»Svet gori in mi z njim«

Dobrnik je dobro situirani meščan, ki z ženo živi v enodružinski vili in iz meščanskega usmiljenja sprejme pod streho Pepeta, ki je že na prvi pogled utelešenje stereotipa požigalca. A Dobrnik kljub množičnim požigom, ki se dogajajo v tem času, zaupa, da prišlek ni požigalec, tudi ko si ta omisli pomočnika Vilija, s katerim na podstrešje enodružinske vile tovorita sode bencina. Njegovo zatiskanje oči privede do neizogibne tragedije, usodne tudi zanj. Ga lahko razumete?

Absolutno ga lahko razumem po tej plati, da vem, kdo je, ne da bi se z njim strinjal. Bogoljub Dobrnik je namreč bogat pokvarjenec, ki je prilezel do nekega položaja in se tam usedel. Zdaj se hrani z muko drugih in predvsem na račun drugih. Ko požigalci pridejo k njemu na dom, mu na simbolni ravni na vrata potrka usoda.

To pomeni, da kljub na pogled drugačni statistiki vsakdana verjamemo, da vest kot končni moralni modul obstaja. Torej tudi zelo pokvarjeni ljudje vendarle doživijo neko razsvetljenje o dobrem in zlu in se pokesajo. Če ne prej, vsaj pred smrtjo. Ostaja pa vprašanje, ali – govorim o stvarnem življenju – ti res drži in ali ni takšna perspektiva mogoče samo tolažba za utrujen in izmučen narod.

Zelo je absurdno, da hiša kulture sredi mesta propada. To se vleče že od osamosvojitve naprej. Po drugi strani pa kot za med cvetijo novi trgovski centri.

Bi tudi vi včasih najraje požgali ta svet oziroma dopustili drugemu, da bi ga?

Ta svet že gori. Ta svet je v plamenih. Ne želim vleči vzporednic samo s politiko, protesti ali epidemijo. Gori na duhovni ravni ... kamorkoli pogledaš, je pogorišče: pogorišče intelekta in zato posledično, kot marsikatera družbena ravnina, tudi pogorišče kulturnega miljeja. Kot družba smo nagnjeni k zamujanju priložnosti, predvsem za napredek.

Tudi takrat, ko se nam na pladnju ponuja, kot je to v trenutni epidemiji. In priložnosti ni malo. Lahko bi končno razumeli, kaj pomeni javno zdravje, recimo, ki med štirimi stenami v karanteni ni vezano samo na telo. Lahko bi razumeli, kaj pomeni izobraževati javnost in jo spodbujati, da bo do družbe solidarna, ta pa tega ne izkorišča in vrača s hinavščino.

In še in še. Lahko bi torej v ekonomskem in političnem smislu preuredili svet na bolje, pa tega ne bomo naredili. Nasprotno. Človeštvo izrablja tovrstne priložnosti za širjenje mentalitete diktata in neumnosti. Kar poglejmo, kaj se dogaja okoli nas. Nimam več zaupanja. Ta svet na žalost gori in mi z njim.

Vsaj v Drami v sredo, 29. 9., Požigalcema ni uspela namera, saj jo je med odmorom zaradi neurja poplavilo. Kako ste vi doživljali to, kar se je ta večer dogajalo tam? Vas je bilo kaj strah zase?

Ne, pravočasno smo bili evakuirani, tehnična in hostesna služba sta primerno reagirali. Skupaj z gledalci smo bili zaprošeni, da zapustimo hišo, izklopili so elektriko in potem so prišli gasilci. Skrajni čas je, da zgradbo obnovimo. Absurdno je, da tak biser sredi mesta propada, kar se vleče že od osamosvojitve.

Upam, da se trenutne strasti umirijo in da se na politično in strokovno pregleden način obnova tudi nadaljuje. Odstop ravnatelja pa je hkrati tudi trenutek, da se dobro premisli, kakšna naj bo osvežena programska usmerjenost gledališča in kako naj novo vodstvo evalvira tradicionalno gledano mednarodno priznano kakovost ansambla in ga naredi umetniško še močnejšega in relevantnejšega. Ker se na drugi strani kot družba prebujamo v svet, kjer namesto kulture kot za med cvetijo novi trgovski centri.

Sprašujem se, kdo v teh betonskih škatlah sploh še kupuje? Se to ljudje iz tujine vozijo k nam? Ali pa ta suhoparni in brezosebni pljunek kapitala, ki je zrasel poleg Drame, s cenami stanovanj, ki letijo v nebo in so tudi prodana. Ne razumem. Zakaj bi si nekdo za milijonske zneske kupil prostor z velikimi okni, ki gledajo direktno na eno od hrupnih vpadnic v mesto? To je popolnoma v diskrepanci s kakovostjo življenja in urbanega bivanja.

Boste te stvari kdaj še poskušali reševati s kakšnega političnega položaja?

