Obljubljena Amerika
Ko boste brali te vrstice, bo že vse mimo ...
Uvodnik sem spisala 19. januarja zvečer, tako da v tem trenutku dejansko ne vem, kaj se bo dogajalo po svetu po 20. januarju, dnevu inavguracije novega ameriškega predsednika …
Vem pa, da je moj bratranec tam … Najbrž sem že kdaj napisala, da imam kar nekaj sorodnikov čez lužo, kjer sem tudi bila, ko sem bila še predšolska deklica. Skratka, moj bratranec Mike je polkovnik ameriške vojske, in ker pač služi svoji državi, so ga poslali na »vroče« območje. Bil je že povsod, v vseh za Američane 'vročih območih' … A sedaj se je vroče območje, kjer ga potrebujejo, premaknilo v Washington. Vse oči sveta, vse kamere, vse je usmerjeno v to točko … Upam res, da bo, ko boste brali ta uvodnik, na poročilih reportaža umirjene inavguracije in nič drugega. Brez nasilja, solzivcev, vodnih topov, smrtnih žrtev. Upam, da bo mirno.
Ko sem bila kot deklica v New Yorku, se mi je zdelo vse tako lepo, bleščeče, perfektno. Povsod je dišalo po sladkih krofih in zapečenih kruhkih. Sedaj vem, da je tako bilo zato, ker me je mama, skupaj s teto Loretto in stricem Eddiejem, vozila le tja, kjer je bilo prijetno … Ko sva se vrnili iz obljubljene dežele, kjer sva bili več kot dva meseca, se mi je v moji državi zdelo vse tako skromno. Spomnim se, da pri nas takrat ni bilo takih sladoledov, kot sem jih okusila v Ameriki, tudi takih bleščečih oblek ni bilo. V izložbah bore malo. Sedaj pa se mi zdi, kot da sem se vrnila nazaj v Ameriko … le s to razliko, da je sedaj Amerika tu pri nas. Z vsemi svojimi bleščečimi oblekami, raznobarvnimi sladoledi, sladkarijami, vonjem po krofih in hitri hrani … zadnja leta se mi zdi kot neki deja vu. Kot deklica sem se na Long Islandu sprehajala po ogromnih nakupovalnih središčih v predmestju »velikega jabolka« in osuplo gledala v krasne izložbe. Spomnim se, kako sem bila presenečena, ko smo lahko celo jedli v trgovini – in to hamburgerje! Tega pri nas, v Jugoslaviji, takrat sploh ni bilo. Mi smo imeli klasiko – čevapčiče in pomfrit z ajvarjem. Za posladek »šećerno tablico«.
Še danes se spomnim, kako je leta 1985 teta Loretta, ko je prišla na obisk v Gorico, rekla: »Joj, kako dober paradižnik imate tu! Kako je okusen! Takega pri nas ni …« Jaz sem jo debelo gledala, ker se mi je zdelo to, kar govori, čisti nesmisel. Paradižnik kot paradižnik. Danes zelo dobro razumem njene besede. Tudi sama več ne najdem paradižnika, ki bi bil okusen, in tudi naše nebo je postalo bolj sivo, čeprav se okoli nas vse sveti in blešči, trgovske police polne dobrin, po ulicah diši po krofih in hitri hrani … Tako kot tam nekoč …
