Amanda Abbington, Martin Freeman Svet24.si

Zvezdnica z možem otrokoma zadala nepopravljivo ...

princ-charles, camilla-parker-bowles Svet24.si

FOTO: Princ Charles in Camilla ganjena do solz

anica miha bidar policija1 Reporter.si

Incident pred parlamentom: "Napiši mi kazen, boli...

protest, dijaki, sojenje, maribor Svet24.si

FOTO: Dijaknija na sodišče, Mariborčani na ulico

Necenzurirano prenos Necenzurirano

Objavljamo dokument o razdelitvi BiH, ki ga išče...

Ana Soklič Odkrito.si

Za Ano Soklič bo usodna številka 2

delovna-akcija, ana-praznik Njena.si

Delovna akcija: Tako se imajo, ko kamere ne ...

Kolumna
Ali bo letos festival v Avignonu in kako se izogniti stresu

Ali bo letos festival v Avignonu in kako se izogniti stresu

Robert Waltl, 01.04.2021 09:44:38

Robert Waltl

Delite na:

No, pa smo še pred enim valom epidemije. Formalno so ga poimenovali tretji val, ampak medtem je bilo že toliko manjših valov, da ta cunami nikakor ne odneha.

Zaprti bomo za velikonočne praznike. Prepovedali so nam tudi izhod iz države. V tem času bi se sicer v Sloveniji začela tradicionalna velika selitev ljudstva. Skoraj vsi bi našli način, da bi spojili nekaj dni s prazniki in se odpravili na morje, v planine, na potovanja v tujino. Zdaj pa smo spet zaprti v hiše, dihamo še zadnje vzdihljaje optimizma okoli mogočega prebujanja življenja, preštevamo se, koliko nas je prebolelo covid, koliko je cepljenih in kdaj bomo končno dosegli tisti nivo precepljenosti, da bomo lahko odprli vrata Mini teatra, postavili mize in stole na Križevniško ulico in se pogovarjali s sosedi, mimoidočimi in turisti.

Rubrike kulture v naših medijih se polnijo z intervjuji, ni več člankov, ki so analizirali živo umetniško produkcijo, saj je ni. Zato z velikimi pričakovanji »skačem» čez ograje v druge države, da vidim, kaj se dogaja pri njih.

Festival v Avignonu je največji celinski gledališki dogodek. Z Ivico Buljanom sva ga obiskovala od sredine devetdesetih vsakega julija, vsakič, ko so nama okoliščine to dopuščale. To je nekakšen umetniški, kulturološki sejem, kjer se ne gledajo samo predstave, ampak se srečujejo ljudje, sklepajo se dogovori o sodelovanjih, nabira se navdih za naslednje sezone. Lani je bil odpovedan, te dni pa so pripravili konferenco za medije v upanju, da bo letošnji festival potekal.

Všeč sta mi bili dve gesli, »Razumno so optimistični« in »Optimistično so razumni«, oba pa napovedujeta 75. festival, ki bo potekal od 5. do 25. julija. Načrtujejo 20.000 sedečih mest, saj bodo svečano odprli še eno novo gledališko dvorano! Ta naslednja edicija »največjega festivala na svetu« s sloganom »Spominjanje na prihodnost« (pravijo, da so ga prevzeli od velikega nadrealista Aragona) bo vnovični zagon oziroma »vrnitev v normalnost«. Pod pogojem, seveda, če bodo lahko gledališča spet 100-odstotno polna. »Razumni optimizem« je nova mantra direktorja Oliviera Pya, ki je prepričan, da je še ena odpoved festivala nemogoča. Torej, stvari bi morale potekati naprej in virus bi moral nehati krožiti.

