Njegova velika želja je, da bi nekoč stal na odru Evrovizije
Vse, kar si zastavi, na koncu tudi uresniči!
Ne samo zdaj, Dejanu Krajncu vedno dogaja. Zato je dolgo iskal novo ime, ki bi ga opisalo v besedi ali dveh. A s tem stari Poskočni Dejan, ki so mu ga nadeli ljudje, ne umira. Novi Dejan Dogaja bo, kot nam je zaupal v prijetnem pogovoru, skozi katerega smo se dotaknili tudi Evrovizije, septembra znova udaril in se posvečal predvsem našim najmlajšim.
Kako pa je prišlo do novega imena?
Res sem dolgo iskal ime in nikakor nisem prišel do pravega. Potem pa sem neki večer odšel k svojemu prijatelju Janu Plestenjaku v Strunjan, kjer sva spila kozarec dobrega vina in se pogovarjala o moji nadaljnji karieri. Jan je kot blisk izstrelil Dejan Dogaja. Pa sem ga vprašal, od kod to. Dodal je, da je odgovor preprost: vedno mi dogaja, povsod me je dovolj, ukvarjam se z vsem možnim in od takrat sem Dejan Dogaja.
»Manjka mi še samo en kolokvij, torej polovica izpita, da bom postal profesor klarineta.«
Torej je Dejan Dogaja zadetek v polno?
Zgodba je zmagovalna. Dejan Dogaja in Dejan Dogaja Band se v tem koronskem času pripravlja na hud udarec. Skupaj želimo ustvariti ultimativni party bend, ki bo sinonim za dobro zabavo. Pri nas boste videli to, česar si drugje ne upajo, mi bomo pravi odgovor na vprašanje: Kam se gre danes žurat? Definitivno na Dejan Dogaja, pri nas vedno dogaja. Takoj ko nam dajo zelo luč in se odprejo odri, odpotujemo na največjo party turnejo po celi Sloveniji, komaj čakam ... Res se veselim, da vam pokažem svojo najboljšo ekipo!
Mar to pomeni, da zaenkrat še niste pokazali vsega?
Ah, kje, že pri prejšnjem vprašanju sem razkril, kaj vse prihaja! Naj vam bo, izdam še nekaj več ... Naš nastop ne bo klasičen, ko po hitri skladbi sledi balada, potem kakšen divji miks skladb in potem največja uspešnica, ki jo premore bend. Pri nas, pri Dejan Dogaja Bandu bodo stvari obrnjene na glavo. Poleg glasbe vam bomo postregli z bogatim odrskim nastopom, ki bo poleg univerzalne animacije vseboval tudi plesne točke, DJ elemente, intimo ... na kratko, vse bomo obrnili na glavo. Poleg tega, da naša prva skladba Nenormalno lepo že postaja pravi hit, pa ne počivamo, nekje sredi septembra vam ponudim že drugi izdelek, ki bo čisto avtorski. Komaj čakam, da lahko vsi skupaj stopimo na oder in vam pokažemo, kaj znamo.
Omenili ste skladbo Nenormalno lepo. Ta se je res lepo prijela, kajne?
Zelo, zelo, zelo lepo, nenormalno lepo, kot pravi pesem. Lahko se pohvalimo, da smo že s prvo skladbo skočili na slovenski seznam 50 najbolj predvajanih skladb pri nas, kar večini ne uspe nikoli v karieri. Vse skupaj smo obogatili še z zanimivim videospotom, kjer se igramo z zgodbo starega in novega Dejana. Tam vidimo od divjega alterega pa vse do umirjene prihodnosti. Kaj bo prava prihodnost prinesla, pa se prepričajte sami in kmalu pridite na kakšen naš nastop, kjer se bomo imeli nenormalno lepo.
»Kot otrok sem želel postati košarkar, kasneje pa veterinar in moram priznati, da me ta druga opcija zanima še danes, kajti sem res velik ljubitelj živali.«
Kaj pa irokeza?
Pričeska – visoka irokeza je moj prepoznavni znak, ki bo še vsaj nekaj časa ostal na vseh mojih, naših nastopih. Star sem 27 let, nisem več najstnik, kar pomeni, da se bo tu in tam le treba umiriti, odeti v črnino in natakniti si čepico. Če pa se malo pohecamo, moj oče Drago je golobučen, tako da če bo šlo po genih, mi frizura ne bo dolgo služila. No, do takrat pa bo na meni vse stalo visoko v zrak, no, saj sem pa še mlad. (smeh)
Ali morda ustvarjate tudi za druge glasbenike?
Moja prva skladba Nenormalno lepo je delo Maja Vlašiča (melodija), Roka Lunačka (besedilo) in Matjaža Vlašiča (aranžma). Prav tako je svoj del dodal Miha Gorše (producent) in pa Jan Plestenjak, ki je po svoje oplemenitil besedilo pesmi. V življenju sem sam napisal le nekaj skladb, nekaj za glasbeno skupino Poskočni, Zaka pa ne ... Nekako še nisem dovolj globoko pobrskal v dno svoje duše, verjamem, ko se bo to zgodilo, bom sam sebi napisal svoj največji hit, takrat pa bom »na večje« začel ustvarjati tudi za druge glasbene prijatelje. Do takrat pa se bom držal svoje glasbene ekipe, ki sem jo prej imenoval, in verjamem, da bomo skupaj ustvarili izdelke, ki bodo pod kožo zlezli celi Sloveniji.
