Se ga moramo bati? V preteklih letih so Romiha začele zanimati borilne veščine
Čeprav je že nekaj let njegov glavni šport gorsko kolesarjenje, so ga začele zanimati še borilne veščine, nekaj mesecev pred lansko karanteno pa je hodil na boks. Je to drugačen Boštjan Romih, kot ga poznamo sicer?
Petinštiridesetletni Boštjan Romih, ki je zaslovel v zabavno-glasbenih oddajah Raketa pod kozolcem ter Na zdravje!, zadnja leta vodi oddajo Ambienti, v katerih občudujemo lepe domove, vrtove in interierje. Glede na to, da se je pred kratkim začela nova sezona, smo izkoristili priložnost ter se s priljubljenim voditeljem pogovarjali tako o njegovem domu kot tudi o tem, ali ga bomo še kdaj videli v zabavnih oddajah. Kot nekoč, kjer je delil celo »milijone«.
Kako ste preživeli zadnje, lahko bi dejala, netipično leto?
Zanimivo, bilo je kot neko čudno lebdenje v krču. Ampak, po drugi strani družinsko toliko skupaj še nismo bili in umiritev tempa je prinesla nekatere čudovite spomine. Posel je šel dol, družinska povezanost gor. Vsi si želimo vrnitve v normalo, ampak, kaj pa če tisti predkoronski čas vseeno ni bil tako zelo normalen? (smeh)
Ste morda v tem času v sebi odkrili kakšen nov talent, morda kaj postorili v hiši?
Po lanski prvi karanteni sva z ženo zavihala rokave in prenovila spalnico ter garderobo. Začelo se je pri ležišču, potem je bila že nova postelja, in ker menjamo že talne obloge, zakaj ne bi še vseh omar, kaj pa če bi še ... Verjemite, moji dragi idej ne zmanjka! (smeh)
Ko že govoriva o domu, ne moreva mimo novih oddaj Ambienti. Kaj lahko pričakujemo od te sezone?
Enostavno ne zmanjka arhitekturnih in oblikovnih presežkov, ki jih v sebi skrivajo slovenski domovi! Letos me še posebej navdušujejo številni primeri čudovito, ampak po zmerni ceni opremljenih stanovanj, pri katerih bodo gledalci dobili odlične ideje, kako lahko z nekaj dobre volje in manj sredstvi tudi svoje bivališče preuredijo v svoj mali raj. Seveda ne bo manjkalo bolj ekstravagantnih podvigov, ob katerih se nam lahko samo cedijo sline, očarljivih prenov starejših objektov ter zavidljivih vrtov, katerih zeleno bogastvo nam bo dalo zagon, da gremo ven in si umažemo roke! (smeh)
Kar nekaj časa ste že del te televizijske zgodbe, kjer predstavljate različne ambiente ... Se tudi vam zdi, da se čedalje več ljudi vrača k tradiciji in sožitju z naravo?
Drži, kar pa je še posebej pomembno – po moji oceni ne gre za kakšno retro modno muho, temveč za čedalje bolj resnično zavedanje trajnosti, ponovne uporabe, obnovljivih materialov, energijske učinkovitosti, samozadostnosti ipd. Vsi smo z vsem in vsemi v odnosu. Kolikokrat bo še treba ponoviti znano mantro: narava brez človeka zagotovo preživi, človek brez narave ne more.
Vam je skozi vse dosedanje oddaje kateri ambient še posebej ostal v spominu in ste ob tem dejali, uau, to bi pa imel doma?!
Verjemite, skoraj pri vsakem objektu mi uide kakšen »uau«! (smeh) Rad se navdušujem nad ustvarjalnostjo drugih in glede tega mi pri Ambientih res ni treba igrati. Ker je žena arhitektka in bi ves čas rada gradila, jaz pa sem že tudi dobil toliko novih navdihov, se seveda vsake toliko poigravava z idejo, da bi še kdaj postavila kak nov dom. In vsakič, ko to omenim, se potem v medijih pojavi kakšen naslov v slogu: »Nova hiša na vidiku?« (smeh) Za zdaj nam je v tej hiši super, sporočim pravočasno, če se bomo selili! (pomežik)
Kaj pa vaš domači ambient? Kakor vemo, ga je opremila in uredila vaša srčna izbranka Lara ...
Tako, naša hiša je hkrati njen nekakšen referenčni projekt. Kar nekaj njenih strank je želelo skoraj enako. Seveda sva do idej glede zasnove in ureditve prišla skupaj, vendar zna ona potem to spraviti v učinkovito in skladno celoto.
