»Razmere, v katerih smo se znašli, močno vplivajo na naše delo«
Gledališča, ki so morala zaradi epidemije že drugič letos zapreti vrata, so se znova odločila, da bodo v stiku z obiskovalci ostala vsaj prek spleta.
V SNG Drama Ljubljana bodo tako vse do januarja na YouTube kanalu vsako prvo in tretjo nedeljo v mesecu objavili arhivski posnetek ene izmed njihovih uprizoritev. V nedeljo, 6. decembra, bo na ogled Sofoklesova predstava Antigona v režiji Eduarda Milerja. Poskrbeli pa so tudi za novost: zvočne uprizoritve iger. Za prvo delo so izbrali prvo dramo Daneta Zajca Otroka reke. Otroka reke izpovedujeta ljubezensko zgodbo para, ki ga iz popolnosti zlitja vržejo eksistencialne okoliščine iskanja notranje izpolnitve onkraj ljubezenskega čustva. Zdi se, da kljub osrednjemu intimističnemu jedru, ki se napaja iz Zajčevega pesemskega cikla Dva, drama ni zgolj ljubezenska, temveč spregovori tudi o bivanjskih okoliščinah, zgodovini in civilizaciji, saj Reka in Dan v danih razmerah svojega življenjskega okolja ne zmoreta ohraniti notranje svobode. Obenem se Zajc v tej drami veliko ukvarja z vprašanjem človekove vrednosti glede na njegovo končnost. Otroka reke so v režiji in dramaturgiji Eve Kraševec studijsko posneli igralci Janez Škof, Maja Končar, Zvone Hribar, Vanja Plut, Eva Jesenovec, Gorazd Logar, Klemen Janežič, Valter Dragan in Vojko Zidar, v zvočno knjižnico pa prihajajo po delih. Novega objavljajo vsako sredo. Včeraj so tretjega, vsi pa so oziroma bodo ostali brezplačno dostopni. O novi programski platformi našega osrednjega gledališča in o aktualnih razmerah smo se pogovarjali z Evo Kraševec.
Zakaj ste se odločili za platformo zvočnih dram?
Ideja, da bi v tej sezoni del Draminega programa posvetili tudi posnetim vsebinam, se je porodila ravnatelju Igorju Samoborju. Meni pa je zaupal vodenje tega dela, ki se dotika slovenske dramatike. Razlogov za ta projekt je več, osebno mi je najljubši ta, da na ta način z igralci ponovno prebiramo vrhunsko slovensko dramatiko in jo ponudimo v »zvočno branje« tudi javnosti.
Je temu botroval tudi koronavirus ali se je to slučajno »poklopilo«?
Razmere, v katerih smo se znašli, močno vplivajo na naše delo in mislim, da gre tu programiranje z roko v roki tudi z iskanjem novih pristopov do občinstva.
Zakaj ste za začetek izbrali Daneta Zajca oziroma njegovo delo Otroka reke?
Dane Zajc je fantastičen pesnik in dramatik, a nekatere njegove drame že dolgo niso videle odra. Obenem se mi zdi izjemno primeren avtor za zvočno knjigo, kar se je tudi izkazalo pri Otrocih reke. To je močen, z metaforami nasičen dramski tekst, v katerem zgodba pluje na valovih besed.
Na podlagi česa ste izbirali igralce?
Igralce sva izbirala skupaj z Igorjem Samoborjem, najpomembnejša nama je bila glasovna ustreznost glede na dramsko osebo in pa izkušnje pred mikrofonom, ki so ključne, da se lahko igralec prepusti tako zahtevnim besedilom, kot so Zajčeve drame. Zasedba je bila vrhunska.
So (bili) igralci veseli takšnih, malce drugačnih izzivov?
Mislim, da ja. Sploh tisti, ki niso nenehno vpreženi v delo. Lepo je delati z igralci, ko so spočiti in v polnem zanosu. Sicer pa so tovrstnega dela mnogi naši igralci navajeni z radia in to tudi izjemno radi počnejo.
Glede na to, da je težje samo z glasom prenesti neko sporočilo: na kaj ste bili pri študiju oziroma snemanju še posebno pozorni?
