pomlad Svet24.si

Tedenski horoskop: Čas je za razmislek, kje lahko...

annie-charlotte Svet24.si

25-letnica v razmerju z dvema moškima: "Ne varam,...

ukc ljubljana m24 sr Necenzurirano

Sum prirejanja razpisov v UKC: šef IT v službo k...

hisa mojca pasek setinc mile-pl015 Reporter.si

Skrivnost elitne vile za pol milijona: kako sta si...

nika prevc Ekipa24.si

Poglejte to! Kako se je kalil veliki kristalni ...

Thomas naj bi vedel preveč Odkrito.si

Je pokojni Kingston vedel, kaj je narobe s Kate?

doncic Ekipa24.si

Kaaaaaj?! Dončić se je držal za glavo in smejal...

Kolumna
Čokolade svetega Miklavža

Čokolade svetega Miklavža

Robert Waltl, 03.12.2020 09:41:26

Delite na:

Končno december! Moj veseli december. Mesec mojega Mini teatra. Odkar sem ga ustanovil, no, zdaj že pred več kot 21 leti, je to mesec, ko še posebej razveseljujemo otroke, starše, dedke in babice. Najprej bi tako začeli predstave z obdarovanji dobrih mož, najprej Miklavža, potem nadaljevali včasih tudi z Božičkom in potem seveda največkrat z Dedkom Mrazom. 

Povedal vam bom nekaj zgodbic, ki sem jih čez leta zbral o Miklavžu. Konec osemdesetih let ta praznik pri nas še ni bil tako »javen«. Praznoval se je doma, v glavnem tradicionalno. Celo v ateističnih družinah, kot je bila moja, so starši nastavljali v škornje darilo, vsi pa smo se bali predvsem šibe, ki bi jo lahko prinesel s sabo parkelj, če nismo bili pridni.


V Pamečah pri Slovenj Gradcu, kjer sta živela moj stari atek in stara mama, je bila ves čas močna tradicija Miklavževega obiskovanja po domovih. In ta je imel s sabo vedno tudi celo krdelo umazanih nevarnih parkeljnov, ki so rožljali z verigami in smo se jih otroci na smrt bali.

Kot veste, vedno obstaja vsaj majhen skrit razlog, da se čisto vedno pojavijo ti grdi parkeljni in Lucifer. Ali nismo izpolnili kakšne obljube ali smo malo prevarali najbližje, no, ampak Miklavž nas je vedno, tudi če nas je najprej oštel, začel potem tudi takoj braniti in nas poskušal potegniti iz težav ter nas obdaroval.

Če me spomin ne vara, in takrat sem bil res še zelo mlad, zato me ne bi smel, sem bil prav jaz tisti, ki je po vojni v Ljubljani organiziral prve sprevode in tudi igral Miklavža. In, verjeli ali ne, takrat so mi v ljubljanski stolnici posodili ne le pravo staro mitro, plašč in palico, ampak celo z zlato svilo izvezene škofovske čeveljce. Bil sem lep, za postavit naravnost na oltar.

Danes sedim v salonu Mini teatra, ki ga krasi verjetno eden od lepših slovenskih kipov Miklavža iz 18. stoletja, in si razbijam glavo s tem, kako bi mi uspelo pripraviti vsaj nekaj programa, pa tudi če le tistega, ki bi ga prikazovali s prenosi prek interneta. Miklavž bo otroke nagovoril z našega profila na Facebooku, ampak kdo bo pa otroke obdaroval in s to čarovnijo zadrževal njihova otroštva, da ostanejo polna domišljije in sanjarjenja čim dalj čas, preden se jim sanje razbijejo ob čeri življenja?

Kdo je sploh Miklavž, sv. Nikolaj?

