pomlad Svet24.si

Tedenski horoskop: Čas je za razmislek, kje lahko...

annie-charlotte Svet24.si

25-letnica v razmerju z dvema moškima: "Ne varam,...

ukc ljubljana m24 sr Necenzurirano

Sum prirejanja razpisov v UKC: šef IT v službo k...

damjanic setinc pasek Reporter.si

Strokovni sodelavci poslanke Mojce Šetinc Pašek:...

nika prevc Ekipa24.si

Poglejte to! Kako se je kalil veliki kristalni ...

Thomas naj bi vedel preveč Odkrito.si

Je pokojni Kingston vedel, kaj je narobe s Kate?

doncic Ekipa24.si

Uau! To je ta nora Dončićeva trojka, ki je ...

Kolumna
Vse enkrat mine

Vse enkrat mine

Alja Kapun, 12.05.2021 10:28:44

Igralka, plesalka, mamica in še marsikaj

Delite na:

Danes je ponedeljek, 3. maj 2021.

Sedim za kuhinjsko mizo. Večer je. Otroci spijo. Počasi postaja mirno. Dolgo sem odlašala, preden sem začela pisati to kolumno, in zdaj je prišel ta čas. Ko sem že ravno hotela začeti pisati, sem se spet nekaj zasekirala in misel o pisanju se je prekinila. Potem sem se zbrala in pomislila, kako naj začnem. Znova. In sem dobila idejo.

Pred kratkim sem na YouTubu zasledila prispevek o HSP, Highly Sensitive Person. Našla sem se v tem prispevku, kjer pojasnijo, kako funkcioniramo ljudje, ki smo ekstra senzibilni in se po domače povedano preveč sekiramo. Lahko rečem, da je to včasih prednost, sploh pri mojem poklicu igralstva. Spomnim se prvega letnika akademije za igro v Ljubljani, ko nam je naš takratni mentor za igro Boris Cavazza rekel, da je dober igralec tisti, ki je »skoz na meji«. Sama to razumem kot zaznavanje vseh nians, podtonov in globin lika, ki ga igralec igra. Popolnoma se lahko poistovetim s tem, saj imam širok spekter razumevanja, včasih preširok. To je na odru plus, v privat življenju pa ne vedno. Sama zase pravim, da sem na odru dobra igralka, doma slaba. Biti razumevajoč je lahko past, ki si jo nastaviš sam. Ljudje so zviti kot lisice in izmuzljivi kot najhitrejša vrtavka. Sama ne zaupam preveč ljudem, saj sem se prevečkrat opekla. Lahko rečem, da sem naivna, me ne gane. Naivnost je zame namreč nekaj lepega, kar ima tudi otrok, odrasli pa to lastnost spremenimo v nekaj grdega in slabšalnega, norčevanja vrednega. Lahko rečem, da sem v obdobju, kjer se učim reči »ne«, in za tem dejansko stojim ter si ne dam okrog vratu šala krivde in slabe vesti. Reči »ne« na delovnem mestu, v odnosu in pri sebi, pri svojem egu. Ego je tisti jaz, ki mu sama prav tako ne zaupam preveč. Naporno ga je obvladovati, a se ga da. Ego nas dela žrtve, nas poveličuje in malikuje, gnete v svojih dlaneh, kot kmetica prefinjeno gnete testo za kruh, preden ta roma v krušno peč. Ego, ego ... in potem je še ego drugega in drugih. In ko začneš delati, sodelovati z ljudmi, ki so nezadovoljni, sitni in kjer domuje njihov ego v njih kakor kraljična v gradu, si lahko naj.... Ali pa ne, ker imaš vedno možnost reči ne. In kaj če rečem ne, kaj se lahko zgodi? Odvisno, kakšen tip človeka si. Sama prenesem goro in še eno za povrh, a ko gre ena samcata kapljica čez rob, je konec. Potem si ga naj.... ti. Kdorkoli, ne delam izjem. Tako sem delovala vedno. Zdaj se učim, da ta »ne« postavim malo prej, ko parna lokomotiva še ne drvi v celoti v prepad. Ne uspeva mi vedno najbolje, pravzaprav mi redko uspe, a gre počasi. Ker ko sem se v zadnjem letu dni obtoževala, se krivila in se mučila, kaj vse sem narobe naredila, sem začela prebirati budizem in filozofijo zena. Stavek: »Vse enkrat mine« sem začela utelešati kot del lastnega telesa, ki se ga zavedam na dnevni bazi. In kadar je najtežje, si rečem: Vse enkrat mine. Vsi imamo težave in vse enkrat mine. Tudi sama nisem verjela, dolgo ne, dokler nisem videla pri sebi, da je res tako.

Vseeno sem žival. Znorim, kadar je treba, a moram priznati, da to najbolje prenesejo moji trije otroci, ki me poznajo do obisti. Ko je bilo najtežje, so mi vedno stali ob strani. Stari so 10, 8 in 6 let. Irina, Sergej in Vanja so moj zaklad. Ena deklica, dva fantka.

Lani je bila nedelja, bil je prav tako 3. maj. Leto 2020. Bilo je okrog sedmih zvečer, ko sem prišla do fanta. Po dobrih treh letih mi je rekel: »Midva nisva za skupaj. To ne gre. Spokaj se.« Vse ostalo je zgodovina.

Eno leto pozneje ... na isti dan. Preseljena sem. Ne živim več sama z otroki. Živim v drugem, večjem stanovanju, z novim fantom, ki je pred kratkim postal moj zaročenec in s katerim septembra pričakujem dojenčka. Srečna sem in hvaležna. In še sama včasih komaj dojemam in ne morem verjeti. Sploh temu delu, da dejansko vse enkrat mine. Hmm, kdo bi si mislil ...

IG profil: @kapunalja