Od višin do nižin. Prvakinja za vse fahe.
Tudi tisti, ki se ne štejejo med redno publiko ljubljanske operne hiše, zagotovo vedo, kdo je Milena Morača.
Prvakinja SNG Opera in balet Ljubljana bi letos, če ne bi pandemija koronavirusa nekoliko spremenila načrtov tudi panogi kulturno-umetniških dejavnosti, praznovala 40 let, odkar je s svojo prvo vlogo osvojila srca ljubljanskega opernega občinstva. Svoj poklic opravlja z veliko ljubeznijo, poznavalci ji priznavajo izjemen obseg glasu, njen razpon vlog pa je res impresiven. Velja tudi za najboljšo igralko med opernimi pevkami.
Njen repertoar obsega vloge, ki zahtevajo ekstremne koloraturne višine ter tiste, ki so namenjene visokemu mezzosopranu, in najzahtevnejše, tako imenovane primadonske vloge.
Rojeni ste v Banji Luki, na študij v Slovenijo ste prišli, ker v Zagrebu niste bili zadovoljni, med študijem pa ste že dobili angažma v mariborski operi. Te odločitve najbrž niso bile planirane, ampak, kot kaže, prave.
Zgleda res. Nikoli nisem kaj dosti premišljevala in načrtovala. Predvsem pa sem bila premlada. Stara sem bila 18 let, ko sem odšla na študij solopetja. Po končanem drugem letniku Glasbene akademije me je profesorica Ondina Otta spodbudila, da se prijavim na avdicijo v mariborsko Opero, kjer so iskali koloraturni sopran. Bila sem sprejeta in sem isto sezono odpela kar štiri premiere.
Izobraževali ste se tudi v tujini in precej gostovali, kako pa to, da ste se odločili, da ostanete v Sloveniji?
Res je, v pevskem znanju sem se izpopolnjevala v Londonu in na Dunaju, magisterij pa pripravljala v Beogradu ter ga zaključila v Ljubljani. Na Slovenijo me je privezala ljubezen. Do hčerke Hane in Jurija.
Morača je črnogorski priimek, po reki Morača?
Seveda, seveda. Celotno tamkajšnje območje se imenuje Morača – planina, samostan, reka. Najstarejši podatki o mojih prednikih segajo v 12. stoletje, člani plemena, iz katerega izhajam, so bili nekakšni kraljeviči. Zdaj je pa ta priimek v Črni gori skorajda izginil.
Kaj v svojem značaju pripisujete črnogorskim koreninam?
Ponosno držo, vedenje, kdo sem in od kod prihajam. Tudi po mamini strani imam neko plemstvo, dedek je bil turški aga, praded pa beg. Mamina mama je bila Hrvatica z madžarskimi koreninami. Po svojem temperamentu sem najbližje madžarskemu. Najbolj mi zaigra ta gen.
Zgodilo se je, da je operna diva v eni sezoni odpela tudi deset premier v nosilnih sopranskih vlogah.
V dobrih treh desetletjih ste na odru SNG Opera in Balet Ljubljana ustvarili številne primadonske vloge. Uveljavili ste se v tragičnih likih klasične literature, blesteli pa tudi v operetah in komedijah. Je študij vlog različen?
Študij mora biti vedno natančen. Ni lahkih vlog, tudi kakšna manjša vloga, ki jih ni bilo veliko v moji karieri, zna delati preglavice. Nobene vloge ne smeš podcenjevati. Na srečo se zelo hitro učim in sem rada dobro pripravljena. Na primer vloge kraljice Margot v operi Hugenoti sem se naučila v petih dneh.