Rojen je bil v 3. stoletju v mestu Patari v Mali Aziji v pokrajini Liciji. Imel je bogata starša, ki dolgo nista mogla imeti otrok. Od Boga sta izmolila malega Nikolaja, ki je dobil ime po svojem stricu, škofu v Miri. Na žalost sta njegova starša kmalu umrla in Nikolaj je ostal sam. Postal je duhovnik in želel je razdajati svojo ljubezen ter dobroto. Ko je umrl njegov stric, škof v Mitri, so vsi mislili, da ga bo Nikolaj nasledil. No, on pa je, skromen in v strahu pred to častjo, zbežal v Palestino, kjer je živel samotarsko življenje. Vrnil se je čez nekaj let, ravno takrat, ko je umrl škof, ki je nasledil njegovega strica. In tokrat ni mogel zbežati pred dolžnostjo, ki mu je bila ponujena, postal je škof. Od takrat je noči preživljal v molitvi, podnevi pa pomagal nesrečnim ljudem. Po ljudskem verovanju je delal čudeže. Po nekaterih pričevanjih je znal umiriti razburkano morje in je zato postal zaščitnik mornarjev. Veliko hiš po Istri in Dalmaciji, pa skoraj povsod po Mediteranu ima nekje njegov kip. Legenda pravi, da je ozdravil otroka, ki se mu je zataknila ribja kost v grlu, ter je tako postal zaščitnik otrok. Ampak je tudi zaščitnik trgovcev, pekov, lekarnarjev in odvetnikov. Je tudi zavetnik ljubljanske nadškofije in ljubljanska stolnica je posvečena prav njemu. Vedno se je boril proti krivicam in za ljubezen do bližnjega. Umrl je 6. decembra leta 343 in bil pokopan v Miri, kjer je še danes sarkofag, v katerega je bilo nekoč položeno njegovo telo. Zaradi turških osvajanj pa so njegovo telo pozneje prenesli v italijansko mesto Bari, kjer so še danes njegove relikvije.

Za otroke smo v Mini teatru letos namesto predstav pripravili veliko okusnih čokolad, ki nosijo imena naših najbolj priljubljenih predstav.

In od kod zgodba o škorenjcih za darila?

Ko sem se pred 30 leti prvič pripravljal za vlogo Miklavža, sem izvedel, da ima ta tradicija korenine iz naslednje legende. V bližini rojstne hiše sv. Nikolaja je živel človek, nekoč zelo bogat, ki je izgubil cesarsko službo in vse premoženje. Imel je tri hčerke, ki bi se morale poročiti, on pa jim ni mogel dati dote. Nesrečni oče se je odločil, da bo trgoval z lepoto in mladostjo svojih hčera. Sv. Nikolaj, ki je nekako izvedel za to namero brezvestnega očeta, pa je vzel mošnjo, jo napolnil z zlatniki, zavil v platno, se ponoči pretihotapil do hiše ter vanjo skozi okno vrgel zlatnike. Oče se je zjutraj začudil, ko je našel toliko denarja. Potem pa, ko je videl, da ga je dovolj za doto vseh treh hčera, so se lahko poročile. V različnih deželah obstajajo številne zgodbe o sv. Nikolaju oziroma Miklavžu.

In kako se je znašel skupaj z njim v zgodbi parkelj?

Kakorkoli že, med nami je vedno nekdo, ki ima za zlobne med nami šibo. Parkelj je prisoten v vseh deželah srednje Evrope oziroma nekdanje Habsburške monarhije. Tega, ali se nam je morda zazdelo, da en svetnik potrebuje pomoč pri razdelitvi daril ali smo prilagodili obstoječe tradicije krščanstvu ali pa smo svet razumeli skozi dvojnost ter smo dobro in zlo spremenili v dve legendi, ne vemo zagotovo. Včasih to ni niti pomembno, vsaj do takrat, ko v svojih škorenjčkih še najdemo čokolade, ne pa samo šib.

