TIN VODOPIVEC IN URŠKA MAJDIČ: pripravljata Nekaj sladkega
Tin in Urška sta se lotila čisto novega projekta - lastnega filma. Njun pristop pa ni čisto vsakdanji in del zgodbe ste lahko tudi vi.
V vlogi režiserja in scenarista lastnega filma se sedaj preizkušate prvič. Kako je prišlo do te ideje?
Tim: To je nekaj, kar tli v meni že nekaj let. Tudi v preteklosti sem delal že kakšne krajše filme, skeče ali reklame; prav tako kot režiser ali scenarist, vedno pa mi je manjkal velik kos, da bi to, (kar je tlelo - op.p.) uspelo in potem se je to zgodilo v obliki Urške.
Urška: Jaz sem bila manjkajoči košček ... Velik kos ... To ni fer ... Zdaj sem malo shujšala ...
Kako velik kos je predstavljala Urška?
Tin: Urška je predstavljala polovico kosa.
Urška: Kos? ... Kaj?! ... Jaz sem celota! ... (se smeji) ... porodniška, saj veste!
Tin: Brez Urške se ne bi zgodilo nič, po pravici povedano.
Trenutno oba ustvarjata filmski scenarij. Za kakšen film?
Tin: To bo romantična komedija zmešnjav, z naslovom Nekaj sladkega. To je film poln preobratov, zapletov, kar naprej se nekaj zapleta, odpleta ... Naj Urška pove več.
Urška: Saj to sem jaz hotela povedat ... (smeh). Poleg tega, kar je povedal Tin, gre za organizatorko, glavno junakinjo, ki ji kariera visi na nitki. Njen glavni gost zamudi na letalo in da bi preprečila katastrofo, se v zadnjem hipu odloči, da bo glavnega gosta zamenjala z njemu na las podobnim slaščičarjem. Ampak, to je šele začetek zgodbe.
Vsakdo potrebuje Nekaj sladkega.
Pa je zgodba že končana?
Urška: Zgodba je že končana, ampak pri scenariju je tako, da se ga stalno dodeluje. Trenutno imava v obdelavi osnutek številka 7, ki sva ga sicer že zelo dobro "spolirala", ampak se vsak dan utrne še kakšna nova ideja, kako bi ga lahko še izboljšala. Poleg tega z nama sodeluje tudi glavni igralec, ki prispeva svoj vidik in sooblikuje svoj lik - v tem primeru kar dva lika.
Kdo pa je glavni igralec?
Tin: To je makedonski igralec, komik, Saško Kocev, eden najboljših igralcev na Balkanu, ne le v Makedoniji. Pred kratkim je imel veliko čast zaigrati glavno vlogo v predstavi Macbeth, zdaj pa, vsaj tako se mi zdi, ko je dosegel svoje lastne izzive, bi se pa rad lotil nečesa bolj lahkotnega. In najin film je prišel ob pravem času, tako da smo se zelo dobro ujeli. Pri nas je bil 10 dni in smo skupaj delali na scenariju, tudi on je veliko prispeval.
Kar pa se scenarija tiče, pa je tako, kot je rekla že Urška; zdi se mi, da ne bo končan do prvega snemalnega dne, pa še med snemanjem bomo gotovo kaj spreminjali, predvsem dialoge, saj se šele na snemanju samem začuti, kaj je "prava stvar", pa tudi kasneje, v montaži, se lahko še vse spremeni ... Tako da mislim, da tudi, ko bo film že končan, bova midva še vedno razmišljala, da bi kje lahko kaj spremenilli in zakaj nismo dodali še nečesa ... nikoli ni zares konec.
Je pa scenarij pripravljen že od januarja, pa tudi ta, sedmi osnutek je v resnici že štirideseti, ker sva vmes še stokrat vse spremenila.
Urška: Res je ...
Kdaj pa sta začela?
Tin: Začela sva lani poleti, ko sva ugotovila, da epidemija ne bo trajala le en mesec. In sva si rekla: 'Dajva ta čas izkoristiti čimbolj produktivno' in sva na mizo dala vse ideje, ki sva jih imela za filme in zgodbice in sva ugotovila, da je ta v tem trenutku najbolj idealen, tako za realizacijo, pa tudi lokacijsko in finančno.
Gre za povezovanje - to radi poudarimo - bivše Juge, v obliki komedije. Mislim, da je to tisto, kar vsi potrebujemo. Neki prijateljski podton. Morda tudi za tiste generacije, ki nimajo občutka, kako je bilo v stari Jugoslaviji. Mislim, da je prav, da dajemo nek občutek, kako je bilo in da smo v bistvu vsi bratje in sestre.
