Zvezdana Mlakar: »Tabuji zame ne obstajajo!«
»Do sebe in do drugih imam kritično distanco. Če naredim nekaj narobe, se za to tudi opravičim, saj nisem brez napak.«
Ko na promocijo knjige na Ljubljanski grad pridejo Jurij Zrnec, Saša Einsiedler, Vesna Milek, Nina Osenar Kontrec, Matej Zemljič, Aljoša Bagola in drugi, potem je hitro jasno, da ne gre za kar eno knjigo, ampak za knjigo ene in edine Zvezdane Mlakar, ki je skupaj z Rokom Smolejem napisala prvo knjigo z naslovom Pogovori, ki so mi spremenili življenje. V njej se spominja vseh pogovorov, ki so spremenili slovensko medijsko krajino in igralko samo. Novopečena avtorica nam je zaupala nekaj zanimivosti o nastajanju knjige, o načrtih in o morebitnem nadaljevanju knjige.
Zvezdana, iskrene čestitke za prvo knjigo. No, vaš prijatelj in igralski kolega Jurij Zrnec je sicer na glas povedal, da je to v resnici vaša druga knjiga ...
Ja, moj zlati Jurij rad reče, da je bila moja prva knjiga pravzaprav moja diplomska naloga na AGRFT. (smeh) On je tudi lepo razložil, da sem zdaj mama štirih otrok, da sem po treh sinovih zdaj končno dobila še »hčerko«. Ja, ta knjiga je na neki način gotovo kot moja hčerka. (smeh)
Vaša knjiga Pogovori, ki so mi spremenili življenje, je nastajala dolgo časa. A kot vem, ste že kot majhna deklica sanjali o svoji knjigi?
Ja, saj veš, kako je, ko se ti uresničijo sanje! Vmes sem se že zdavnaj poslovila od te otroške ideje, sploh ko sem prebirala vse čudovite domače in tuje knjige in pisatelje. Ampak potem je ta moja knjiga sama po sebi prišla čisto naravno. Moja knjiga je drobna, a polna tistega, kar sem sama želela. V njej so zbrani zapisi, zgodbe, impresije in citati številnih gostov, ki sva jih v oddaji Zvezdana na nacionalni televiziji gostila z urednikom Rokom Smolejem, ki je tudi soavtor knjige. Lahko vam pa zaupam, da si en dan pa želim napisati tudi tisto pravo umetniško knjigo. A za to je še čas ...
Kako ste se počutili, ko ste v rokah držali svojo knjigo?
Da mi je uspelo napisati knjigo, kar sem si dolgo želela, sem začutila, ko sem imela fotografiranje za naslovnico. Sredi fotografiranja me je prešinilo, da bom izdala knjigo, in sem kar zajokala, ker se mi je izpolnila želja, ki se mi je dotlej zdela skoraj neuresničljiva. To so najlepši trenutki v življenju, ko naredim nekaj, kar sem si dolgo želela. Dva dni sem nato hodila naokrog v tem stanju sreče in hvaležnosti, nato pa sem knjigo dobila v roke in se začela sekirati, ali je dovolj dobra. To sem morala predelati in zdaj, ko sem jo večkrat prebrala, sem zadovoljna.
Saj veste, kako to gre, najprej prva, nato druga. Je res, da se že poigravate z nadaljevanjem knjige oz. drugim delom vaših pogovorov?
V to knjigo je vključenih le polovica pogovorov, zato, ja, bom najbrž napisala še drugi del. Največ mi pomenijo predstavitve knjig med ljudmi, saj opažam, da se sporočila oddaje ohranjajo in da to ne more kar tako izginiti. Če vprašate Roka, vam bo povedal, da mu v smehu že govorim, da se piše že druga knjiga, sploh če bo odziv bralcev dober, zagotovo.
Tako v svoji pogovorni oddaji kot tudi v zasebnem življenju ste podirali tabuje. Kako se s tem soočate, da se vse zdi zelo preprosto?
Tako kot sem rekla, jaz sploh ne vem, da so tabuji. Tabuji zame nikoli niso obstajali in še danes ne obstajajo. Priznam pa, da sem recimo imela kakšen predsodek, recimo proti duhovnikom, ki izrabljajo otroke. Ampak to nima nobene zveze z vero, tako da sem tudi to razčistila v svoji glavi. Vedno rečem, metlico za takšne stvari razčistit je treba imeti v roki do konca življenja, ker samo bog ve, kaj se v kakšnem kotu kje skriva. (smeh)
Ali sploh obstaja kakšna tema, ki se je bojite oz. o njej ne želite govoriti?
Ne, je ni. Vem samo, da če so določene teme težke, je treba zelo izbirati besede in znati s tem, ker lahko mimogrede koga raniš. Vse te najtežje teme je treba odpirati in se jih lotevati z veliko ljubezni in spoštovanja. To je najpomembnejše!
Javno znano je tudi, da ste bili oz. sta bila z Rokom večkrat tarči brutalnih kritik zaradi tem, ki sta se jih lotevala. Kako ravnate, kadar vas ljudje prizadenejo in žalijo?
V zadnjem času, ko sem bolj javno izpostavljena, to večkrat doživim. Pritlehne komentarje redko dobivam, kadar sem jih, pa blokiram ljudi, ki me žalijo, saj z njimi nočem komunicirati na takšen način. Sama skušam komunicirati in izražati svoje mnenje na spoštljiv način in o nekaterih stvareh preprosto ne morem molčati. Največja modrost je, da se ne osredotočaš na negativne stvari, in tega se držim. Težko pa toleriram nestrpnost in ne morem biti tiho, ko recimo kdo napada istospolne partnerske zveze, obenem pa zase pravi, da je zelo duhovna oseba. Resnično duhovne osebe ne napadajo drugih, ki ne živijo v skladu z njihovimi prepričanji.
V knjigi pišete tudi o osebnih izkušnjah in bolečih trenutkih, ki so zaznamovali vaše življenje. O čem pa je bilo najtežje pisati?
O tistih stvareh, ki bolijo, ker se moraš zazreti v to bolečino, kar je obenem neskončno zdravilno. Zato vsem, ki se vrtijo v začaranem krogu, svetujem, da začnejo pisati, saj se s tem dotikaš samega sebe. Ne izogibam se težkim stvarem, zato sem imela težave še najbolj s tem, da nisem na iste načine sestavljala stavkov in se ponavljala. Biti originalna ves čas je bil zame ustvarjalni napor.
NEUSTRAŠNA ZVEZDANA
Soavtor knjige, ki je šest let bil tudi urednik njene pogovorne oddaje, o Zvezdani pravi: »Zvezdana ima pravo ime! V tem čudnem svetu, kjer bi bili vsi radi lepi, popolni, bolj pametni, kot smo, je Zvezdana en velik unikat, ki pove, da se nima dovolj rada, da ni dovolj dobra, da ima take in take probleme ... ljudje so to prepoznali in jo vzeli za svojo.«
