Priimek koristi le, če si dober
Goran Obrez in njegov brat Dejan sta že pred časom postala merilo za komentiranje nogometnih tekem na sončni strani Alp, po njunih stopinjah pa gre tudi nadarjeni Goranov prvorojenec Tim.
Vse trije komentirajo na športni televiziji Sportklub. Z očetom in sinom smo se pogovarjali o izzivih tega vse bolj razvitega in cenjenega poklica, pa tudi o prednostih in slabostih ohranjanja komentatorske tradicije znotraj družinske dinastije.
Ni najbolj običajno prvo vprašanje, toda, Tim, presenetili ste nas z zelo kratko pričesko. Kaj je razlog?
Tim: Razlog je nekako praktične in zdravstvene narave. Čakam na drugo operacijo kolka, iz obdobja po prvi pa se spominjam, kako zelo težko si je bilo zaradi težav z gibljivostjo umiti lase in kako zelo me je zaradi tega srbela glava. Zato tokrat ne želim ničesar prepustiti naključju.
Operaciji sta posledica poškodb iz časov, ko ste veljali za enega od najbolj nadarjenih nogometašev svoje generacije v Sloveniji – pravzaprav vas je šele po tovrstni prekinitvi nogometne poti povsem odneslo v komentatorske vode, kajne?
Tim: Moja velika želja je bila postati nogometaš na najvišji ravni, šlo mi je zelo dobro, toda ustavile so me poškodbe in diagnoza mi nadaljevanja kariere takih razsežnosti ne dopušča. Rad bi se sicer vrnil in morda igral nogomet za dušo v kateri nižji slovenski ligi, medtem ko sem se karierno povsem usmeril v komentiranje nogometnih tekem. Komentiranje je zdaj postalo moja glavna usmeritev, veselim se vsakega naslednjega prenosa, vsaka dodeljena tekma mi pomeni adrenalinsko injekcijo in v tem poklicu se vidim dolgoročno. Po svoje me je vedno mikalo iti po očetovih stopinjah, a nisem resneje razmišljal o tem, da bi komentatorstvu dal prednost pred igralsko kariero. Ko so se stvari obrnile tako, kot so se, pa sem hitreje od načrtovanega vstopil v komentatorsko šolo Iva Milanovića in zdaj sem že povsem zasvojen.
Starši se navadno delijo na tiste, ki si želijo, da bi šel otrok po njihovih stopinjah, in tiste, ki si želijo, da bi v življenju počel kaj drugega.
Goran: Pravzaprav sploh nisem vedel, da ima Tim kakršnekoli komentatorske ambicije – o tem mi ni nikoli govoril. Danes sem predvsem zelo zadovoljen, da dela tisto, kar ga veseli. In očitno ga izjemno veseli! Je pa seveda treba poudariti, da je kot nogometaš že pri 15 letih podpisal svojo prvo profesionalno pogodbo, kot izjemno nadarjenemu igralcu mu je šlo fantastično. Žal so to njegovo pot, o kateri je najbolj sanjal, zaznamovale poškodbe, nato tudi težave s pravilno diagnozo. Res mi je žal, da se je njegova nogometna kariera tako končala, a vendarle je v vsaki zadevi nekaj dobrega in tako se je hitro našel v komentatorskem poklicu ter je na svoji poti danes nadvse zadovoljen. Z njim pa seveda tudi jaz. Ko je prvič omenil, da bi šel v komentiranje, sem se začel celo smejati – in takoj sem mu povedal, da to ni poklic, v katerem ti lahko starš kjerkoli odpre kakršnakoli vrata. To ni delanje v trgovini. Takoj sem mu povedal, da če ne bo dober, ga bo sistem izločil enako kot kogarkoli. Da ni druge poti. Vse, kar sem lahko naredil zanj, je torej bilo, da sem mu pokazal, kje je avdicija. Prijavil se je kot eden od stotih in na Sportklubu so iz te generacije prišli ven ter začeli resno komentirati štirje. Nogomet mu je bil seveda položen v zibelko, vzljubil je ta šport, z mano je kot otrok hodil po tekmah, zdaj pa se je obrnilo tako, da delava v istem poklicu. In če ga to veseli, sem presrečen.
Goran, vedno ste poudarjali, da imate v športnem novinarstvu dve ljubezni: še pred komentatorstvom ste seveda dolgoletni odgovorni urednik edinega slovenskega športnega dnevnika Ekipe SN. Kako je s temi medijskimi ljubeznimi pri vas, Tim?
Tim: Od mojega rojstva je oče ustvarjal Ekipo in ekipo Ekipe, kot rad reče. Rasel sem s tem časnikom, sem njegov redni bralec in tudi pri komentiranju tekem mi izjemno pomaga. Že tako in tako zelo rad berem, si širim obzorja, izboljšujem besedni zaklad, športni časnik pa mi dodatno pomaga ne samo pri informacijah, temveč tudi pri čim bolj domiselnih športnih izrazih. Dobre besedne zveze si celo izpisujem – recimo, največ si izpišem ravno vaših. Ob tem rad tudi kaj sam napišem, ustvarjam za Sportklubovo spletno stran, nekega dne pa bi si vsekakor želel objavljati tudi v Ekipi. Pri meni je drugače kot pri očetu, komentiranje tekem na televiziji je zagotovo moja prva ljubezen – če pa bi nekega dne lahko zraven tudi kaj občasno napisal, bi me to vsekakor zelo veselilo.