Glede na to, da bo glavni igralec Makedonec, bo film v makedonščini?
Tin: Tudi. Pravzaprav bo v vseh jezikih bivše Juge. Imamo tudi dva srbska in eno hrvaško igralko, večinoma pa so igralci Slovenci. Ampak tako je v filmu neka mešanica jezikov.
Urška: Gre za povezovanje - to radi poudarimo - bivše Juge, v obliki komedije. Mislim, da je to tisto, kar vsi potrebujemo. Neki prijateljski podton. Morda tudi za tiste generacije, ki nimajo občutka, kako je bilo v stari Jugoslaviji. Mislim, da je prav, da dajemo nek občutek, kako je bilo in da smo v bistvu vsi bratje in sestre.
Ker je film mednarodni projekt, je verjetno organizacijsko, predvsem pa finančno kar velik zalogaj, kajne?
Tin in Urška: Ja!
Tin: Film je mednaroden v tem smislu, da smo povabili vse te ljudi. Je pa res tudi to, da sem zadnjih 13 let nastopal po celi Jugi in pri tem spoznaval ljudi, like, karakterje in sem jih zdaj začel snubit, da se pridružijo. Kar se snemanja tiče, bo to potekalo samo v Sloveniji, bomo pa morali poskrbeti, da bodo vsi prišli sem in da bo tukaj vse, kot mora biti. In ja, to seveda potegne za sabo določene stroške.
Kdaj pa boste pričeli s snemanjem?
Urška: 5. septembra. Snemali bomo cel september. Priprave pa potekajo že zdaj. Smo v višji prestavi.
Tin: Zdaj se končuje prva faza, potem pa imamo samo še 12 tednov. In zdaj ni več heca, zdaj je akcija ...
Urška: Ni več poti nazaj ...
Tin: Naslednjih 14 dni bo ključnih (smeh). Načrtujemo 20 snemalnih dni, kar je malo, zato bomo morali snemati hitro, učinkovito in dinamično. Seveda bodo vmes tudi kakšni dnevi odpadli zaradi vremena, pa kakšen dan rezerve bo vmes, pa da si ljudje malo spočijemo. Maksimalno 25 dni. In na koncu septembra bomo zagotovo vsi "čisto mrtvi".
In kdaj naj bi film prišel v kinematografe?
Urška: Naslednjo pomlad. Tako smo računali.
Tin: Najina želja je, da bi to bilo 8. marca. Tako si jaz želim ... da recimo pelješ svojo punco 8. marca v kino.
Urška: Ali pa mamo ... Vsak potrebuje nekaj sladkega ...
Tin: No, saj .. lahko je tudi moški, ja .. Vsak rabi nekaj sladkega.
"Nekaj sladkega" je naslov filma. Zakaj prav ta naslov?
Urška: Velikokrat pomislimo ... no, vsaj jaz: "Oh, kako bi nekaj sladkega!"
Tin: In potem jaz pojem ...
Urška: In potem on poje vse ... Sicer pa je "Nekaj sladkega" v povezavi z vsebino, glede na to, da je v njem slaščičar, nekaj ne smemo izdat, gre pa za sladko tudi v prenesenem pomenu, kajti imamo sladke misli, sladko življenje ...
Tudi vi ste lahko del zgodbe. Del Nekaj sladkega.
Film pa je nekaj posebnega tudi po načinu financiranja. Del sredstev boste pridobili s sponzorji, del pa ste se jih odločili zbrati tudi na platformi Kickstarter. Zakaj takšna odločitev?
Tin: Kar nekaj let sem raziskoval, kako se tega lotiti, kako recimo Američani delajo te "ultra nizkoproračunske" filme in porodila se je ideja, da bi ljudje v ekipi bili kot nekakšen rock band. Se pravi, da smo vsi skupaj v nekem procesu in da si vsi skupaj tudi delimo uspeh. In ko smo iskali načine financiranja so bili tu seveda na eni strani sponzorji, pridružila se nam je tudi skupina investitorjev - gre za uspešne poslovneže, ki v tem vidijo način za promocijo, širjenje in seveda tudi nekaj zaslužka - kar pa se Kickstarterja tiče, pa so ta način uspešno uporabili tudi v Ameriki. Najbolj uspešni so menda zbrali celo tri milijone in pol dolarjev, v našem primeru pa smo si rekli: 'Dajmo poskusit, da vidimo, kaj se da', je pa res, da je Kickstarter pri nas še vedno nekaj abstraktnega.