Po eni strani je težje, po drugi pa tudi lažje, saj se ni treba ukvarjati s prostorom, kostumi ipd. Težje je pa gotovo to, da je potrebna stoodstotna koncentracija na glasovno interpretacijo, saj zvočni posnetek ne prenese nikakršne površnosti. Pri tem je bilo zelo pomembno, da sta bili pri samem snemanju poleg odličnega snemalca, montažerja in pri tem projektu tudi avtorja glasbe Jurija Aliča prisotni tudi Gaja Pöschl, sicer šepetalka v Drami, in pa Špela Šinigoj, sicer gledališka pedagoginja, ki sta natančno spremljali celoten proces vaj in snemanj. S skupnimi močmi smo prišli do zelo lepega izdelka.
Tri dele Otroka reke ste že objavili. Kakšni so odzivi?
Odzivi so pozitivni. Zdi se mi, da je trenutek pravi in da je projekt pritegnil k poslušanju. Pri tem bi želela omeniti tudi sodelovanje z Novo ljubljansko banko, ki nas podpira pri našem delu ter se zavzema za prosto dostopnost zvočnih dram, kar je tudi lepa posebnost našega projekta. Posluša jih lahko vsakdo in kadarkoli, potrebna je le registracija na spletni strani Drame.
Katera dela oziroma katere avtorje bi še želeli oziroma imate v načrtu izvesti v obliki zvočnih dram?
Zelo bi si želela prisluhniti igram Ivana Mraka, Gregorja Strniše in seveda tudi Cankarjevim dramam. Pa še mnogim drugim. Ker pa si želimo poglobljene obravnave, smo se odločili, da bomo vsako sezono snemali le igre enega avtorja, tako da lahko v letošnji sezoni pričakujete še kakšno Zajčevo dramo.
Nameravate katero od zvočnih dram postaviti tudi na oder?
Prvo zvočno dramo Otroka reke smo v integralni obliki predstavili tudi kot bralno uprizoritev, nimamo pa še neposrednih načrtov za dramsko uprizarjanje. Morda bo prav zvočna drama spodbudila gledališke ustvarjalce k ponovnemu razmisleku o nekaterih vrhunskih besedilih, ki že dolgo čakajo na sveže odrsko branje in na nove koncepte.
Dramin oder trenutno sameva ali se kaj dogaja na njem?
Čeprav neizmerno pogrešamo občinstvo, Dramin oder ne sameva, trenutno je zaseden s študijem Beckettovega Konca igre v režiji Diega de Bree, v Mali drami pa se zaključuje študij monodrame Vse sijajne stvari Duncana Macmillana, v kateri igra Uroš Fürst. Poleg tega so se v času karantene začeli še trije študiji, ki potekajo delno po konferenčnem programu Zoom in delno pod strogimi omejitvami v živo.
Kaj vi trenutno počnete?
Trenutno kot dramatuginja sodelujem pri nastajanju uprizoritve Učinek britanske dramatičarke Lucy Prebble. Igra je zanimiva zaradi prepleta vprašanj o vzrokih za depresijo in učinkih zdravil na čustvovanje človeka. Posredno je seveda povezana tudi s pandemijo, ko nestrpno pričakujemo zdravilo proti virusu ter se sprašujemo o psiholoških posledicah vseh teh ukrepov.
Je koronavirus zelo posegel v način vašega dela ali niti ne?
Je, seveda je. Gledališko delo zahteva nenehen delovni stik, ki je pa sedaj strogo zamejen. Po drugi strani pa smo lahko skupaj prek Zooma, kar je za začetno fazo dramaturškega razčlenjevanja besedila prav tako v redu. Kljub vsemu pa nam vsem manjka osebni stik in seveda tudi dinamičen gledališki vsakdan z intenzivnimi vajami na odru in predstavami.
Kaj najbolj pogrešate iz predkoronskih časov?
Predstave v živo in sproščeno druženje s pogovori po njih. Ti pogovori so seveda pogosto neformalni, a mi pomenijo pomembno izmenjavo strokovnih mnenj in informacij o dogajanju na sceni. Sproščeno druženje v gledališču, ja.
