GJtPNFnW4AAxeMl Svet24.si

Hud potres prizadel okolico Vidma; tla so se ...

433132554_2134136413613298_5685619191041566114_n Svet24.si

Policija prekinila iskanje male Danke v Banjskem ...

1663812312-036mv Necenzurirano

Kakšna stavka? Največja zasebna klinika podira ...

janez janša, shod Reporter.si

Kdo ima koga za norca? Janša, večkrat v ...

ronaldo 33 Ekipa24.si

Joj, kaj je naredil Ronaldu! To je predrznež, ki ...

skrito-v-raju Njena.si

Edvard Steiner: srčen človek ali velik ...

vinicius Ekipa24.si

Zvezdnik Reala in Brazilije se je zlomil pred ...

Kolumna
Ožemanje možganov - odlomki iz nastajajoče avtobiografije

Ožemanje možganov - odlomki iz nastajajoče avtobiografije

Jurij Souček, 05.12.2020 09:26:38

Jurij Souček

Delite na:

"Res je. Vse je res tako, kakor je zapisano," bi rekel Cankarjev Puntar in prav bi imel. Vse drži, kakor je že ničkolikokrat zapisano. O mojih čeških starših, o mojih štirih ženah, o mojih štirih otrocih, o vnukih in o vseh tistih žgečkljivih podrobnostih, ki bi vas utegnile najbolj zanimati. Vse je tudi res o gledaliških dogajanjih, v katere je bilo vpeto moje osebno življenje in bilo je pač takšno, kakršno je bilo. Po mojem mnenju bogato.

Orli, Sokoli in Jurček

Oče je bil član Sokolskega društva Moste, ki je imelo svoje telovadišče blizu našega stanovanja v Mostah za »štreko« na »planirju«, posutem s črno žlindro, odpadkom kurjenja slabega premoga iz bogsigavedi katere moščanske tovarne. Teh je bilo v mojih mladih letih v proletarskih Mostah kar nekaj. Tam se je namreč razprostiralo letno telovadišče Sokola IV, kamor so starši včlanili tudi mene. Med tovarnami naj omenim vsaj »Saturnus«, kjer je delovala znamenita tovarišica Pepca, pozneje Kardeljeva. Vso okolico Most je zasmrajevala tudi kemična tovarna. Še bolj je smrdelo iz tovarne kleja, ki je bila na območju Zelene jame. Čez progo na Zaloški je bila pletilna tovarna Hribar, iz katere ni smrdelo, ampak se je samo kadilo. V njej je bil kot pletilni mojster zaposlen oče. Med samimi ženskami, ki so jim rekli "štrikarce".

Bil sem podmladek – deca Sokola Moste. Z očetom sva se vsak zase udeleževala sokolskih vaj, družinsko pa smo obiskovali veselice, ki so se dogajale po večjih telovadnih nastopih na planirju. Otroci do 14. leta smo bili deca, od 14. do 18. leta so telovadili naraščajniki, člani so bili starejši od 18 let. Skupine so vadile v lepem vremenu na planirju, v deževnih dneh in pozimi pa smo imeli vaje na Taboru, kjer so redno vadili predvsem orodni telovadci. Tudi Orli, ki niso imeli svoje telovadnice. Sokoli so bili v Ljubljani kar dobro organizirani. Najbolj reprezentančna telovadna domova sta bila Narodni dom v Tivoliju, kjer je domoval Sokol ena, in že omenjeni telovadni dom na Taboru, ki so si ga za vadbo lahko izposojale druge podružnice ljubljanskih sokolskih društev. Sokoli so na paradah, ki so bile ob pomembnih državnih praznikih, nosili tudi uniforme sivkaste barve, ki so bile krojene tako, da so jih sestavljale hlače iz trpežnega volnenega blaga in suknjiča, ki ni bil nikoli zapet, ampak le ogrnjen. Znameniti del uniforme je bila tudi rdeča srajca, vsem Sokolom pa je bila najbolj dragocena sokolska čepica s sokolovim peresom, ki se je zaradi peresa ni dalo stlačiti v žep in so jo zaradi tega sokolaši često pozabljali na veselicah.

Ko sem imel šest ali sedem let sem imel čast pozdraviti, seveda v češkem jeziku, veliko skupino čeških Sokolov, ki so se pripeljali iz Prage v Ljubljano na sokolski »slet«. Tako so se namreč imenovali skupni nastopi sokolskih društev. Starši so me poleg moščanske osnove šole vpisali še v "češko šolo". Ta "šola" je bila v Mladiki, današnjem zunanjem ministrstvu, in je zasedala večji prostor v pritličju te stavbe, ki je bil v najemu češke manjšine – Česka obec v Ljubljani. Češki jezik in zgodovino je poučeval učitelj Vogel, ki me je za "sokolski" nastop na kolodvoru tudi jezikovno pripravil. Mislim, da je prav ta moj nastop odločil o tem, da sem v življenju postal igralec. Bil je res nekaj posebnega.

Za ta dan, verjetno je bila pomlad, so mi na kolodvoru, ko je šlo zares, stisnili v roke nekje v bližini nabran šopek španskega bezga. Najbrž zato, da bi mi še bolj otežili. Stal sem v prvi vrsti množice, ki je pričakala češke "brate". Ob meni sta stala mama in oče. Mama oblečena v češko narodno nošo in oče v sokolsko uniformo, ki so ji rekli »sokolski kroj«. Seveda sem brezhibno obvladal češko besedilo, ki naj bi ga povedal češkim Sokolom. Učili so me doma in v vrtcu. Napisal ga je verjetno učitelj Vogel. Nihče seveda ni predvidel, da mi bojo zadnjo sekundo, preden bom spregovoril, potisnili pred usta mikrofon. Ko sem začel z: "Drazi pratele, vitam vas u nas v Lublani," je začelo odmevati po kolodvoru in bližnji okolici: "Draaaaziii praaateleee ..."  Svojega glasu, ki je odmeval iz zvočnikov, sem se tako ustrašil, da sem začel jokat v mikrofon in ves naučeni govor sem pri priči pozabil. Zaman so mi poskušali pomagati vsi, ki so me takrat obkržali. Iz zvočnikov se je slišal samo moj jok …. Kako se je pozneje zadeva s češkimi Sokoli razvijala, ne vem, ker sta me osramočena starša s tramvajem odpeljala domov v Moste in se pozneje verjetno nista udeležila slavnostnega banketa. Tega mojega prvega nastopa nismo doma nikoli omenjali. Mogoče me starši zaradi te blamaže nikoli več niso videli nastopati. Ne takrat, ko sem že precej slavno igral pri moščanskih amaterjih, in ne pozneje, ko sem se brez njihove vednosti, vpisal na Akademijo za igralsko umetnost (AIU, današnja AGRFT) in v ljubljanski Drami igral kar pomembne vloge. Staršev mi več ni uspelo privabiti v gledališče, da bi se jima lahko s kakšno vlogo v komediji opravičil za to »sramoto«, in nekaj časa sem živel čisto svoje življenje, ki je bilo ves čas povezano z gledališčem, pozneje tudi radiem.