Urška: Ja, res je. To je tuja platforma, ki pri nas še ni tako zelo znana, ljudje ji morda ne zaupajo, tudi zato, ker se je potrebno vpisati - ampak navsezadnje je vpis potreben tudi za nakup "štunfov" na internetu. Kickstarter pa sva izbrala zaradi dveh razlogov. Prvi so seveda sredstva, drugi pa je, da se na nek način povežejo ljudje, da lahko sodelujejo, da so lahko del te zgodbe. Tako jih tudi vabimo.
Na kakšen način so lahko del te zgodbe?
Urška: Če sodelujejo in prispevajo - seveda glede na svoje zmožnosti - dobijo v zameno stvari, ki jih sicer ne bi mogli dobiti. Recimo dostop do projekcije v živo (live-streaminga) ...
Tin: prvi lahko slišijo glasbo iz filma, dobijo lahko podpisan plakat. To so neke malenkosti za ljubitelje in zbiratelje. Spomnili pa smo se tudi kar nekaj "divjih nagrad".
Urška: Ja. Tako lahko poimenujejo lik v filmu - seveda je to omejeno število. V zvezi s tem je bilo kar precej zanimanja, ampak nihče se še ni "izprsil", tako da so še vedno možnosti. Še vedno čakamo.
Tin: Ja, to je lik, za katerega obstaja več opcij, kako bi ga poimenovali. In če nič drugega, odpreš pivo, povabiš prijatelje, ogledate si film in ti rečeš: "Ej, jaz pa sem dal ime temu liku." Seveda pa je treba pri tem opozoriti, da mora ime odobriti tudi naš odvetnik, da ne bi prišlo do zlorab, recimo imena kakšnega politika, ali česa podobnega ...
Urška: Pa še ena zanimivost je. Na koncu filma, ko teče odjavna špica, piše stavek po vaši izbiri.
Tin: Lahko izbereš kar hočeš. Skoraj (!) kar hočeš.
Urška: Ja, seveda. Izbereš stavek, ki ga seveda pogleda naš odvetnik. Mislim pa, da gre resnično za neskončno možnosti. A ne bi bilo fino, da recimu svojemu sinu napišeš neko posvetilo in je potem celo življenje lahko tam ...
Tin: Ja, in potem ga kar naprej siliš, da gleda ta film in potem reče: "Pa daj, oči, nehaj! ..." (smeh) ...
Urška: In piše: "Sine, rad te imam!" A ni to lepo?
Tin: Pa razmišljali smo, da nekdo svoji punci napiše: "Bi se poročila z mano?" in potem ta fant punco pelje v kino, gledat film in seveda si ga morata ogledat do konca in tudi odjavno špico in potem tam to piše ... Je pa seveda problem, če se prej razideta.
Ja potem si pač mora najti punco z istim imenom, kajne? Kaj pa ta lik, ki mu lahko izberemo ime - je pozitiven? Negativen? Kakšen je?
Tin: Rekel bi, da je takšen, kot smo vsi. Se pravi ... eeemmm ...
Urška: Tin ne ve ... (se smeji)
Tin: Ja, sem bil pijan, ko smo pisali, pa se ničesar ne spomnim. Upam, da je dober scenarij ...
Urška: (se smeji)
Tin: Res pa je, da sva bila oba nenaspana, ker je otrok šel pozno spat in sva pisala scenarij v nekem takem ... nekem ...
Urška: ... bluru ... (zamegljenosti - op.p.)
Tin: Ja. Sva se pa počutila kot recimo Steve Jobs, ki je v garaži snoval svoje podjetje ...
Urška: Ja ... Med smetmi in v prahu ...
In koliko milijonov nameravata zbrati na Kickstarterju?
Tin: Uf! .. Milijoni ...
Urška: Odvisno, v kateri valuti. Tudi kriptovalute veljajo. (oba se smejita)
Kakšen cilj sta si postavila?
Tin: Cilj je 9.000 evrov, kar se zdi malo, je pa tudi veliko. Če da vsak 20 evrov, je za to potrebno kar veliko ljudi. Za film pa to ni veliko, še posebej, če pomisliš, da v Hollywoodu snemajo filme za več sto milijonov dolarjev. Gre bolj za nek prispevek, ki nam bo morda omogočil malo boljšo opremo, kakšen snemalni dan več ...
Urška: In pa prehrano za našo ekipo.
Tin: Aha, še dobro, da si pomislila na ekipo. Da ni samo zame (se poboža po trebuhu) ...
In kako sta uspešna?
Zaenkrat sva čez polovico, imamo še nekaj dni. Moram še malo podrezat sorodnike ... Zbiranje se zaključi 21. junija, ko se začne poletje in takrat bomo vedeli, koliko iemmo denarja in koliko sendvičev si bomo lahko privoščili.
