k temu gibanju prispeval tudi Darijan Božič. Pri njegovem Jagu, ki sem si ga zamislil in opremil, so se dan pred premiero v Mali drami, v sezoni 70/71, sesedli veliki stiroporski keglji, ki so na odru nadomeščali partnerje Kristijanu Mucku in do pasu razgaljeni Metodi Zorčič. Takrat sta še pod oznako skupine Stranski vhod nastopala v tej Darijanovi produkciji. Velike keglje, sestavljene iz treh delov, sem lepil z Neostikom in šele drugi dan dopoldan spoznal, da to lepilo stiropor topi!
Predvsem je Mala drama z repertoarjem in tudi načinom igre, ki je že zaradi posebnega odra, ki ga ni bilo, terjala drugačen, lahko bi temu rekli civilni, sobni način igre. S tem je bila v ustvarjalnem kljubovanju Velikemu odru. Seveda to ni bilo zmeraj všeč ravnateljem ali takratnim »vedejem« mogočne Drame, ki se s tem niso vedno strinjali. Bojan Štih je na primer pol ure pred premiero Arrabalovega Arhitekta pritekel v tretje nadstropje, odprl vrata v Malo dramo in meni, že v kostumu za premiero, zasopljen rekel: »To je tvoje, jaz nimam nič s tem!« in nato odvihral nazaj v pisarno. Ne vem, ali si je predstavo Arhitekta kasneje sploh prišel ogledat ali ne. Saj je bila situacija v Drami v teh časih precej napeta. Neprestani sestanki, sovražni odnosi, podpihovani z vseh strani, so zastrupljali odnose med nami. Mala drama je bila v dopoldnevih prizorišče za »krvavo klanje«. Po navadi je bil v dopoldanskih sestankih na sporedu Bojan Štih, zvečer pa lahko tudi kakšne »Jovanovićeve kure« ali Součkov Arrabal. Težko je bilo, in je še danes, ustreči vsem v državi, kjer imamo vsi prav. Arrabalov Arhitekt in asirski cesar je bil po 32 razprodanih predstavah brez pojasnila umaknjen z repertoarja.
Z Vinkom Globokarjem sva prijateljevala in z njim sem v njegovem velikem glasbenem orkestralnem delu igral ali predstavljal izgubljenca, ki zmeden tava po svetu. S tem glasbenim delom za dva dirigenta in glas smo nastopili tudi v Benetkah v teatru Fenice. Seveda še pred požarom. Z zlogi besed v treh jezikih. V francoščini, ruščini, kjer sem izgovarjal verze iz poeme Majakovskega, in slovenščini. Vinko mi je precej pripovedoval o takratnih poskusih umetnikov, ki so ustvarjali posebne »dogodke«, v katerih so nagovarjali občinstvo, da niso bili samo gledalci in poslušalci, ampak tudi soustvarjalci projekta. Pridobil si je somišljenike, glasbene specialiste virtuoze, s katerimi je nastopal po vsem svetu. Tudi pri nas. Tudi sam je s svojo pozavno delal čudeže in delček te »neglasbe« mi je podaril tudi za Arhitekta. Efekt s pozavno je bil v predstavi trenutek, ko Arhitekt, Cesarjev učenec, razkosa in poje svojega učitelja, samo da bi lahko postal njemu enak!
