“April je za ovinkom!”

Poletje, ki smo ga preživeli skupaj, je bilo polno čustev, razigranih večerov, obveznih poletnih dram, ki se dogajajo samo v kampih, in predvsem preprostih trenutkov za veliko mizo. Trenutkov pogovorov, druženja … Kot bi bili v nekem drugem času. Ti trenutki se spet poslavljajo. Seveda se bom s prijatelji poskušala družiti tudi v hladnih mesecih, a ker so večinoma vsi daleč od Ljubljane, bo to veliko bolj redko, kot je bilo v teh mesecih, ki so sedaj žal že za nami. In sedaj me čaka pospravljanje … Ki je neke vrste čiščenje in priprava na drugo obdobje. Že zdaj me grabi neka čudna žalost ob misli, da nekaj mesecev - natančneje šest - ne bom sedela pred mojo z led lučkami osvetljeno staro prikolico, pozdravljala mimoidočih, čakala na lokalnega psička Arčija, ki je skoraj vsak dan prišel do stare Adrije po prigrizek … Se čudila Aniti na kolesu, ki je s posodo v naročju izvajala prave kaskaderke podvige, opazovala in si sposojala ideje za vrhunske recepte Janeza in Romane, ki sta poleg mene vsak dan pripravljala izjemna kosila, opazovala Denisa in Ireno, kako gresta vsak dan skupaj na obvezno dolgo plavanje, ne glede na to, kako mrzla ali topla je voda, občudovala Andrejo in Matjaža, ki sta čisto vsak dan šla na dolge sprehode s svojim kosmatim posvojenčkom Marsom, se čudila živobarvni Tei, kako je vedno »glasno nasmejana«, ne glede na to, kaj se dogaja okoli nje … Pa še bi lahko naštevala. Letos sem spoznala še Miho in Tinkaro - krasen par, ki me je navdušil s svojim gostoljubjem ter enkratnim smislom za humor. Prekrasni poletni večeri in prekrasne poletne noči. Pri vsem tem se skušam na neki način tolažiti, da bo tudi jesen lepa … Zima bo polna lučk in pričakovanja novega leta. V bistvu se zelo dobro zavedam, da moja melanholija ni povezana le s kampom, morjem, borovci, veverico Gianno, lokalom pri Nebojši, kjer sem vsak dan pila kavo, kužkom Arčijem, poležavanjem na plaži … Ne, ta moja melanholija je povezana predvsem s prijatelji. Saj dejansko niso tako daleč, da jih ne bi lahko videla vsaj dvakrat na mesec … A vendarle - drugače je v »običajnem« vsakodnevnem življenju. Vsi imamo kup obveznosti, tempo življenja in dela nas ves čas preganja, da ne uživamo v malenkostih. No, to je treba s to jesenjo spremeniti. Saj vsako leto vsi rečemo isto: »Se bomo videli tudi jeseni, bomo prišli na obisk! Skupaj bomo šli na ta ali oni festival. Družili se bomo!« No, bomo videli, klapa, ali bo res tako … Je pa vedno en stavek, ki si ga ponavljam, vsakič, ko moram staro prikolico spraviti, da počaka na pomlad: »April je za ovinkom!«

Upam, da bodo prihajajoči meseci mirni in da bo veselje, ki je vladalo med borovci, vladalo tudi v vsakodnevnem mestnem življenju. Vseh nas, dragi bralci in drage bralke! Dobrodošla jesen!