Dejan Dogaja in festivali?
Seveda, sem tudi festivalski tip človeka, če še ne veste, bom pa to še dokazal. Kot front-man Poskočnih sem osvojil lovorike vseh narodnozabavnih festivalov. Kot Dejan Dogaja pa se bom osredotočil na bolj komercialno-zabavno-pop povezane festivale. Letos bom zaradi korone in menjave ekipe ta del preskočil, prihodnje leto pa me boste sigurno videli na kakšnem bolj odmevnem odru. Moja velika želja je, da bi barve naše, slovenske zastave enkrat v prihodnosti zastopal na Evroviziji. To si želim in to bom dosegel, tukaj je vprašanje samo kdaj!
Zakaj Slovenci nismo tako zelo ponosni na svojo glasbo in glasbenike kot recimo naši južni sosedje?
Sam menim, da je največji problem, da smo nekako omejeni z majhnostjo jezika. Jaz in moji fantje nenormalno cenimo naš čudoviti jezik in bomo ustvarjali, skorajda si upam trditi, izključno v materinščini – da bomo naredili izjemo, bo potrebno res nekaj »velikega«. Mislim, da smo Slovenci, kljub temu, da številke kažejo drugače, ponosni na svojo državo, svoje ljudi, svojo hrano ter pijačo in nenazadnje tudi na glasbo. Toliko lepe glasbe, ki se dnevno rojeva pri nas, ne vem, če se še kje in na tem mestu pozivam vse tiste, ki imajo pomislek, da naša slovenska glasba ni ok, da ji dajo priložnost, in prepričan sem, da jim bo v hipu zlezla pod kožo. Na kratko – ljubim vse, kar je slovensko!
»Če mi kaj dvigne tlak, pa je to neodzivnost, neažurnost in da se nekdo ne drži vnaprej dogovorjenih stvari.«
Se morda potemtakem avtorji premalo potrudijo?
Čeprav je Zemlja vesoljno gledano zelo majhna, pa je kljub temu za človeka zelo, zelo velika. Iz dneva v dan smo ljudje »bolj pametni« in vedno več je pravih genijev – od znanosti do športa in vse tja do glasbe. Zelo velika je verjetnost, da se človeku zgodi, da uporabi nekaj, kar je nekdo že napisal, kajti glasba je le omejena sosledju le nekaj tonov, in kot pravi pesem »so najlepše pesmi že napisane«, se lahko »živemu človeku« pripeti marsikaj. Mislim, da imamo pri nas zelo veliko zelo kvalitetnih avtorjev, ki se zelo trudijo za našo zelo lepo slovensko pesem, in če bo šlo tako naprej, naj nas ne bo strah za našo zelo lepo glasbeno prihodnost.
Kaj vam napolni dušo, ko se odklopite od glasbe?
Priznam, sam se zelo težko odklopim od glasbe, kajti to ni samo moje delo, to je moj stil življenja in vsaka minuta v dnevu je namenjena pesmi. Karkoli počnem, pa naj bo to pleskanje zidu (ko sem ravno med renovacijo hiše), se pri meni dogaja v nekakšnem glasbenem ritmu, tako da moja glava skoraj nikoli ne počiva. Ko sem res potreben trenutka na »off«, pa se najraje odpravim v savno ali pa v kino – to sta dva moja hobija, kjer res uživam in dam možgane vsaj 50 % na »off«.
Kaj pa vas najbolj razjezi, če sploh?
To se zgodi zelo, zelo redko, kajti nisem človek konflikta, za to mi je preprosto škoda časa. Če pa mi kaj dvigne tlak, pa je to neodzivnost, neažurnost in da se nekdo ne drži vnaprej dogovorjenih stvari. Sam sem mož beseda in ne toleriram prej omenjenih stvari. Če se meni zgodi nekaj, česar prej nisem predvidel, to javim (dosti prej) in obvestim ljudi, ki bi zaradi mojega početja lahko bili prizadeti ali oškodovani. Le tako lahko gradimo medsebojno spoštovanje in dobro energijo v ekipi.
Imate še kakšno neuresničeno željo?
Imam in vem, da se ta ne bo izpolnila, če ne bom sam pljunil v roke. Na svojem faksu, Akademiji za glasbo v Ljubljani, imam še nekaj neporavnanih računov, in dokler tega ne bom naredil, ne bom čisto mirno spal. Manjka mi še samo en kolokvij, torej polovica izpita, da bom postal profesor klarineta. To bo zame največja osebna zmaga.
Kaj bi počeli, če ne bi ustvarjali glasbe? Ste kdaj razmišljali o tem?
Sem in prepričan sem, da bi se znašel tudi kako drugače. Sem eden izmed tistih ljudi, ki se znajde v dani situaciji, pa naj bo videti še tako »brezizhodna«. Kot otrok sem želel postati košarkar, kasneje pa veterinar in moram priznati, da me ta druga opcija zanima še danes, kajti sem res velik ljubitelj živali. Če ne bi bil »odrski postopač«, bi sigurno bil zaveznik živali, kajti v meni je dobro in prepričan sem, da sem na ta svet poslan za to, da rišem nasmeh na obraz drugim ljudem oziroma vsem, ki prebivajo na tem svetu.
