Ali je skrivanje ranljivosti greh?
Robert Waltl
V zadnjih mesecih vam pišem o svojem doživljanju pandemije. O svetu, ki se spreminja, kot se menda tudi spodobi. Čas mineva počasneje, ker smo ponoči zaklenjeni, bolj pozorno poslušamo razlike med svojo osebno tišino in velikim hrupom sveta okoli nas. Spomnimo se, pred kako malo časa so v Belo hišo vdrli zamaskirani protestniki, nekateri kot Vikingi iz stripa o zlikovcih. Zdelo se je, da bo Trump kaznovan, obsojen ali da bo izginil z javne scene. Včeraj se je spektakularno vrnil in napadel vse okoli sebe, češ da je Bidnova enomesečna predsedniška vladavina najslabša v zgodovini ZDA. Napoveduje novo kandidaturo. Trump se vrača, tako kot se covid pojavlja v novih oblikah, zdaj v britanski, južnoafriški, newyorški.
Minilo je leto dni, odkar so se nam iz temeljev spremenila življenja, izhod pa kljub cepivom ni več tako jasen. Količine virusov, ki prežijo iz divjih in domačih živali, razseljenih iz njihovega primarnega okolja, so zaradi ekoloških sprememb vse večje. Človeška oblika življenja je zelo negotova. Ljudje smo fizično zelo slabo opremljeni in moramo svoje pomanjkljivosti nekako nadoknaditi. V primerjavi z večino živali so naš vid, sluh in voh precej slabi. Tudi naša fizična moč in sposobnost prilagajanja sta zelo skromni. Smo slabo opremljeni, ranljivi smo – in zato moramo biti zelo iznajdljivi v kompenziranju teh temeljnih pomanjkljivosti. Sploh ne bi pridobili sposobnosti razmišljanja, če ne bi nekdo v naši zgodnji fazi življenja skrbel za naše najosnovnejše potrebe – nas pokril z odejo, uravnaval temperatur, nas oskrboval s hrano, zagotavljal dovolj spanja. Svoje življenje živimo samo zato, ker je obstajal nekdo drugi, ki je tako dobro skrbel za nas, preden smo se tega sami sploh zavedali.
In iz tega nismo razvili empatije kot najpomembnejše sestavine svojega obstoja. Ranljivi smo in samo solidarnost drugih nas drži pri življenju. Neoliberalni svet pa nas sili, da skrivamo svojo ranljivost in se predstavljamo kot močni plenilci. Svoje ranljivosti ne bi smeli zanikati ali tabuizirati. Namesto tega bi morali ranljivost obravnavati kot politično dejstvo. Čeprav je ranljivost del človekovega stanja, je način, na kakršen je strukturirano in organizirano, rezultat družbenega in političnega boja.
Govoriti o ranljivosti zato vedno pomeni govoriti o ekonomskih virih, političnem vplivu, družbenih normah. Že nekaj časa nisem gledal kakšne odlične serije, ki bi vam jo priporočil. In potem mi je prišla »pod roko« sijajna It’s a Sin. Dolgo časa me kakšen tak »fiktiven proizvod« ni tako navdušil. Serija tako boleče, tako natančno govori o naši ranljivosti, naših slabostih, za katere preživetje vsekakor potrebujemo pomoč drugih.
Dogaja se leta 1981, ko se 18-letni Richard Tozer z otoka Wight preseli v London, da bi študiral in postal pravnik. Na trajektu, ki ga vozi iz majhnega kraja, mu oče potisne v roke velik paket kondomov. »Da ne bi kakšnega dekleta pahnil v težave,« pravi oče. Ker je v velikem Londonu vse drugače. Ritchie bo le nekaj prizorov pozneje spoznal dolgolasega Indijca in začel živeti svoje »queer« življenje, na katero v majhnem mestu ni smel niti pomisliti. Na prehodu v leto 1982 v Londonu spozna skupino mladeničev, ki so prišli v metropolo. Prav takrat se je v ZDA pojavil nov neznan virus. Toda Amerika je daleč, mladost pa kratka in neponovljiva. Drugi junaki so še temnopolti Rosco z ličili na očeh in v pretesnih oblačilih, čigar družini grozi deportacija v rodno Nigerijo. Ob njem je nežen mladenič Colin, ki postane žrtev svojega starega šefa. Ritchie se bo spoprijateljil s študentko gledališča Jill, ki bo pozneje igrala pomembno vlogo in bo postala negovalka svojih prijateljev, ki dolgo časa niso želeli vedeti, da bolezen obstaja, in ko so jim bolezen diagnosticirali, so jih družine večinoma zavrgle.
Tako kot covid danes je bil tudi aids v osemdesetih letih idealna tema za teoretike zarot, zanikovalce in lažne zdravilce: edina razlika je v tem, da je aids takrat pomenil smrtno obsodbo. In ko se umiranje začne, se začnejo tudi soočenja s konservativnim miljejem. Šele takrat starši odkrijejo resnico, najbližje pokopavajo z lažnimi diagnozami, vse, kar je njihovega, zažigajo, od knjig do oblačil, bolezen pa velja za veliko sramoto. In ko se serija »Greh« razvija, tako ob razuzdanih otrocih osemdesetih let postajajo vse bolj pomembni njihovi konservativni starši. Ritchiejevo mamo igra genialna Keeley Hawes in ona postane vzporedna glavna junakinja. Tudi ko njen sin umre, njegovim prijateljem ne dovoli, da bi ga videli, do zadnjega ohranja svojo malomeščansko vzvišenost. Serija z vsem mrakom, ki nas spominja na ne tako davni čas, v katerem so umrli milijoni ljudi, je neskončno topla in vesela.
Vsaka podobnost z našim »covid-19 vsakdanjikom« od leta 2020 naprej je frapantna. Tudi v seriji imamo resnice in »govorice« o aidsu kot danes o covidu, o skrivnostni bolezni, o kateri »nihče ničesar ne ve«, vključno s tem, ali pravzaprav ta dejansko obstaja. Imamo cel »melting pot« lažnih novic, napačnih informacij, odmahovanju z rokami, doma narejenih zdravil in paranoičnih teorij zarote. Če bi se vlada skupaj s farmacevtskimi podjetji pravočasno odzvala, bi bilo mogoče rešiti veliko mladih življenj in na tisoče mladih moških ne bi umrlo samih v bolniških posteljah, izolirani kot »okuženi« in zapuščeni s strani družin, ki so jim pogosto obrnile hrbet ali so se jih sramovale. Glasbeno ozadje so hiti, ki jih je moja generacija poslušala v osemdesetih, od Pet Shop Boys, po katerih pesmi je serija poimenovana, Erasure, Joy Division, Bronsky Beat, Kim Wilde, pa vse do himnične pesmi Freddieja Mercuryja »Who wants to live forever «, s katero se serija konča.
Moj zadnji vikend se je končal himnično, s prijateljskim druženjem za obloženo praznično purimsko mizo. Francoska veleposlanica Florence Ferrari, Tomislav Ćizmić in Jan Plestenjak so igrali in peli na našem neuglašenem klavirju v Mini teatru, in Jan je še sredi komada poklical štimerja, da nam na njegov račun uglasi klavir, za vse, ki ga bodo v prihodnosti, v nekih boljših časih igrali. In še en prijatelj, Denis Petrovčič, nam je danes podaril svoj stari družinski klavir iz leta 1886. Spet v upanju, da bo v našem gledališču kmalu napočil čas druženja.
