20220513-01138259 Svet24.si

VIDEO: Za poslanko NSi "knjiga vseh knjig" nad ...

Vladimir Putin Svet24.si

Putin spregovoril: "Ljudje so se odločili, ta ...

putin ruska kapelica bobo2 Necenzurirano

Vsi naši rusofili #kolumna

nina krajnik-pl Reporter.si

Vili Kovačič nad Nino Krajnik: Tvoja ...

doncic musa Ekipa24.si

Hahaha, kakšen car! Ne boste verjeli, kakšen ...

exatlon-tekma Njena.si

Exatlon: Ni vse tako, kot je videti z domačega ...

krznar ilicic Ekipa24.si

Trener Maribora odgovoril na najbolj vroče ...

Martina Maurič Lazar: »To, da igram in delam predstave za otroke, mi pomeni največje upanje za prihodnost«

T.P., 25.03.2022 09:30:54

Dolgoletna članica Lutkovnega gledališča Ljubljana, dramska igralka, animatorka in režiserka Martina Maurič Lazar je pred kratkim na Veliki oder Lutkovnega gledališča Ljubljana (LGL) postavila lutkovno predstavo Pravljice za mravljice. Gre za nadaljevanje zbirke kratkih zgodbic letošnje nagrajenke Prešernovega sklada Anje Štefan Štiri črne mravljice, ki so v gledališki priredbi na tamkajšnjem odru prvič zaživele leta 2014, tudi v njeni režiji in odrski priredbi.

Delite na:
Martina Maurič Lazar: »To, da igram in delam predstave za otroke, mi pomeni največje upanje za prihodnost«
Martina je poleg številnih vlog (trenutno jo v LGL lahko vidite v predstavah: Ti loviš!, Moj dedek je bil češnjevo drevo, Najprisrčnejši velikan, Zverjasec, Zverjašček, Bi se gnetli na tej metli?, Bobek in barčica ter Štirje muzikanti) v matični hiši pripravila tudi štiri avtorske predstave: Nariši mi backa, Poštarska pravljica, Laila in Moč. Marko Vavpotič

Kaj vam pomeni takšno zaupanje?

Predvsem so me očarale Anjine zgodbice, že tiste prve, in zdele so se mi idealne za postavitev. Tokrat je bilo enako. Anja je napisala 70 novih zgodbic, in ko sem jih prebrala, se mi je zazdelo, da je to vsebina, ki mora priti do otrok, in da jo lahko jaz skozi svoj medij prinesem do njih. Seveda je velik privilegij in sreča, da lahko delaš s takšnim materialom in da lahko sodeluješ z živim avtorjem in z njim neposredno delaš pri njegovem tekstu. Ni enostavno za nobeno od naju, ker je seveda vsaka zaščitniška do svojega medija, sva pa obe prijazni in ljubeznivi punci in potem nekako prideva skupaj. Zame mora biti predstava čarobna, hkrati pa vsebina do otrok ne sme biti podcenjevalna, zelo skrbim za to. Želim si, da vsaj en stavek ali pa vsaj ena lepa misel pride do gledalca, zato mora biti vsaka beseda vredna.

Glede na to, da ste tudi sami animatorka, dobro veste, kaj imajo radi otroci. Verjetno je to precejšnja prednost?

Res je velika prednost in hkrati velika odgovornost tudi do igralcev, ker veš, kako jim moraš pomagati. V bistvu ves čas mislim nanje, kako bo zanje tehnično izvedljivo, predvsem pa odgovornost v smislu, da vem, da moram tudi pri njih vzbuditi ljubezen do projekta, da jih ne smem izgubiti, ker vem, kaj to pomeni, če kot igralec izgubiš zaupanje v režiserja. Seveda je fino in praktično, da to poznaš, hkrati pa je dvojna odgovornost, sploh za to, ker gre za moje kolege. Tako da ni enostavno, kadar se lotim režije v lastni hiši in se temu se posvetim z desetkrat večjo odgovornostjo in spoštovanjem do preljubih kolegov.

Lutke so iste, ste jih pa z malega preselili na veliki oder ...

Res je. Lutke so iz prve predstave, prvič, ker so tako dobro tehnično narejene, drugič pa, ker so Štiri črne mravljice dobile podobo Zvonka Čoha, ki je takrat zaživela, in zdelo se nam je smiselno, da jih prenesemo. Hiše je želela, da bi se predstava prestavila na velik oder, da bi jo lahko videlo več ljudi, tudi glede na razmere – takrat so bili še razmiki – prav tako pa so šle Anjine misli v drugo bolj v neznano in od tu nas je vodilo scenografsko razmišljanje, da bi šle tudi prostorsko v večji prostor, v neznan prostor.

Se je pozornost gledalcev kaj spremenila v 21 letih oziroma še več, odkar ste začeli to delo?

Ne. Meni je to, da igram za otroke in da delam predstave za otroke, največje upanje za prihodnost. Seveda smo šli tehnološko naprej in imamo manj pozornosti, ampak tudi odrasli je nimamo. Pozornost občinstva je bolj problematična pri starših in starih starših. Oni so tisti, ki imajo telefone v rokah, oni so tisti, ki jih ne ugasnejo in ki med predstavo odgovarjajo na SMS-sporočila.

Kdaj so vas pritegnile lutke? So vas starši ali stari starši pogosto vozili na lutkovne predstave?

