A ti veš, da je on z onim ...?
Samo šepetalo se je. Sestra od »onega« je bila mamina prijateljica. Tudi ko sem bila že gimnazijka, se o tem, da je »on z njim«, nikoli nista pogovarjali v moji prisotnosti. A še danes, ko nikogar od njih ni več, globoko spoštujem dejstvo, da brata, odkritega homoseksualca, ona, njegova sestra, ki se je sicer zelo trudila za ugled svoje družine, nikoli ni zatajila. Pa si mislim, da ji, pred desetletji, ni bilo lahko.
Tudi med mojimi prijatelji so starši otrok, ki živijo v istospolnih partnerstvih. Poznam jih od malega. Družili smo se starši in družili so se naši otroci. Še vedno se, stari in mladi. To so druženja, ki bogatijo in širijo obzorja. Če drugega ne, ugotoviš, da mora marsikdo premikati meje, na katere nam mnogim niti pomisliti ni treba. In prijateljem, staršem teh danes odraslih otrok, velja moj globoki poklon. Spoštujejo njihovo odločitev in njihove partnerje. Starševska ljubezen je brezpogojna.
Mi med seboj ne modrujemo prav veliko. Vsi skupaj samo upamo, da ne njihovim otrokom in ne vnukom – eden ob enem teh parov že raste – prihodnost ne bo nastavljala preveč pasti in preprek. Vsaj nič več kot vsem drugim.
V odprtih družbah o istospolnosti, o odnosu skupnosti in države do drugačnosti ni težko dobiti informacij. Tudi verodostojnih ne. A tudi preračunljivo aktivističnih ne. Tako kot hetero posamezniki iščejo pozornost z izjavami na račun istospolnih, je včasih tudi obratno. A ne gre le za istospolnost. V zadnjem času nas je preplavilo nadlegovanje.
Včasih se mi res zdi, da kar veliko ljudi v zelo nedolžnih pojavih in izjavah o tem, kaj vse je nedopustno, kaj vse je mizoginija, homofobija, nadlegovanje, spolna nestrpnost, sovražnost do vseh in vsakogar posebej, išče – in očitno tudi najde – svojo tržno, raziskovalno, publicistično in še kakšno nišo.
Včeraj so na moj mail prileteli predlogi za seksistično izjavo leta, ki jo podeljujeta spletni portal spol.si in kolektiv bodeče neže. Nekaj izjav je tako provokativnih, da so jih avtorji priobčili izključno zato, da jih bodo drugi ponatisnili in s tem podaljšali javno življenje v pozabo odhajajočih ljudi. In bodeča neža je nasedla. Recimo tiste Boštjana M. Zupančiča o Simone Veil. Ali pa Luja Šproharja o nepof… babah, s katerimi je moral svoj čas deliti delovni prostor in čas. Nekaj pa takih, katerih umestitve v ta nabor ne razumem. Recimo tista novinarja Petra Raka, kako postajamo puritanski in s tem, ko vse razglasimo za zlorabo, tvegamo izogibanje medsebojnim stikom, zaradi česar bo življenje postalo pustejše!? Tudi jaz verjamem, da pretiravanje ni dobro.
Pokončnost in odločnost nikomur ni podeljena. Sam se moraš postaviti zase. Tako kot mamina in moje prijateljice. So se, čeprav jim ni bilo lahko. In so zmogle. Vem, da vse niso, nikoli ne bodo, pa četudi iščemo greh, kjer ga ni. Ko prebiram zapise zadnjega časa, se ne morem znebiti vtisa, da gre kar za podcenjevanje žensk, revic nemočnih in ne posebno pametnih. Kaj pa moški? Ti niso nikoli žrtve? Mesece ostajajo brez plač! Ne morejo do svojih otrok! Na plakatih ni Cerar, ampak je cmerar. Ni Pahor, ampak barbika. Le kam sodijo te izjave?
Ja, priznam, jezi me, ker nas ženske – in to dostikrat prav ženske – podcenjujejo samo zato, ker smo ženske. Nismo nič! Ne tiste z oblinami ne tiste, ki ne znajo skuhati ajdovih žgancev. Vse to se najde v teh izjavah. Po nepotrebnem. Saj ne rečem, namen je bil morda dober, a cilj ne posvečuje vseh sredstev.
In priznam, tudi tale #MeToo oziroma #JazTudi mi vzbuja dvome. Je bolj namenjen tistim, ki ga sprožajo, ali onim, ki naj bi jim vlival samozavest in pogum?
