Te nič ne briga!

»A ti bi še imela otroke? A jih nimaš dovolj?« se glasita dve najbolj pogosti vprašanji, ki jih dobim. Sploh zdaj, ko pričakujem četrtega otroka. Grdi in neprimerni vprašanji. Nevljudni, če smo že pri bontonu. Skoraj tako, kot bi jaz vprašala: »Zakaj pa nimaš otrok? Kako to, da jih nimaš? A jih ne moreš imeti?« Ljudje so preveč obremenjeni z drugimi in vsekakor bi jim priporočala, da najprej počistijo pred svojim pragom. Imam brata. Moja starša sta imela oba stalno službo. Nič nam ni manjkalo. A zaradi tega nisva imela z bratom nič več, kot imajo na primer moji trije otroci. Študij plesa v Salzburgu sem si plačala sama, tako da sem snemala TV-nadaljevanko Pod eno streho. Oblačil prestižnih znamk nisem nosila, čeprav bi jih včasih rada. Sploh lepe plesne stvari. Nosila sem oblačila od bratranca, to me ni motilo. Rada sem imela leviske in stare adidasove jopice. Soseda, ki je zdaj uveljavljena dramaturginja, mi je sicer govorila, da sem Čehinja, da se oblačim tako kot Čehi. Na začetku me je ganilo, potem ne več. Mama mi je tudi šivala oblačila. Ni mi bilo vse všeč. Na začetku ja, potem vedno manj. Nisem hotela postati to, kar so videli v meni. Še zdaj je tako. Družina zame ni kri. Družina je brezpogojno sprejemanje človeka. Besede so lahko samo balast, dejanja štejejo. Ne maram ljudi, ki so nestanovitni, nekonstantni. Rada imam konstanto. Na začetku bodi takšen, kot si, daj karte na mizo. Ne blefiraj! Če si na začetku prijazen, bodi vedno. Ta finta, da se ljudje kao sprostijo in so potem to, kar so, me ne prepriča. Nikoli me ne bo. Ne maram prikritih kart, sovražim laž in dvoličnost. Tudi svoje otoke vzgajam tako. Otroci so konstantni, ne razočarajo te. Senzibilnost ostaja moja konstanta. Prisotna vsak dan. Kritika družine je zame težko sprejemljiva. Že od otroštva se vlečejo niti, ki jih človek težko prereže. A čas gre naprej, v tem primeru je to olajševalna okoliščina. Sama sebi sem največji kritik. Težko popustim. Do sebe sem najbolj zahtevna. Biti perfekcionist je lastnost, ki včasih oteži situacijo. Pri igri, pri delu me kritika ne vrže iz tira. Ali je tehtna ali ne, sprejmem jo in grem naprej. Režiserji so lahko kričali, ni me ganilo. Samo tiho sem bila in sprejela. Vedela sem, da je to teater. Še posebej, ko sem postala mama, sem videla kakšen vrtec je teater. Ena sama igra in uživancija, če delaš in sodeluješ s pravimi ljudmi. Če niso pravi, potem je muka. Totalna muka. Nikamor ne gre. Glede na situacijo pandemije sem se naučila, da je najbolje, če delaš z ljudmi, s katerimi si si kompatibilen. Vse drugo je mučenje. Sama nikoli nisem imela redne službe, s tem nisem bila obremenjena. Sem pa vedno delala. Za igralca je značilno, da se vrže v vodo in plava. Je iznajdljiv. Tako sem delala že marsikaj, kar ni bila igra. Čistila restavracije, stanovanja, bila varuška, kelnarila, bila asistentka hendikepiranim. Nič mi težko ali izpod časti. Delo je delo. Res je, da teater ni samo delo, je tudi strast in radost do ustvarjanja. Igralec je zvedavo bitje, vase zagledan na trenutke, predvsem pa lačen novega znanja. Rad išče neznanje, to ga bogati. Verjamem in lahko razumem, da nekaterim igralcem gledališče pomeni družina. Pokojni Jernej Šugman, prvak SNG Drame Ljubljana, je bil takšnega mnenja. Ko se ansambel združi, si je v oporo in se bogati, verjamem, da je kot družina. Sama nimam takšne izkušnje, saj nikoli nisem bila del ansambla, nikoli nisem bila nikjer za stalno zasidrana. Tako ostajam pri konservativnem razmišljanju, da so moja družina moji otroci in moj izbranec. In to, koliko otrok bom imela, te nič ne briga!

IG profil: @kapunalja