Mislim, da ne. V politiko se nisem podal, ker bi si želel politične kariere, ampak ker sem imel naiven občutek, da se svet lahko spremeni čez noč, če je volja. Noro, vem. Še bolj grozno pa je spoznanje, da kulturna sfera v določenih segmentih ni nič boljša. Še vedno je preveč preračunljivosti in nesramnega sprenevedanja.

Zagatne situacije so postale predvidljive. Javno ropotajo največkrat eni in isti, iz drugih mnenje vlečeš enako kot učitelj vleče znanje cvekarskega šolarja pred tablo. Besedo po besedo. Saj vem, da imeti stališče lahko veliko stane. Mene je stalo veliko in me še stane. A vendarle imam preskrbljeno eksistenco, moja odgovornost je torej toliko večja.

Ste kaj razmišljali, da bi stopili v čevlje ravnatelja Drame?

V tem trenutku si želim igrati. Temu se ne morem odpovedati. Sicer pa na splošno mislim, da nam v slovenskih ravnateljskih vrstah primanjkuje podmladka.

Tabaković je v zadnjih letih domačemu in tujemu občinstvu uspešno približal bošnjaško (sevdah), srbsko, romsko in judovsko (klezmer) tradicionalno glasbo ter kulturno izročilo Panonske nižine, zadnje leto pa se posveča ustvarjanju popularne glasbe, ki je slogovno blizu novemu valu 80. let.

Marko Vavpotič

Ste sicer izpolnjeni kot igralec?

Mislim, da sem. Imam srečo, da sem zaseden v vloge, ki jih lahko različno oblikujem. To je sicer moje splošno umetniško vodilo. In se mi zdi tudi v ustvarjalnem smislu najtežje. Roko na srce – čas uspešne instagramovske podobe zahteva osebnostni podpis, kar pa je lahko pri igralskem poklicu zelo problematično, saj osebnost ne sme požreti vloge.

Potreba po eksploatiranju osebnosti namesto umetniškega akta in duha hitro postane pekel. Jaz se poskušam temu izogniti, ne samo z zunanjimi substituti, ampak poskušam tudi uloviti prezenco lika. Mislim, da se v tem spoju zgodi karizma, ki jo igralec za svoje delo potrebuje.

Zelo pomembno mesto v vašem življenju imata tudi glasba in poezija. Kako kaže z vašim albumom z elektronsko glasbo, ki ga ustvarjate pod imenom Belart?

Pravzaprav kaže zelo dobro. Lani sem na družbenih omrežjih na kratko testiral novo glasbo, letos pa sva se s Polono Janežič, eno od vidnejših glasbenih ustvarjalk, med drugim tudi skupine Katalena, odločila, da bova ta material prearanžirala, ga zvočno in stilsko dogradila in da bo ta tudi v produkcijskem smislu resneje zastavljen. Upam, da bova lahko pred novoletnimi prazniki že kaj pokazala.

Sprašujem se, kam je izginila inteligenca. Nihče se ne oglaša, noben ne da relevantnega mnenja. Saj vem, da te to dandanes lahko veliko stane, a obstajajo ljudje, ki imajo preskrbljeno eksistenco in ti bi se morali oglasiti.

Prej je bila zraven tudi vaša Polona Juh, se je zdaj povsem umaknila?

Meni je bila Polona v bistvu navdih, da sem lahko pisal tekste in to glasbo sploh delal. In je tudi nastopila v teh kratkih, eksperimentih, testnih videospotih. Kot muza ostaja tudi v prihodnje, okoli nje se središči emancipatorna erotika, kot žanrsko vodilo glasbenega ustvarjanja dueta Tabaković - Janežič.

Zadnjič ste na Facebooku napisali status: »Čeprav sem z leti vse bolj ljudomrzen, me daje nostalgija po partijih.« Upam, da se jih boste lahko naužili ob predstavitvah svojega albuma, seveda, ko bo čas to dopuščal ...

Jaz tudi upam, čeprav me skrbi. Pogorišče intelekta se namreč kaže tudi v pogorišču urbanega življenja. Klubske scene pri nas danes tako rekoč ni. Mislim to, kar je, je za eno državo absolutno premalo. Da ne veš več, kam bi šel, razen mogoče še na Metelkovo in v K4, se mi zdi grozno. Spomnim se 90. let, koliko možnosti je bilo. Imeli smo klube za vse možne glasbene žanre, v katerih si imel možnost preživeti večer z ljudmi, ki so mislili in čutili svet podobno kot ti.

Tega danes ni več. Ta globalizacija je zapihala generaliziranje okusa tudi k nam ... Sprašujem se, ali se mladi poleg eksistencialnega problema – pozne zaposlitve, prekarnega dela, da si ne morejo kupiti nepremičnine in se v končni fazi tudi zaradi tega razloga mogoče kdo odpove družini – sprašujejo o eksistenci duha. Ker jaz se lahko počutim mlad, ampak sem srednja generacija te današnje družbe, mladi pa – kje so? Sprašujem se, ali oni tudi opazijo, da svet gori?