ALI VIDIMO PREVEČ?
Spet smo hitro prijadrali skozi leto, se prebili čez kovidno zavetrje in zadihali novi poletni sparini naproti, ki je potrpežljivo počakala, da pomlad naredi svoje. Sončni žarki vztrajajo do večernih ur, počasi bo treba vpeljati sistem sieste, sicer ni več sprejemljivo vztrajati na mestnem betonu. Drugače je na obali, kjer ti razgreto telo ohladijo solni cvetovi morja. Moram priznati, da sem se letos že pošteno prepotil. Bolj sicer od dela, ampak bilo je tudi nekaj vmesnih izjemno vročih dni v Tel Avivu in Dubaju. Če sem februarja v prestolnici izraelskega gospodarstva bolj namakal noge v Sredozemlje, sem v marcu v Perzijski zaliv drzneje zaplaval in se tako razbremenil deloholičnih manir. Poletje bo sicer namenjeno okupaciji hrvaških plaž, morda pride v poštev še kakšna bližnja evropska metropola.
Na morje odhaja tudi Mestno gledališče ljubljansko, kamor rad zahajam. Ogledal sem si zadnjo MGL-jevo predstavo pred zaprtjem, da bi tako potešil eros žive igre, ki jo z neizmerno profesionalnostjo uprizarjajo izjemni igralci in igralke. Nekaj, kar je popolnoma drugačno od mojih službenih nalog, ki jih praviloma polnijo ustaljeni urniki novinarsko in voditeljsko dodelanih časovnic. Kakor koli, ogledal sem si kozmomjuzikel Vse to sem videla, ko sem letela mimo. Motivi iz življenja psičke Lajke, ki je za svojo slavo v vesolju plačala z življenjem, prikaže neskončno človeško pokvarjenost skozi oči nedolžne živali. Težko je bilo zadržati solze, saj je bila predstava v resnici razbito ogledalo človeku. Tale misel mi bo še kako odzvanjala: »Človek je človeku volk, kaj bo potem šele psu?« Eva Jagodic in Matic Lukšič nas spomnita, kako je ta naša ljuba civilizacija zavozila in pahnila moralni kompas v večno pozabo. Če je pes človekov najbližji in najbolj iskreni prijatelj, zakaj vsega tega človek ni in nikoli ne bo zmožen vrniti?
