Asocialna interakcija

Pogosto zahajam v eno izmed grosupeljskih picerij, kjer te postrežejo s tisto pravo italijansko pico, ki nikakor ne obleži v želodcu in ti dovoli, da po njej odtečeš maraton, če je treba. Navadno jo tudi precej hitro postrežejo, kar je pravzaprav skladno s strategijo 21. stoletja, ki se glasi: »Mudi se mi, nimam potrpljenja ne s teboj ne s samim seboj. To, kar želim, želim takoj!« Pica je torej po slabih desetih minutah na mizi, ne da bi komurkoli moral pogledati v oči in z njim spregovoriti besedo. A moje zadnje picoljubno dejanje je bilo nekoliko drugačno, pridružila se mi je sestra Lana, ki spada v generacijo ljudi, rojenih s telefonom v žepu. Klasično kramljanje nama nikoli ni šlo preveč od rok, navadno znava drug drugega precej dobro izprašati in nikoli nisem zares pomislil, da je to najverjetneje moja poklicna deformacija, s katero sem okužil tudi njo. Kljub temu pa se je tistih 10 minut čakanja na pico nepričakovano skoraj vleklo, prišel je trenutek, ko nisva čutila potrebe, da drug z drugim sploh spregovoriva. Sledila je napaka, ki se je zaveš, ko je že prepozno, in ta se imenuje »drsanje« po telefonskem zaslonu brez smisla. To je sicer počela tudi sestra, ki ji je v nasprotju z mano na čelu pisalo, da točno ve, kaj počne. Imeti resne pogovore prek telefona z najmanj petimi vrstniki ni lahko, še težje pa je pričakovati, da bi se ob tem ukvarjala z menoj.

Komuniciranje je v sodobnem svetu prej nekakšna asocialna interakcija kot pa nekaj izrazito intimnega. Ljudje kuhamo, peremo, gledamo televizijo in ob vsem tem se tudi malo pogovarjamo. Tako ne izgubljamo časa in nam ni treba drug drugega opomniti na tisto strategijo, ki sem jo kakšno vrstico višje ubesedil. No, da se vrnem k pici, ki je bila v tistem trenutku že skoraj na mizi ... Sestra me vendarle preseneti z mislijo: »Zdaj pa dovolj. Tu sem s teboj. Prijatelje na telefonu lahko ugasnem, tebe ne morem.« Njena misel se mi je zdela nekaj tako preprostega in posebnega. Kot da bi sestra začutila moje nelagodje, čeprav ni niti za trenutek pogledala proti meni. Morda bi lahko temu rekel občutek za človeka in morda smo tudi zaradi tega socialna bitja, ki potrebujemo drug drugega. Včasih so to besede, včasih dejanja. Včasih je pa tudi prav, da se lotimo pice. Margarito, prosim!