NINO OŠLAK: »Pobegnil sem od doma, pa ne samo enkrat, kar dvakrat«
Od tihega najstnika do zrelega mladeniča!
Vsestranski umetnik Nino Ošlak, ki je po izobrazbi, česar mnogi sploh ne vedo, magister profesor glasbe, je tudi v letošnjem letu zelo ustvarjalen. Potem ko je v začetku leta z izidom akustičnih videov za konec tega leta napovedal že četrto ploščo, je te dni presenetil z novo živahno pop skladbo Ko si z mano. Skozi prijeten pogovor pa je presenetil s svojo iskrenostjo, saj se je med drugim dotaknil tudi trmastega najstniškega obdobja, kjer se je umaknil v ozadje, nenazadnje pa je celo pobegnil od doma.
Čeprav ste lani dopolnili 30 let, se mi zdi, da vas imajo nekateri še vedno za tistega najstniškega Nina, ki poje o ljubezni in poljubih.
(smeh) Se vam zdi? Včasih me kdo tudi že vika in takrat se zavedam, da pa le nisem več najstnik. Res pa še vedno pojem o ljubezni, pa tudi poljubih. A gotovo na drugačen način, z več pristnosti in občutka. Izkušnje pač naredijo svoje, kajne.
Ko sem že omenil najstniška leta ... zdi se, kot da vam je bilo postlano z rožami, a menda ni bilo tako.
Prihajam iz zelo prijetne družine. S starši se super razumemo, prav tako s sestro in ostalimi sorodniki. V najstniških letih pa ni bilo tako, saj sem imel obdobje, ko me je čisto »utrgalo«. Težava je bila predvsem v meni, tega se zavedam. A imel sem veliko osebno krizo, vse mi je šlo na živce. Pobegnil sem od doma, pa ne samo enkrat, kar dvakrat. Zdaj ko gledam nazaj, čisto brez zveze. A bil sem zelo trmast. Čez noč sem želel vse pustiti, od športa do glasbe, vse se mi je obrnilo na glavo.
Pobegnili ste od doma? Zakaj?
Enkrat se sploh ne spomnim točnega razloga, drugič pa zaradi ljubezni. Ravno smo se iz Štajerske preselili v Ljubljano, jaz pa sem bil nor na punco iz Velenja, kjer smo živeli prej. Kaj vse naredi zaljubljenost. (smeh) Pred nekaj leti je prišla na moj koncert in sem jo povabil na oder. Sva se malo nasmejala spominom.
Menda je bila v tistih letih tudi samozavest precej nizka oziroma je ni bilo?
Ob koncu osnovne šole in na začetku srednje se človek znajde v letih, ko se želi v družbi uveljaviti, dobiti svojo »pozicijo«. Bil sem zelo suh in to me je res motilo. Zaradi tega sem bil čisto nesamozavesten. Nisem se dobro počutil v svoji koži. Večkrat so me zaradi tega zbadali, zato sem postajal bolj tih, umikal sem se v ozadje, čeprav sem pred najstniškim obdobjem, v otroštvu, imel veliko prijateljev in bil bolj samozavesten.
Kdaj pa se je zgodil preobrat, namreč zadnja leta še kako radi pokažete izklesano telo?
Sredi umetniške gimnazije, nekje pri 16, 17 letih, me je to tako zelo začelo ovirati, da sem naredil korak naprej. Stvari sem vzel v svoje roke in začel intenzivno športati, nekaj časa sem redno hodil v fitnes. Ker sem bil res, res suh, je trajalo kar nekaj časa, da se je kaj poznalo. (smeh) S časom je to postal moj način življenja, fitnes sem zamenjal z več gibanja na prostem, v čemer uživam še danes. Zdaj se v svoji koži odlično počutim, zato brez težav pristanem tudi na kakšno fotografiranje brez majice. Zakaj pa ne. Še vedno pa zagovarjam dejstvo, da mora glasbenik imeti tudi vsebino, in sam s tem nimam težav. Če mi kdo servira, da »prodajam« samo goloto, mu z veseljem pokažem svoje tri albume, ki sem jih do zdaj posnel. Četrti pa je že na poti. (smeh)
»Nisem tip človeka, ki bi se šopiril z nazivi. Naj govori moje delo samo zase, ne pa zgolj izobrazba, čeprav je seveda za njo ogromno vaje, učenja, študija.«
Verjetno mnogi še vedno ne vedo, da imate magistrski naziv, ki pa ga v javnosti skorajda nikoli ne uporabljate.
