pomlad Svet24.si

Tedenski horoskop: Čas je za razmislek, kje lahko...

annie-charlotte Svet24.si

25-letnica v razmerju z dvema moškima: "Ne varam,...

Boštjan Gorjup Necenzurirano

Odstopil direktor enega največjih slovenskih ...

hisa mojca pasek setinc mile-pl015 Reporter.si

Skrivnost elitne vile za pol milijona: kako sta si...

nika prevc Ekipa24.si

Poglejte to! Kako se je kalil veliki kristalni ...

Kate Middleton je dobesedno pogrešana! Odkrito.si

Spletne spletke - Je s Kate nekaj hudo narobe?!!

doncic Ekipa24.si

Kaaaaaj?! Dončić se je držal za glavo in smejal...

Kolumna
Ali lahko obstaja gledališče brez dotika?

Ali lahko obstaja gledališče brez dotika?

Robert Waltl, 15.05.2020 11:56:56

Delite na:

Zdravo. Pozdravljam vas s polnimi pljuči in ob polnem zavedanju o pomenu tega lepega vseslovanskega pozdrava. In vsem nam želim izhod iz izolacije.

Je bil to 72. dan, odkar smo bili zaprti? Ali 85. ? Ali 107. ? Ne vemo, nehali smo šteti. Edino, kar zagotovo vemo, je, da smo preizkusili vse svoje kulinarične recepte, da smo »izlizali« zaslone mobilnih telefonov in tipke na daljinskih upravljalcih. Prebrali smo knjige, ki so se nam leta vlačile po policah in mizah. Ogledali smo si vse priporočene korejske in kitajske filme, serije na Netflixu in HBO-ju. Prijateljica na Facebooku, pisateljica in kolumnistka, nas je prosila, naj se ji ne smejemo, ker je šele zdaj prvič začela gledati Sopranove.

Mnogi od nas smo iz teh razmer prišli oškodovani, finančno ali duševno. V prvem primeru je utrpel naš poklic, najbolj svobodni umetniki. Duševno pa so trpele predvsem starejše osebe, ki so bile stigmatizirane, in samski, ki jih je družba potisnila v notranjo karanteno.

Povsod po svetu poskušajo ob cepivu proti covidu-19 najti predvsem strategije, kako se spopasti z neznanim, ki nas pričakuje po tem. Kako in kaj delati v gledališčih, ki so predvsem prostori družabnega zbiranja, kamor ljudje prihajajo, da bi bili skupaj, da bi gledali igralce, ki prikazujejo neke vzporedne resničnosti, in da bi lahko vse to komentirali? Gledališče je vedno kot grška agora.

Kako bo Zapiranje ljubezni v Mini teatru videti brez dotikov? Ali bodo dotiki vseeno dovoljeni, glede na to, da sta Pia Zemljič in Marko Mandić partnerja? Bodo lahko partnerji v dvorani sedeli skupaj? Odgovorov za zdaj nimamo.

Zasitili smo se gledanja »online« predstav, čeprav sem sam izjemno ponosen, da je predstave Mini teatra na družbenih omrežjih videlo že več kot 100.000 gledalcev. To je osupljiva številka, še posebno ob dejstvu, da ima naša dvorana na Križevniški 81 sedežev.

Prepričan sem, da se takrat, ko delamo, niti približno ne zavedamo, kakšna umetniška dela smo ustvarili. Ta predah mi je omogočil, da brez lažne skromnosti pogledam nekatere čudovite vloge, izvrstne režije, nekatere vizualne dosežke, ki smo jih izpeljali v Mini teatru. To lahko rečem s ponosom, tudi zaradi časa, ki je pred nami, ko bomo morali ustvarjati pod še težjimi pogoji.

Predsednik Macron predlaga, da igralci, ki jih bo vse naslednje leto financirala francoska država, začenjajo izvajati obvezne ure scenskih umetnosti v šolah. Na srečo je njegova žena profesorica gledališča. 

Za mojo generacijo je zadnji teden pomenil tudi slovo od Floriana Schneiderja iz Kraftwerka. Tudi sam sem bil presenečen, ko sem spoznal, da so obstajali že od začetka 70. let, torej takrat, ko sem sam začel obiskovati osnovno šolo, ampak moji spomini na njih so neločljivo povezani s časom, ko sem obiskoval Akademijo v Ljubljani. Kolikokrat smo plesali na Electric Café ... Ovojnica tega albuma se mi še danes zdi ena najlepših vseh časov.

Izhod iz izolacije so zaznamovale velike demonstracije proti zlorabi pandemije za suspendiranje človekovih pravic in vsiljevanje odločitev, ki ne morejo prestati niti minimalnega resnega demokratskega postopka v parlamentu. Protesti so znak, da ima Slovenija še kako vitalno civilno sceno, ki je jamstvo proti drsenju v avtoritativen način upravljanja. Veliko število mladih, ki so rekli NE nedemokratskim metodam, je jamstvo, da bomo lahko osmislili boljšo prihodnost. Mislim, da je čas, da se nekatere vrednote, kot je skrb za okolico, nemočne, tiste brez stalnih dohodkov, vgradi v nove vizije sveta, pametna in hrabra mladina pa je lahko močna podpora za to. Meni se zdijo ta kolesa nekaj najlepšega, kar se je zgodilo Sloveniji.

Včeraj sem s prijatelji hodil po Poti spominov in tovarištva, po poti bodeče žice, s katero je bila med drugo svetovno vojno obdana Ljubljana. Želel bi si, da se ta tradicija vgradi v sedanjost. Občudovati junaški odpor mesta heroja in ob tem ne videti, kako smo se danes sami zagradili z žico, da nas ne bi »napadli« imigranti, je slepota.

Bojim se, da ta že zarasla bodeča žica v kombinaciji z merami za zaščito ne bi Slovenije potisnila v popolno izolacijo.
Sprašujem se, kakšna bi bila Slovenija brez svojih drugačnih, priseljencev, obiskovalcev, umetnikov.
Kakšna bi bila Ljubljana brez obiskovalcev? Ali bi Križevniška, naša zelena kulturna četrt kulture in umetnosti, bila takšna, če ne bi bilo tistih, ki nas obiskujejo?

Robert Waltl