Nama je to delo strast. Nama je to veselje, tako da dejansko ni neke razmejitve v smislu "služba-družina-midva". O tem se rada pogovarjava, v tem uživava, to je nekaj, kar imava skupnega in kar se tega tiče se dobro razumeva.
In še malce osebno vprašanje. Vidva sta partnerja tudi zasebno. Zdaj sodelujeta tudi na nek način poslovno in kreativno. Kako to vpliva na vajino skupno življenje?
Urška: Kar precej ... Jaz rečem: 'Glej, če se ne strinjaš z mano, pač ne bo posneto.'
Tin: ' ... in boš spal na kavču ...' (se smejita). Zares pa vpliva tako, da imava naenkrat premalo časa, ker imava majhnega otroka, potem pa poskušava vsak trenutek izkoristiti še za delo. Tako sva pogosto še ob enih ali dveh zjutraj še vedno pri računalnikih ...
Urška: (ponazarja) "Dej pejd spat ... Lej, kolk je že ura ... Spremenila sem cel prizor ..."
Tin: In dostikrat, namesto da bi šla recimo na kakšen sprehod in uživala, se pogovarjava: 'Kaj misliš, da bi bilo boljše? ... Kaj pa če bi ta lik naredil to?' in podobno. Kar naprej nekaj tuhtava.
Urška: Nama je to delo strast. Nama je to veselje, tako da dejansko ni neke razmejitve v smislu "služba-družina-midva". O tem se rada pogovarjava, v tem uživava, to je nekaj, kar imava skupnega in kar se tega tiče se dobro razumeva.
Tin: Ja, morava pa si tudi kdaj reči: 'Ej, v petek zvečer, ko tamali zaspi, pa ne bova več delala.' In potem se seveda tega ne drživa ... Se pa trudiva biti bolj organizirana in disciplinirana.
Urška: Midva sva pač takšna, da nama kar naprej dela domišljija, in "si mečeva žogice", tako da se kar naprej iskri. Tako med nama ni neke razmejitve med zasebnim in poslovnim.
Tin: Čeprav bi morda bilo kdaj čisto dobro, da bi bila. (ponazarja) 'Oh, gospa Majdičeva. Pridite v pisarno ..."
Celoten intervju si lahko ogledate v videu pod člankom.
Mogoče bomo naredili nov "...wood". "Radomljewood."
Je to vajin edini projekt, ali imata še katere vzporedne?
Tin: Imamo festival Panč, na ljubljanskem gradu, sedaj že 14-to leto. In tudi tu je Urška vključena in veliko pomaga. In poleg otroka imava še veliko stvari in načrtov, tu so še stand-up nastopi, Urška dela tudi glasbo za film, tako da, če ob večerih ne piševa, Urška udriha po tipkah ...
Urška: In potem mi Tin nekaj govori že pol ure, jaz pa se tega zavem zelo pozno, ker imam slušalke in sem potem presenečena, v smislu: 'Oh, ti si tukaj ....'
Tin: Rada bi pa tudi, da sedaj, ko imava vse te načrte, ne bi bila samo muhi enodnevnici, ampak želiva biti pripravljena na naslednje korake. Navsezadnje sva se z leti tudi naučila, da moraš kar naprej tuhtati o tem, kaj bo potem. Nisva ravno na tem, da bi imela plačo in potem čakala, da bo ura štiri popoldne.
Je naslednji korak Hollywood?
Tin: Kaj pa vem ...
Urška: Njega vleče bolj v Indijo. Bollywood.
Tin: Bollywood je večji kot Hollywood.
Urška: Mogoče bomo naredili nov "... wood". "Radomljewood."
Tin: Fino bi bilo, da bi lahko izkoristili potencial, ki ga imamo v tem prostoru. Seveda pa je Hollywood dežela, kjer imaš na voljo še več možnosti, boljšo opremo, finančna sredstva in doseg gledalcev, seveda ... Imava par scenarijev, ki bi jih bilo mogoče boljše napisati v angleščini, ampak to so pač sanje vsakogar, ki nekaj ustvarja.
Ampak glede na to, da je najin kolega Mitja Okorn, ki ga poznam že od svojega 16-ega leta, uspel ...
Urška: Ja, on je dober primer tega, da si lahko dober, neodvisen in uspeš. To se nama zdi res taka dobra zgodba o uspehu. In tudi midva se želiva tega držat, ker je veliko ljudi, ki pametujejo in skušajo metat polena pod noge. Ampak, daj no .. Če vidiš, da se ljudje trudijo, je treba to podpreti. Zakaj ne? Zakaj bi bili negativni? Svet je velik, življenje je eno, treba je sanjati in živeti svoje sanje.
