Svet24.si

Preverite, kako narediti popolno lepotno ...

nipke1 Svet24.si

Boštjan Nipič - Nipke: Bodimo ponosni na svoj ...

mario fafangel Reporter.si

Strokovni svet NIJZ že 15. februarja predlagal ...

govedo, karim-allah, krave Svet24.si

FOTO: Ubili bodo 864 krav, ki že mesece plujejo ...

DR_1 Necenzurirano

To je zdravnik iz Namibije, zaradi katerega ...

Jennifer Lopez Odkrito.si

Kdaj bi se lahko Jennifer Lopez poročila?

bruno in martina Njena.si

Klepet z Brunom: Slovo od Martine, nova ljubezen ...

Kolumna
Aljoša, roza kostimček in reševanje avtomobila znamke Ford Eifel

Aljoša, roza kostimček in reševanje avtomobila znamke Ford Eifel

Jurij Souček, 18.02.2021 08:35:44

Odlomki iz nastajajoče avtobiografije Jurija Součka "Ožemanje možganov"

Delite na:

Aljoša …

… je res prišla pred restavracijo na Gospodarskem razstavišču po službi čuvarke vina na švicarski stojnici in usedli smo se v bližnji lokal. Boris in Beba sta kmalu po njenem prihodu odšla, češ da se vidimo naslednji dan. Zdelo se jima je zamalo sedeti v družbi s »kelnarico«, kar sta mi tudi dala vedeti. Z Aljošo sva malo debatirala, malo popila, mudilo se ji ni nikamor, saj je stanovala blizu. Na Cankarjevi 11. Točno nasproti Opere, v stavbi, ki je bila včasih njihova. Bila je namreč potomka trgovske familije Magdič, ki je imela na mestu današnje Name veliko trgovino z različnim blagom. Da so prodajali tekstil v balah, sem si zapomnil zato, ker je prihajal v trgovino tudi igralec Drame Jerman po blago za Levarjeve obleke, ki ga je »stara Magdička«, ki je sedela na vzvišenem podiju sredi veletrgovine, pri blagajni z zvončkom, sponzorirala za oba. V teh časih so si igralci in igralke namreč sami morali oskrbeti svoje gledališke kostume. Če ni bilo na pomoč sponzorjev, takratnih trgovcev, so si jih lahko ob posojnini oskrbeli pri kolegu, slavnem igralcu »papačiju Danilu«, ki je bil nekakšen slovenski Maurice Shevalier in je imel privatno izposojevalnico kostumov v velikem stanovanju vogalnega pritličja Dukičeve palače.

Magdičevo družino so sestavljale tri sestre in brat. Teta Meta je bila znamenita lepotica in lastnica trgovine Manon na Tromostovju, teta Jelka je imela v lasti pletilstvo na Slovenski cesti zraven fotografa Potrča, Slavka, Aljošina mama, pa je bila znamenita poslovodkinja državne trgovine Dom v Souvanovi palači nasproti Mestne hiše, na Mestnem trgu 1. Edini brat Pavel, ki je padel kot talec za uspešen atentat na bana Natlačena, je tudi imel trgovino z moško konfekcijo, na vogalu Beethovnove ulice. Našteti Magdiči, oče je bil oficir Jugoslovanske vojske, so bili torej Aljošini sorodniki. Vsak od njih seveda s svojo usodo, ki si zasluži roman, ki ga jaz nimam namena napisati, ker mi pri dvaindevetdesetih zmanjkuje časa. Aljošina mama Slavka, imenitna gospa, je bila umetniška duša in pred vojno tudi mecenka ali navdih generacijam pesnikom in literatom. Poročena je bila s samo na videz sebi podobnim človekom, znanim Arturjem Kosserjem, ki je bil aranžer pri največjem trgovcu papirne galanterije Krisperju, ob božičnih praznikih znanem ljubljanskem svetem Miklavžu. Ta je z balkona ogromne Krisperjeve trgovine na vogalu Mestnega trga kot sv. Miklavž z balkona metal otrokom sladkarije, medtem ko je majhen električni vlakec, ki ga je tudi on sestavil, krožil po izložbi.

Zaradi osebnih zadev se je »Nana« med vojno ločila, on pa se je z bratom preselil v Avstrijo, kjer je osnoval delavnico umetnega kovaštva. Zgodba ločitve je zelo zanimiva, saj zadeva oba njuna otroka Aljošo in Petra, ki ju je mama celo vojno skrivala pri domobranski familiji za Bežigradom in je ne bom zdaj nadaljeval. Saj pravim, film! Aljoša je stanovala pri mami Slavki – Nani – na Cankarjevi, ki je bila zelo zanimiva oseba in kot prodajalka v Domu zelo spoštovana. Dokončna odločitev, da se bom, ločenec, znova poročil, pa je padla, ampak … gremo po vrsti.

Moja stalna poročna priča je bil umetnik po duši, a brez posluha, Dolenjec, sošolec s trgovske, prijatelj in lovec, zlata duša, vozač stričevega avtomobila znamke Ford Eifel, ki je bil vso vojno zakopan v senu kozolca toplarja, EVGEN IVANC iz Sodražice. Sin predvojnega župana Kraljevine Jugoslavije in lastnika tovarne žičnih tkanin, prijatelj in zvesta poročna priča mojim trem civilnim zakonom.

Počasi mu je šlo na živce, da ne znam šofirati avta, vozim pa skuter – Lambretto, ki sem jo kupil v časih, ko sem imel dve domovanji in se iz Šiške dnevno vozil na Kodeljevo. Sklenil je, da me bo naučil voziti tudi avtomobil.

Nekega popoldneva po nočnem dežju sem imel prvo uro učenja vožnje. Šolal me je, kot je obljubil, in za šolski poligon izbral Ljubljansko barje. Tam so ravne ceste in poti, rekel je, da tam skorajda ni treba uporabljati volana. Aljoša je že takrat hotela biti povsod zraven in se je za to slavnostno vožnjo oblekla v prelep roza kostimček. Evgen naju je že pričakoval s Fordom Eiflom. Na sredi Barja naenkrat ustavi vožnjo in mi reče, naj se usedem na šoferski sedež. To storim in poženem avto, ki takoj zdrsne v prvi blatni jarek ob sicer ravni stranski cesti. Vsa Evgenova prizadevanja, da bi avto brez porivanja spravili spet na cesto, so bila zaman. Zato s potiskanjem skušam premakniti vozilo, a sem premalo močan.

Aljoša me kratek čas opazuje, nato skoči v roza kostimčku v blatni jarek in skupaj uspeva rešiti Eifla iz blata. Kakšna sva bila od koles, ki so se vrtela v blatnem jarku in brizgala vsebino po naju, je jasno. Roza kostim iz švicarskega štofa, ki ga je Nana pretihotapila z obiska pri švicarski prijateljici, je bil totalka. Za poroko, ki je temu dogodku kmalu sledila, je prav gotovo oblekla kaj drugega, ne spomnim se, kaj, a svečano je bilo prav gotovo. Moja poročna priča je bil spet Evgen, njena pa Dušan Pirjevec - Ahac, ki je poroko vzel zelo zares in je naštudiral tudi ves protokol. Kako je Aljoša prišla na idejo, da želi za pričo Ahaca, mi ni bilo nikoli jasno. Jaz sem ga komaj poznal in sem ga srečal prej morda dvakrat, ko nas je obiskal pri Figovcu. Čudno? Ta skrivnost je šla z Aljošo v grob in tam naj ostane!