Goran: Sami najbolje veste, da bi Timu zagotovo že kdaj lahko objavil kakšen članek v Ekipi, če ne bi šlo za mojega sina. A tega nisem želel, nisem hotel prehitevati. Morda sem mu celo naredil krivico in mu je bila ta pot otežena, a tako sem se odločil. Vesel sem, da si utira komentatorsko pot, ob vsem tem je tudi zelo uspešen študent tik pred diplomo, za časopis pa bo še čas. Ko se bo izoblikoval na slovenski medijski sceni, in če ga bo takrat veselilo tudi objavljanje v Ekipi, se bo zagotovo lahko preizkusil tudi v tem. Takrat si bo to zaslužil tako, kot si je svoj prostor na televiziji.
Kot ste rekli prej, mu pri tem zaradi narave poklica niste mogli pomagati, pa čeprav je vaš status najboljšega komentatorja v državi tak, kot je?
Goran: Resnično se v tem poklicu ne da narediti nič, s čimer bi starš svojemu otroku lahko pomagal. Pa tudi če bi se dalo, bi se temu izognil. Nikoli nisem niti nikogar vprašal, kako mu gre v šoli za komentatorje. Nikoli nisem nikogar poklical, da bi poskušal doseči karkoli. Nikoli. Vse je moral narediti sam. Vedno je veljalo, da bo lahko izplaval le, če bo dovolj dober. Narava dela je taka, da protekcije ne more biti. Uspelo mu je povsem samemu in zdaj se tudi povsem sam uveljavlja že do te mere, da mu namenjajo komentiranje zelo resnih tekem. In res zelo dobro dela, z velikim veseljem ga poslušam. Vedno bo kdo, ki bo trdil, da mu je zaradi priimka lažje. A če že, potem mu je morda lažje le zato, ker ga zaradi priimka prej opazijo. Po drugi strani pa je ta povezava med očetom in sinom zanj zagotovo tudi breme. Sploh, ker v Sloveniji nikoli ne manjka hudobije.
Tim: To je precej podobno, kot če je oče nekdanji nogometaš in gre sin po njegovih stopinjah. Seveda priimek zveni drugače in te res prej opazijo, tvoji dosežki so bolj izpostavljeni. Po drugi strani pa je to tudi breme ob vsaki slabi potezi, a tudi zaradi večjega natolcevanja ljudi. Z obojim je treba znati živeti, zame pa je oče pomemben predvsem zato, ker ga lahko vedno pokličem in vprašam za mnenje, za nasvet. To je tisti največji privilegij, ki ga imam, medtem ko mi bo pri prebijanju priimek lahko koristil le, če bom res dober. Če ne bom, bo prej breme kot kaj drugega.
Oče je vedno prvi in glavni kritik vsakega sina, tudi če sta v povsem različnih poklicih. Kako je s tem pri vaju?
Tim: V tem intervjuju oče govori več kot jaz in navadno je tako. A ko gre za komentatorski poklic, je izjemno redkobeseden. Pravzaprav moram tako pohvalo kot kritiko iz njega iztisniti, pri čemer ne eno ne drugo ni ravno izrazito. Bolj gre za nasvete, predvsem pa mi pusti, da slog izoblikujem sam.
Je pri tem navdih Goranov slog?
Tim: Oče je seveda moj komentatorski idol, vsekakor pa poskušam pod njegovim vplivom zgraditi nekaj povsem svojega. Pogledal sem nešteto njegovih prenosov in najbolj mi je všeč to, da že po tonu njegovega glasu vem, kakšna je tekma in kako se gibljejo dogodki na njej. Mi je pa cilj od vsakega komentatorja, domačega ali tujega, ki mi je všeč, potegniti kakšno zadevo. Slog se gradi počasi in upam, da bom čez leta prepoznaven po svojem. Za zdaj tudi še ne dajem v svoje delo toliko osebnih pogledov, kot si lahko privošči oče s svojim statusom in svojimi izkušnjami – tudi to bom dodajal postopoma.
Goran: Prav to je tisto, kar nato naredi komentatorja – pred tem si bolj ali manj samo reporter. Šele ko lahko tako rečeš bobu bob, pa naj gre za pohvalo ali kritiko, si res dosegel visoko raven v tem poklicu. In tudi visoko raven izpostavljenosti z vsemi posledicami, ki jih poznamo vsi, ki smo kdaj tako medijsko nastopili. Prav je, da Tim še ne nastopa tako – želim pa si, da bi to raven nekoč dosegel.
Tim: Mislim, da je tako raven do zdaj v Sloveniji dosegel le oče. S tem pa pride tudi neprimerno večja izpostavljenost, ki je lahko komu breme. Meni ni; želim si, da bi se mi kdaj uspelo postaviti v javnosti na tak način in da bi dvigoval prah. Da bi dosegel točko, na kateri bi prihajale tako pohvale kot kritike – ker šele ko imaš oboje, veš, da so te res opazili.
Za konec, ker smo ravno v takem času: česa se v novem letu najbolj veselita v nogometu in v komentatorskem poklicu?
Goran: To bo izjemno zanimivo leto, zaradi vseh prestavitev z lani na letos morda celo najbolj razgibano kadarkoli. Veselim se vseh izjemnih tekem, na tekmovanjih, ki jih komentiram, moram pa posebej omeniti neko zadevo. In mislim, da lahko govorim v imenu obeh. Kot ljubitelja nogometa se izjemno veseliva ne samo evropskega prvenstva članskih reprezentanc, temveč po svoje morda celo bolj evropskega prvenstva mladih reprezentanc. Najprej v marcu skupinski del in nato v maju in juniju zaključni del tega tekmovanja bo gostila Slovenija, igrala bo tudi slovenska reprezentanca in zagotovo je to največ, kar lahko kadarkoli imamo na naših tleh. Žal Sportklub nima pravic za te tekme in jih ne bova komentirala, tako da si želim, da jih bo vsaj mogoče spremljati s tribune. Če bodo razmere dopuščale, seveda.