Končal sem Akademijo za glasbo, smer glasbena pedagogika, in po izobrazbi sem profesor, magister, ja. Po domače sam sebi kdaj v šali rečem »prfoks«. Nisem tip človeka, ki bi se šopiril z nazivi. Naj govori moje delo samo zase, ne pa zgolj izobrazba, čeprav je seveda za njo ogromno vaje, učenja, študija. Da ne bo pomote. (smeh)
Če se ne motim, tudi več dajete na neki odnos kot pa na naziv ali pozicijo v družbi, kajne?
Ljudi, ne glede na položaj, vedno sprejemam odprtih rok. Zelo rad spoznavam nove ljudi, ne gledam na to, kaj v družbi veljajo, ali imajo vplivno službo ali ne. Pred kratkim sem v trgovini padel v dolgo debato s pekom, ki prodaja kruh. Prišel je izza pulta, ker mi je želel seči v roko in povedati, da mu je všeč moja glasba. Nato sva padla v debato, ne samo o glasbi, tudi košarki in tako naprej. (smeh)
Glede na to, da ste profesor, kako strogi ste?
To pa raje vprašajte katerega od učencev. (smeh) Rad imam red, zato pri meni dobro vedo, kakšna so pravila, hkrati pa sem zelo odprt in z veseljem sprejemam njihove predloge, ideje. Učim sicer samo nekaj let, a se mi že kdaj zgodi, da pride kdo od bivših učencev pozdravit, in povedati znajo kaj lepega. In zdaj, ko od njih nimajo »koristi«, so te pohvale vredne toliko več. Lepo jih je slišati, priznam.
»Občasno posodim glas kakšnemu junaku. Na eni od premier je bilo prav smešno, ko so bili otroci čisto začudeni, da sem jaz posodil glas nekemu zelo okroglemu liku.«
Na kaj ste najbolj ponosni v svoji 12-letni glasbeni karieri?
Na to, da sem ostal zvest sebi in svoji glasbi, v katero verjamem. Ne glede na modne muhe, trende. Na dolgi rok to gotovo šteje.
Ob vsem tem ne moreva niti mimo najnovejše glasbe, ki vam, sodeč po objavah na družbenih omrežjih, veliko pomeni?
Glasba je moje življenje. Dobesedno, pa naj zveni še tako klišejsko. Na zadnjo pesem Ko si z mano sem res zelo ponosen. Izid smo večkrat prestavili, a na koncu se je vse izšlo noro dobro. Po treh albumih je izziv ostati zvest svojemu stilu, da se ne ponavljaš in da ponudiš nekaj svežega. S tem songom mi je, vsaj tako pravijo uredniki številnih radijskih postaj, to zelo dobro uspelo. Res verjamem v to pesem.
Malce nenavadno, pa vendarle, zadnjo videozgodbo ste snemali skoraj eno leto. Se je vmes kaj zalomilo, da je trajalo tako dolgo?
Želel sem si drugačen, bolj filmski videospot. To je moj 15. videospot v karieri in želel sem nekaj več. Ker je situacija, recimo temu, nenavadna, smo dejansko imeli več časa. Zato je snemanje trajalo več mesecev, pravzaprav skoraj leto dni. Snemali smo v vseh letnih časih, malo v Ljubljani, na Gorenjskem, na Štajerskem.
Kaj pa sinhronizacija risank, kjer ste aktivni? Vas je že kdo prepoznal?
Občasno posodim glas kakšnemu junaku. Na eni od premier je bilo prav smešno, ko so bili otroci čisto začudeni, da sem jaz posodil glas nekemu zelo okroglemu liku. (smeh) Nekako moje postave niso mogli povezati z njim. Neki otrok je celo prišel do mene po avtogram in rekel: »Kako lahko narediš tako debel glas, če pa si suh?«
Opazil sem tudi, da doma velikokrat pripravite kaj morskega za kosilo. Kako blizu pa vam je kulinarika?
Obožujem morsko hrano, res si jo velikokrat pripravim doma. Sem pač zelo poleten tip človeka. Na sploh zelo rad dobro jem, poizkušam novo hrano. Imam srečo, da se mi nič kaj ne pozna.
Če sva začela z ljubeznijo, pa še končajva. Menda ste do ušes zaljubljeni ...
Vedno. V glasbo in na sploh v življenje!