Na začetku kariere so me videli kot nadarjeno za komične vloge, v katerih sem se neizmerno zabavala in tudi uživala … Potem je prišla Lucia di Lammermoor, izredna, tragična vloga. Po njej so rekli: »Ona je prava tragedinja«! Spomnim se najave v časopisu, »Traviata, poje Milena Morača, prinesite robčke s seboj«. Traviata – Violetta se je res tako naselila vame, da sem jo živela, čutila tako močno, da sem se nekaj dni pred predstavo in nekaj dni po predstavi resnično spremenila. Na eni od predstav so me čustva tako prevzela, da sem se zlomila in zajokala … bilo je grozno, mislila sem, da ne bom mogla peti naprej, da se bo moral spustiti zastor … takti so tekli, orkester je igral naprej in kar naenkrat sem zaslišala svoj glas popolnoma izventelesno, kot da bi pel nekdo drug! Še zdaj mi začne srce razbijati, ko se tega spomnim! Ko sem prvič pela Rozalindo v Netopirju, so me ocenili kot »operetno zvezdo«. Velikokrat me mlajše kolegice vprašajo, kako naredim, da publika joka ali dobi kurjo polt. Moj odgovor je, da se to ne naredi zavestno, ampak zgodi. Ni dovolj proizvajati lepe tone, vlogo moraš čutiti podoživljati in biti iskren. Pozerstvo je smrt kreativnosti! Res je, pela sem Čo-čo-san v Madame Butterfly, Mimi v La Boheme, Tosco, Manon Lescaut, Normo v istoimenski operi, bila sem kraljica Margot v Hugenotih, Abigaille v Nabuccu, Jenufa … V vsaki je del mene še danes in za vedno bo ostal.
Kakšno odrekanje zahteva poklic opernega pevca?
Moje življenje je prežeto z glasbo. Za ta poklic se nisem odločila zavestno, saj pevski poklic pomeni, da si zanj poklican. Neizprosno zahteva veliko odrekanj. To najbolj čutijo tvoji najbližji, tvoja družina. Glas je inštrument, ki je del tvojega telesa, ne moreš ga odložiti ali pustiti doma in iti zabavo … Ne moreš mu lagati, da si srečen, če te razjeda žalost. Takrat predstave rešuje pevska tehnika in transformacija v lik, v osebo, ki jo predstavljaš.
Je dobitnica nagrad – med drugim največjega priznanja za umetniško delovanje, nagrade Prešernovega sklada. Nastopila je na številnih koncertih v Slovenski filharmoniji, Cankarjevem domu in drugod po Sloveniji, Hrvaški, Italiji, Avstriji, Nemčiji, Turčiji, Švici, Ameriki. Sodelovala je z različnimi dirigenti in orkestri. Veliko je snemala tudi za radio in televizijo. Svojo bogato poklicno pot je vseskozi usklajevala tudi z družino – poročena je z igralcem Jurijem Součkom, s katerim imata hčerko Hano, je pa tudi že babica.
V svoji karieri ste odpeli celoten repertoar naslovnih vlog najbolj znanih opernih del. Katere vloge so vam najljubše? Katere ste si mogoče še želeli peti, pa to ni uspelo?
Najljubša mi je bila seveda Violetta v Traviati. Zelo globoko se mi je vrezala v srce tudi Jenufa, zaradi drugačne, slovanske tragike, ki ni operna, ampak bolj univerzalna, večna. Rada sem imela tudi Abigaille v Nabuccu, bojevnico, a tudi malo zlobno, kot je vsaka ranjena zver. Potem Bellinijeva Norma, Puccinijev Tabarro, tudi Rosalinda v Netopirju … Ena vloga pa je ostala moja neizpolnjena želja, Verdijeva Lady Macbeth. Pa naj tako ostane.
Se je v vašem poklicu sploh mogoče upokojiti?
Seveda – ko ne zmoreš več peti. Vsi drugi razlogi pa so le administrativni. Ko so mene tako administrativno prisilili v pokoj, po zloglasnem ZUJF-u, pri 57.letih, sem ravno pela Violetto in Abigaille. Dve od najtežjih sopranskih vlog, kar jih je. Formalno sem bila upokojena, dejansko pa sem še naprej kot gostja prepevala v Nabuccu, Traviati in Netopirju. Torej same primadonske, najzahtevnejše vloge, ki zahtevajo vrhunsko kondicijo, zahtevne višine in svež glas! Mislim, da je velik greh umetnika v vrhunski psihofizični kondiciji nasilno in brutalno poklicno umoriti.
Napovedujete jubilejno predstavo. Katero vlogo ste si izbrali?
Zelo se veselim, da bo letos v ljubljanski Operi ponovno premiera Tosce! Dogovarjam se z vodstvom Opere, da bi proslavila svoj jubilej z eno od teh predstav. Če bo vse po sreči, bom lahko spet s svojimi najljubšimi dolgoletnimi kolegi stala na odru, ki ga zelo pogrešam!
Kraljica Noči, Čarobna piščal, W.A. Mozart, SNG Opera Ljubljana
Hanna Glavari, Vesela vdova, F. Lehar, HNK Zagreb
Violetta, La Traviata, G. Verdi