V današnjem času sta edini sili, ki še lahko reši človeštvo, empatija in solidarnost, ki sta zaščitna znaka Miklavža.
Jaz pa bi zdaj najraje, tako kot v neki stari pesmi, prižgal sveče sv. Miklavžu, da nam vrne malo miru v naša življenja, da se neha ta pošast epidemije covida in se vrnemo na svoja delovna mesta. Da bo konec tega strahu pred boleznijo in pred izgubo ljubih starejših. Pogrešam tisto Ljubljano, ki že konec novembra postane čarobno mesto svetlobe, pogrešam otroke, ki bi se po cele dneve sprehajali po Križevniški in čakali na naše predstave in darila, ki jih čakajo po njih. Nekdanji otroci, tisti, ki so me obiskovali pred 20 leti in več, so danes odrasli ljudje s svojimi otroki. Srečen sem, da sem mnogim polepšal otroštvo, še bolj srečen pa sem, če mi jih je uspelo narediti za gledališko publiko.

Danes sedim v salonu Mini teatra, ki ga krasi verjetno eden od lepših slovenskih kipov Miklavža iz 18. stoletja, in si razbijam glavo s tem, kako bi mi uspelo pripraviti vsaj nekaj programa, pa tudi če le tistega, ki bi ga prikazovali s prenosi prek interneta. Miklavž bo otroke nagovoril z našega profila na Facebooku, ampak kdo bo pa otroke obdaroval in s to čarovnijo zadrževal njihova otroštva, da ostanejo polna domišljije in sanjarjenja čim dalj čas, preden se jim sanje razbijejo ob čeri življenja?

Zdajle me je poklicala direktorica Živalskega vrta v Ljubljani, Barbara, saj za splet skupaj pripravljamo predstavo z Dedkom Mrazom, njenimi živalmi in našimi živalcami iz predstav in mi povedala tole anekdoto o Miklavžu: »To je bilo, ko sta bila v nebesih že dolgo časa sv. Nikolaj in sv. Osvald, pa sta si zaželela, da bi lahko šla malo pogledat na Zemljo. Šla sta k sv. Petru in mu povedala svojo željo. Ta se je posvetoval z Bogom in res, rekli so jima, da lahko gresta na Zemljo, vendar morata zelo paziti na svoja lepa snežno bela oblačila, da jih ne umažeta. Če jih bosta umazala, nikoli več namreč ne bosta smela nazaj na Zemljo. Svetnika sta obljubila in se odpravila. Prvi, ki sta ga srečala, je bil kmet, ki je vozil voz z voli, in voli so zagazili v blato in tam obstali. Na vse pretege se je trudil, da bi jih izvlekel, pa ni šlo. Poprosil je svetnika za pomoč. Miklavž je, kljub svarilom sv. Osvalda, takoj priskočil na pomoč in s kmetom sta izvlekla volovsko vprego iz blata. Ampak strahota, Miklavž se je pri delu popolnoma umazal. Zvečer, ko sta se vrnila v nebesa, so to seveda takoj opazili in Bog ju je poklical k sebi. Miklavž je razložil, da je bil kmet v težavah in mu je moral pomagati, Osvald pa je povedal, da ni želel pomagati, da se ne bi umazal.

In kakšna je bila razsodba? Nikolaju, ki si ni mogel pomagati, da ne bi pomagal, so dovolili, da bo lahko od takrat hodil na Zemljo tudi v drugih oblačilih, ker so njegova umazana, in zato ga danes lahko vidimo oblečenega tudi v rdečega Božička ali slovenskega Dedka Mraza, Osvald pa je bil kaznovan in je dobil svoj godovni dan na 29. februarja, tako da lahko za kazen praznuje svoj god samo vsaka štiri leta.«

Za otroke smo v Mini teatru letos namesto predstav pripravili veliko okusnih čokolad, ki nosijo imena naših najbolj priljubljenih predstav.

In, ja, Miklavž vas bo letos zagotovo obdaroval s prekrasno oblikovanimi čokoladami pravljic Sneguljčica, Žabji kralj, Vsi tukaj, vsi skupaj, Korenčkov palček, Trije prašički, Sapramišja sreča in Obuti maček. Dober tek!

***null***