Prihajam iz vasi Selnica ob Dravi na Štajerskem. Imela sem srečo, da so takrat lutkarji hodili k nam, tako da sem prve lutkovne predstave videla na domačem terenu, v telovadnici. Takrat so me blazno navdušile in sem že v osnovni šoli sodelovala v lutkovnem krožku. Potem sem šla v druge smeri, šla sem študirat primerjalno književnost in angleški jezik na filozofsko fakulteto in se šele pri 23. letu čisto zares usmerila v gledališče. Tudi zdaj je, vidim, velikokrat tako, da otrok po desetem letu neha hoditi na lutkovne predstave, druge reči ga zanimajo in potrebuje nekaj časa, da se vrne k svojim spominom. Jaz sem na srečo – čeprav pozno – našla svojo pot, se temu posvetila in to še vedno delam. To je moj medij. V tem se vidim, tu sem najbolj doma in zdi se mi, da imam tu tudi največ povedati.

Martina Maurič Lazar 2
Kot režiserka se podpisuje pod lutkovne predstave: Jutri je bila zabava, Štiri črne mravljice, Pravljice za mravljice in Zajčkova hišica.
Marko Vavpotič

Kako pa se je zgodila ta prelomna točka?

V tretjem letniku sem sredi napetega učenja za izpite na filozofski fakulteti zvečer za oddih med študijem hodila na festival Poletni lutkovni pristan v Mariboru, kjer so gostovale mednarodne skupine. In bila sem popolnoma uročena, spet se mi je zbudilo tisto »nekaj« in sem si rekla: »To je to, kar sem imela vedno rada,« Potem sem se z lutkarji tam pogovarjala in so mi rekli, da ni ljudi, ki bi to hoteli delati, da samo čakajo, kdo bi se temu posvetil in bi šel to študirat, da so na voljo štipendije, zato sem se začela informirati o tem. Hkrati se je v Lutkovnem gledališču Ljubljana odprl Lutkovni studio, ki ga je vodil Saša Jovanović, in sem začela tja hoditi, ob tem pa študirala. On je študiral v Charlevillu in smo šli s skupino tudi tja pogledat, a mi je bilo na praški Akademiji lepih umetnosti – DAMU bolj všeč in sem se vpisala tja.

Zadnja leta ste tudi nosilka predmeta igra z lutko na AGRFT. Koliko je zanimanja za tovrstno umetnost?

Igralce učim lutkovno animacijo in vsakič, ko začnemo govoriti o tem, me preseneča, kako malo lutkovnih predstav vidijo, oziroma večina sploh ne ve, da so lutkovne predstave v njihovem okolju. Večina se tudi šele potem spomni predstav iz otroštva, kot rečeno, te vmesne faze ni, kar me vedno znova preseneti in mi je hkrati izziv, da jim predstavim, kaj vse se je zgodilo v tem času, ko so odrasli. Sem pa potem vedno znova vesela, ker vidim, kako zelo so ti ljudje talentirani, kreativni in odprti, kako na nov način pogledajo na lutkovno gledališče, kar je tudi zame bistveno, saj mi to vedno znova povrne vero v svoje delo in v študente.

Med vašimi študenti je bil tudi Matic Lukšič, ki je decembra lani v MGL premierno uprizoril avtorski kozmomuzikal Vse to sem videla, ko sem letela mimo. Verjetno ste zelo ponosni nanj?

Zelo sem ponosna nanj. On je kompleten avtor, ima izjemen občutek za predmetnost, za to, da na gledališče pogleda z drugega zornega kota, in to je to, kar lutkarija počne: pogledati na reči drugače in si vedno zastavljati vprašanja: »Zakaj pa ne?« Prepričana sem, da je Matic zato, ker ima tak pogled na gledališče, tudi boljši igralec.

Kako težko pa je pustiti ego ob strani in v prvi plan spustiti lutko?

To je vrlina. Z igralskega stališča je zmotno razmišljati, da boš s tem kaj izgubil. Da ne boš ti toliko izpostavljen, če boš dal sebe v ozadje in lutko v ospredje, in da bo to na račun tvojega igralskega izraza. Vsak igralec, ki je to poskusil, ve, da je zaradi te izkušnje lahko samo boljši, ker je tako, kot da bi sebe pogledal od zunaj, tako da je to v bistvu dodana vrednost, je dodatna izkušnja, ki igralca dela samo boljšega.

Ukvarjate se tudi s sinhronizacijo risank in prevajanjem …

Da. Nekaj časa sem bila precej povezana s češkim teatrom in sem tu in tam opozorila na kakšen tekst. Tako je bilo z Drábekovim Plesom na vodi, ki sem ga prevedla na prošnjo Barbare Hieng Samobor, za Borštnikovo srečanje, ko je bil češki fokus, pa me je Alja Predan povabila, da sem prevedla Lagronovo Iz zvezdnega prahu. Tu in tam še kaj prevedem, a vedno manj. Režiram tudi sinhronizacije risank na RTV-ju. Tam sem si tudi drznila par risank prevesti. Gre za posebno zahtevno delo, ki zahteva veliko natančnosti in potrpljenja. Pred letom dni sem denimo prevedla serijo, bilo mi je v veliko veselje, a ugotavljam, da je s tem toliko dela, da je mogoče bolje, da to naredijo profesionalni prevajalci. Obožujem pa delo v sinhro studiu. Vsakič, ko grem tja, sem vesela in hvaležna, ko me povabijo. Rada imam ta filigranska dela. Tam delaš z igralcem ena na ena, se vzajemno poigravaš z likom in tekstom, oblikuješ in piliš naš razkošni zborni jezik, da na koncu vse zveni naravno in lepo, in to imam zelo rada. In spet – tako v gledališču kot na televiziji je za otroke le najboljše dovolj dobro.