Glede na to, da bo hkrati tudi veliki filmski festival v Cannesu, pa po drugi strani Py poziva urednike časopisov, da naj pomembno povečajo število strani, namenjenih kulturi. To je tisto pomembno, kar sem omenil na začetku. V zadnjem letu dni smo bili prikrajšani za stotine kritik, recenzij, predstavitev. Direktorji prosijo, da se poveča število strani kulture, saj so se žal že vsi navadili, da so reducirane do neznosnosti. Poskušam si zamisliti, kaj se bo zgodilo, če predstav še vedno ne bo, če bodo restavracije in bari ostali zaprti? Ne morem si predstavljati, kje bi se tista silna vojska profesionalcev z vsega sveta, pa tudi vsi tisti kulturni turisti, ki gledajo predstave v IN in OFF programu, kje bi se družili, izmenjevali mnenja, »tračarili«?

In kaj bo spektakularnega v novem programu? Težko je ne sanjariti o tem, kakšen bo Višnjev vrt, ki ga bo režiral portugalski režiser Tiago Rodrigues z Isabelle Huppert v spektakularnem ogromnem dvorišču v Palais des Papes (Papeški palači). Rodrigues, ki si je sicer z ogromnim navdušenjem pred leti ogledal našega Macbetha v Lizboni, napoveduje svoje branje Čehova kot »predstavo, ki govori o nepredvidljivosti prihodnosti«. Sicer pa bomo videli tudi veliko ženskih režiserk in avtoric. Pariteta še ni dosežena, ampak je na srečo število režiserk in avtoric čedalje večje. Prepoznam Brazilko Christiane Jatahy, ki jo je Nevenka Koprivšek pripeljala na Mlade leve, Angélico Liddell in Anne-Cécile Vandalem, Španko in Belgijko, katerih predstave sem gledal na Festivalu svetovnega gledališča v Zagrebu. Ena je divja, avantgardna, ikonoklastična, druga pa se ukvarja s prenašanjem socialnih zgodb iz časopisov v gledališke kronike.
Najpogosteje razmišljam o gledališču, o tem, kako smo se na neki tih način navadili na streaming izvedbe predstav, mislim pa tudi na to, s kakšnimi težavami se srečujejo v galerijah in muzejih.

Ogromni deficiti, razstavljeni in odloženi eksponati, pa da jih pri tem vidi tako malo ljudi oz. da jih nihče sploh ne more videti. Zaprti so mesece, pa malo odprti in zdaj bodo spet zaprti, podobno kot že mesece gledališča. Vse skupaj nas čaka novo preizpraševanje o vlogi gledališč in muzejev.

Ampak vsa ta moja sanjarjenja o Avignonu, o velikih muzejih in razstavah, ki bi si jih želel ogledati, se zrušijo takoj, ko se na zaslonu pojavijo novice iz naše ljube domovine. Nepredvidljivo je, kako bo minilo slovensko predsedovanje EU. Ko smo vstopili v to veliko skupnost, smo imeli čast, da smo kot prva vzhodnoevropska država, tako majhni in nepomembni ob veliki Poljski, Češki ali Madžarski, predsedovali Uniji, ravno zaradi tega, ker smo bili vzor demokratičnosti, bili med najbolj razvitimi in najbolj naprednimi med na novo sprejetimi državami. Danes pa izzivamo posmeh, druge članice se bojijo naših »novih« vrednosti, ki jih naši politični predstavniki promovirajo kot naš »nacionalni program«.

Psihiatri nas v zadnjih tednih pozivajo, naj se umirimo, da moramo spoštovati strpnost na osebni in kolektivni ravni, če želimo ohraniti vsaj minimum duševnega zdravja. Kot neko svojo osebno mantro zadnjih tednov bom prevzel mišljenje Mojce Zvezdane Dernovšek, ki nam pravi, da poskušajmo zmanjšati stres sebi in drugim in da ga ne podžigamo z žalitvami na družbenih omrežjih, z manipulacijami, neresničnostmi. No, dragi moji prijatelji, poskušajmo to tudi narediti in začnimo pri sebi.
Morda pa nam uspe narediti kakšne majhne spremembe.

Robert Waltl