Bi lahko rekla, da jo to vaš sanjski dom, ali pa bi morda še kje kaj dodali, spremenili?
Ja, je kar sanjski, predvsem zato, ker je osnovna arhitektura taka, da dobro funkcionira sama zase in je neodvisna od morebitnih modnih smernic. Saj taka bi morala biti vsaka dobra arhitektura. Potem lahko notranjost opremljaš glede na razpoloženje ali življenjsko obdobje, ampak osnova ostane – hiša bo vedno svetla, zračna, dobro orientirana, z lepimi pogledi, energijsko učinkovita in infrasktrukturno logična. Oblikovanje prostora res ni hec, ni čudno, da sem za dobrega arhitekta šel celo na kolena! (smeh)
»Oblikovanje prostora res ni hec, ni čudno, da sem za dobrega arhitekta šel celo na kolena!«
Slišal sem, da imate v kletnih prostorih boksarsko vrečo in da z njo niste ravno nežni. Je to druga plat Boštjana Romiha ali zgolj sproščanje adrenalina?
V preteklih letih so me začele zanimati borilne veščine. Nekaj let sem treniral kung fu, ki je zelo dobra, bolj meditativna vadba za telo in um. Nekaj mesecev pred lansko karanteno pa sem hodil na boks, ki je veliko neposrednejši, bolj aplikativen in učinkovit ter prav tako predstavlja fantastično obliko vadbe za moč, gibljivost, hitrost. Boksarji so »živali«, kapo dol! (smeh) Težava je v tem, da nisem navdušen nad treningi, kjer si zaprt v telovadnico, pri meni zmagajo športne dejavnosti na prostem.
Kako sicer skrbite za telesno kondicijo?
Že nekaj let je moj glavni šport gorsko kolesarjenje, pred tem sem nekaj let zavzeto plezal. Pri obeh oblikah si v pristnem stiku z naravo, obdajajo te svež zrak in čudoviti naravni prizori – to je tisto, česar se ne morem naveličati. Če bi živel ob morju, bi gotovo več lovil pod vodo in jadral. Ko pa nastopijo deževni in mrzli časi, takrat nastrada boksarska vreča ali pa poženem sobno kolo, na katerem sem si naredil posebno stojalo za knjigo. Tako izkoristim čas med potenjem še za branje.
V zadnjem obdobju sem vas na družbenih omrežjih kar nekajkrat videl skupaj z Jožetom Potrebuješem in Jasno Kuljaj. Ne da mi miru, da ne bi vprašal, morda znova snujete kakšno televizijsko druženje, kot nekoč?
(smeh) Ne, imamo se čisto v redu vsak v svoji oddaji. Bilo pa je tako, da bili smo z družino na obisku pri Potrebuješevih, in ker je bila Jasna v bližini, se je oglasila še ona.
Je sploh še kakšen tip oddaje, ki si ga še želite voditi, pa ga do danes niste?
Še vedno me kdaj zamika kakšen kviz. Saj sem Milijonarja takrat solidno zvozil in kdorkoli bi po Jonasu prevzel krmilo, mu ne bi bilo lahko, ampak zdaj lahko za nazaj ugotovim, da sem bil še preveč zelen, da bi se mi uspelo zares sprostiti in pokazati v pravi luči.
Če sva začela s preteklostjo, pa končajva s prihodnostjo. Kakšen svet pričakujete po epidemiji?
Zdaj me bo kdo obtožil, da sem pesimist, ampak mislim, da se nismo dovolj naučili. Šola je bila preprosto premalo draga. Če si lani spremljal družabna omrežja, se je prvi lockdown zdel kot en velik žur, kjer so vsi tekmovali, kdo bo z zabavnimi idejami požel več pozornosti. Saj se spomnite: »meanwhile in quarantine«. Seveda so to tržnico nečimrnosti na drugi strani presekala tragična dejstva in negotovosti, ker nihče ni vedel, kako hudo bo. Ampak, osnovnih človeških nečednosti in neumnosti, zaradi katerih si človek koplje jamo, pandemija ni odpravila. Smo kaj manj pohlepni, zavistni in sebični? Nujno bi potrebovali več solidarnosti, še vedno pa preveč ljudi skrbi zgolj lastna zadnja plat.
»Nujno bi potrebovali več solidarnosti, še vedno pa preveč ljudi skrbi zgolj lastna zadnja plat.«
