Apologija patriotske narave
NEJC KREVS
Dopustniškega potepanja po andaluzijski pokrajini je konec in čas je, da se znova klimatiziram na obstoječe okolje ljubljanskega rajona. Ta mi sicer ponuja nekaj svežine, saj počasi šele polnopravno postajam občan glavnega mesta, potem ko sem »preklical« status dnevnega migranta z Grosupljega. Še zdaleč ne bom prestrigel grosupeljske popkovine, ki ponuja več kot le prostrano naravo in ljubeč dom. V resnici bom predimenzioniral kakovost bivanja. Zakaj? Ker zdaj lahko, ker sem zdaj finančno neodvisen in postavljam esenco pred eksistenco. Moja esenco predstavlja ideja razprostranosti bivalnega prostora, ki se z najemom stanovanja vse bolj širi in krepi. Nekaj imam tu, nekaj imam tam, nečesa nimam in nekaj pravzaprav imam. Razpenjati svoja krila globoko na ozemlje drugega, drugačnega in nepoznanega. To je tisto, kar me žene; da živim nekakšno vizijo prisotnosti in da v času, ko želim intenzivneje ustvarjati, prilagodim sebi mir. Enkrat ga namreč najdem na Grosupljem, drugič na Vrhu nad Višnjo Goro, spet tretjič v središču prestolnice. Vedno se presenetim, ko ugotovim, da se pojavi najgloblja misel ob najbolj nenavadnem času na najbolj nenavadnih mestih.
Morda je to vizija lepote bivanja v slovenski državi. Tej mali evropski depandansi ne manjka prav nič, saj lahko o takšnem evropskem, naravnem in zelenem biseru, brez pustinje, mnogo narodov le sanja. Slovenci smo srčen in bojevit narod, ki je na poti, da se po 30 letih otrese poporodnih krčev, enkrat za vselej razglasi zmago empatije nad zavistjo in zadiha z obema pljučnima kriloma. Sam vam moram priznati, da sem imel precej težav vzljubiti Slovenijo, saj sem bil dolgo prežet s pretirano kozmopolitsko usmeritvijo, ki mi je na eni strani širila obzorja, a me je z druge strani popolnoma distancirala od okolja okrog mene. Samemu sebi človek ne more nikoli zbežati. Kar pomeni, da ne moremo zabrisati lastnih sledi, tudi če bi si zameglili razsodnost in diplomatsko upali, da pretekla dejanja ne vplivajo na prihodnja. Priznati si sebe pred svojo krvjo, pred svojimi občutki in nazori ter pred svojo državo je v resnici tisti drobec patriotizma, ki ga iščemo v želji, da bi sebe in svet spremenili na bolje.
