favorskaya Svet24.si

Ruske oblasti aretirale novinarko, ki je pokrivala...

Natasha Diddee Svet24.si

Priljubljena blogerka leta živela brez želodca, ...

jv_0 Necenzurirano

Kaj se skriva v ozadju nenadnega odhoda direktorja...

kucan drnovsek bobo Reporter.si

Kučanova huda napaka: Drnovška je imel za ...

ronaldo 11 Ekipa24.si

Avtor selfija v velikih težavah: zaradi vdora na ...

lara, topki, skrito-v-raju Njena.si

Skrito v raju: Skrivnost Larinih pletenih topkov

novak djokovic Ekipa24.si

Je zaradi tega počilo med Đokovićem in ...

Kolumna
Aristokratska bledica šefice generalštaba

Aristokratska bledica šefice generalštaba

Bernarda Jeklin, 21.04.2019 21:01:11

Moje srce je osvojila že v prvem trenutku.

Delite na:

No, ne v prvem, zagotovo pa tedaj, ko je prvič spregovorila: majcena, drobčkana ženskica asketske kratke pričeske, če je o pričeski na njej seveda sploh mogoče govoriti, pa z neverjetno artikuliranim in ognjevitim govorjenjem. Drobna kot ptiček, na videz krhka, a v resnici najbrž vse prej kot to. V prvem hipu, ampak res samo v prvem hipu je učinkovala malce komično. Nekako ni sodila med tiste strogo vojaške moške okoli sebe: nova načelnica generalštaba Alenka Ermenc. Saj ne, da bi imeli Slovenci med vojaki same izklesane hruste na način ameriških marincev, tu in tam se najde tudi kak primerek, ki bi ga človek uvrstil v slovensko vojsko samo, če ga prej fino naliješ ali zakadiš ali oboje. In tudi prva iz tega vica ni. Njena predhodnica je bila tudi v krilu, a Katička je z višino, z generalno pojavo in apriorno strogostjo za črno obrobljenimi očali ter s tudi strogo, a vseeno feminilnejšo pričesko že sprva učinkovala nekako bolj sprejemljivo. Treba se je bilo poleg tega spomniti vsaj na nemško biondo, ki je poleg drugega tudi s petimi otroki okoli vratu Merkelci dovolj ustrezala, da je bila imenovana za šefico nemške vojske, in to seveda ni kar tako. In Nemka tudi ni edina v Evropi poleg naše. Pustimo zdaj ob strani, kako so se, ko se je to dogajalo, tedaj križali tudi prenekateri Nemci.

Potem je Alenka končno spregovorila. In pri priči, že v prvem stavku, je bilo vse jasno. Iz nje je zavela nenarejena mogočna samozavest in tudi za dobro pest kljubovalnosti. Predvsem kljubovalnost jo je pri meni pri priči in ključno zaznamovala. Slutila je, da ne prihaja le nenavadno šefovanje, ampak tudi kup težav. In slutila je nenavadno prav.

Težave so se začele, še preden si rekel keks. Nekaj dni je bila na bolniški in že dejstvo, da zdaj kar tam nekje leži, namesto da bi šefovala, je bilo za prenekatere, ki so jo imeli v želodcu ali jim je bilo vsaj ukazano, naj jo imajo v želodcu, čisto dovolj: ugibanja, namigovanja, članki, poročila, vse je šlo v dve poglavitni smeri: kaj ji v resnici sploh je in kako usodno je tisto, kar se dogaja z njenim zdravjem, ter po drugi strani ugibanje, kdo jo bo nadomestil, kdo je torej neposredno zainteresiran; kdo bo profitiral in kdo izgubil. Če si bral Delo, si kmalu dobil občutek, da je njena bitka že izgubljena. Ali jo bo do konca stisnila bolezen ali jo bodo odstranili tisti, ki bi to znali početi bolje od nje.

Potem se je spet pojavila. Pravzaprav je, se je izkazalo, bolovala vsega nekaj dni. In spet je bilo nenadoma vse po starem, čeprav so, mislim, da v Dnevniku, tedaj celo objavili njeno fotografijo in pod njo vzneseno poudarili, da je punca, kar oglejte si jo, prosimo, »nenavadno bleda; take bledice ne vidiš zlepa«. A če si ves ta blesavi cirkus okoli nje spremljal vsaj približno temeljito, se ni bilo mogoče ogniti spoznanju, da ji poskuša v njeni okolici res marsikdo streči po karieri in da jih je veliko, ki si silno želijo, da tako ali drugače izgine. Očitno punca sedi na sodu smodnika. Če ima vojska seveda sploh še denar zanj.

Bilo je prav hecno, ampak njej seveda ne. Povem vam: precej naporno bo. Kajti Alenko Ermenc bo treba iz njene pisarne odnesti z nogami naprej, prej se ne bo dala. Res mi je všeč.

In zdaj malce k poljedelstvu. In v tujino. Na Nizozemskem se kitijo z dosežkom, za katerega bi bilo treba podeliti Nobelovo nagrado. Pravzaprav bi si jo zaslužile nizozemske krave, ampak Nobelovih nagrad v glavnem kravam (še) ne podeljujejo in bojim se, da bodo nepravično ob njo. Nizozemske krave so namreč naučili nadzorovanega lulanja. V stranišče. Ne še vseh, seveda, prve pa vsekakor to že obvladajo. Lulajo na nekakšnem, denimo, kravjem stranišču, ki sicer ni čisto takšno kot v vaši kopalnici, ampak je vseeno čisto pravo stranišče. Se pravi: krave navajajo, da prepoznajo poseben boks, v njem pa z mrežo prekrite posode za lovljenje kravjega urina. Kravjega urina je namreč veliko, velikansko, in k temu hudo zaudarja po amonijaku. Si mislite: vsaka nizozemska krava vsak dan izlula od petnajst do dvajset litrov urina! Moj bog. Živinoreja, so izračunali, proizvede okoli 18 odstotkov vseh toplogrednih plinov in krave okoljevarstveniki torej vse bolj postrani gledajo.

A nazaj k straniščem. Stvar je več kot resna. Pri projektu kravje stranišče sodeluje celo ena od nizozemskih univerz, poskusno uvajanje zadeve pa poteka na posebej izbrani kmetiji. Kot rečeno, so prvi uspešni rezultati že tu, kako bo teklo nadaljevanje, pa vas bomo vsake toliko obveščali tudi v tej rubriki.

Bojim pa se, da Nizozemcev še ne gre posnemati in začeti s poukom tudi pri nas, denimo pri dolenjskih kravah. Na Dolenjskem je sicer zibelka marsičesa v slovenski kulturi, bojim pa se, da dolenjske krave za lulanje na straniščih niso pretirano nadarjene. Ali pa tega a priori nočejo. Ugibam menda lahko.

Objavljeno v reviji Zarja št. 16, 16. 4. 2019.