MIŠO KONTREC: »Hudo mi je, ker bi rad delal, pa ne morem«
Mišo se je pred desetimi leti odločil iti na samostojno pot. Ta ni bila vedno posuta z rožicami, še posebno v času koronavirusa pa se je na njej razraslo veliko trnja. A Mišo se ne da.
Letos obeležujete 10-letnico samostojne poti. Po čem si jo boste najbolj zapomnili?
Res je. Konec leta bo 10 let, odkar sem šel stran od skupine Langa. V teh letih samostojne poti so bili padci in vzponi. Najtežja je bila sama odločitev, da grem stran, in sam začetek, ko sem se iskal in tipal, kaj bi želeli ljudje od mene. Moram priznati, da sem se na tej poti za kratek čas tudi malo izgubil, ker sem poskušal preveč ugajati drugim, pozabil pa sem nase, na to, kar pravzaprav sem. To obdobje je bilo zame zelo težko, ustvarjal sem z glavo, in ne s srcem. Vesel sem, da sta že od samega začetka ob meni najstarejši sin Dominik in harmonikaš Štefan, ki sta mi pomagala priti nazaj na pravo pot, saj sta me na vsakem nastopu spomnila, kaj zmoremo in kaj je naša kvaliteta. V teh letih smo imeli ogromno nastopov, predvsem na porokah, zabavah in rojstnih dnevih. Še danes so ljudje najbolj navdušeni nad našo energijo. Zagotovo mi je v teh desetih letih najbolj v spominu ostal Znan obraz ima svoj glas, kjer sem se še bolje spoznal in ugotovil svoje vokalne zmožnosti. Pri tem mi je veliko pomagala Darja Švajger, ki mi je dala veliko uporabnega znanja, za kar sem ji neizmerno hvaležen. Če bi imel možnost, bi brez razmišljanja ponudbo zopet sprejel. V obdobju samostojne poti sem ustvaril kar nekaj avtorskih skladb, izdal sem tudi zgoščenko z otroškimi pesmicami z naslovom Majhni zmajčki. Poleg ustvarjanja glasbe sem se podal tudi v snemalne in režiserske vode. Sam si snemam videospote, posnel sem dokumentarni film o uspešnih mladih Romih z naslovom Naša pot, uživam pa tudi v snemanju in montaži zabavno-glasbenih TV-oddaj z naslovom Tij samo guči.
Kako to, da ste se sploh odločili za samostojno pot?
Vse skupaj mi je preprosto postalo monotono. Nič več novega se ni dogajalo, vse je obstalo na neki točki, naši interesi so vlekli vsakega v drugo smer. Vse to mi je jemalo ljubezen do glasbe, izgubljal sem motivacijo za ustvarjanje, zato sem potreboval nove izzive.
Pesmi pojete v več jezikih, v zadnjem času jih je veliko v prekmurskem dialektu. Kako izbirate jezike za pesmi?
Ko sestavljam avtorsko skladbo, mi nekako sama melodija narekuje, v kakšnem jeziku oziroma narečju naj bo besedilo. Odvisno, kako začutim vse skupaj. V glavnem pojem v slovenščini, hrvaščini in romskem jeziku, svoj čas sem veliko pel tudi v nemščini za avstrijsko populacijo. Od Znanega obraza naprej svojim oboževalcem na družbenih omrežjih ali zabavah zapojem tudi kakšno v »svoji« angleščini. Sicer pa vedno rad povem, da sem zelo ponosen Prekmurec, zato najraje zapojem v našem narečju. Sem kot nekakšen »ambasador« Prekmurja na vseh koncih Slovenije.
»Moram priznati, da sem se na samostojni poti za kratek čas tudi malo izgubil, ker sem poskušal preveč ugajati drugim, pozabil pa sem nase, na to, kar pravzaprav sem.«
Vas ni bilo nič strah, da bi se s prepevanjem v prekmurščini zamejili zgolj na severovzhodno Slovenijo?
Sploh ne. S fanti igramo na različnih dogodkih po celi Sloveniji. Poznani smo po tem, da imamo zelo širok in mešan repertoar, saj igramo vse – od Prekmurja do Balkana. Velikokrat sem presenečen, ko ljudje na zabavah zapojejo kakšno pesem skupaj z nami v prekmurskem dialektu. Predvsem pa sem zelo ponosen, saj se vedno najde kdo, ki pride k meni in mi pove, da mu je prekmurščina najlepše narečje v Sloveniji.
Kako pa je z nastopi v tem času? So se vam »špili« že vrnili?
Počasi se vračajo. Lahko bi rekel, da je to kaplja v morju. Kot vsi ostali glasbeniki si želim, da se čim prej vse skupaj vrne v ustaljene tirnice, da bomo lahko zopet normalno zadihali. Se pa vidi na nastopih, da so ljudje željni sprostitve in druženja, še bolj kot pred korono. In prav glasba je zagotovo tista, ki jim pri tem pomaga.
Glede na to, da se preživljate z glasbo, kako zelo veliko luknjo je koronavirus naredil v vašem žepu?
Luknja je žal res velika. Hudo mi je, ker bi rad delal, pa ne morem. Sama sreča je v tem, da znamo z družinico živeti skromno. Marsikoga, ki je bil vajen živeti na veliki nogi, je nastala situacija pripeljala pred globok prepad. Po pravici povedano, se bojim jeseni in zime oziroma tega, da bi se ponovila zgodba o prepovedi zbiranja ljudi in organizacije zabav. Včasih bi najraje poiskal kakšno službo, vsaj za toliko časa, da vse skupaj mine.
Omenili ste že, da ste zajadrali tudi v voditeljske vode. Na lokalni televiziji Idea imate zabavno-glasbeno oddajo Tij samo guči, kjer je prav tako v ospredju prekmurščina, s katero se morajo »spopasti« tudi vaši gosti. Kako jim gre?
Oddaja je moj novi izziv in moram povedati, da zelo uživam v tej vlogi. Oddaje prve sezone si lahko ogledate tudi na Facebooku ali YouTubu. Ideja zanjo je nastala v času korone, ko sem čisto iz heca kontaktiral glasbenike z vseh koncev Slovenije in smo skupaj v prekmurščini zapeli mojo avtorsko pesem Tij samo guči. Opazil sem, da so slovenski estradniki neizmerno uživali, ko so se vživeli v prekmurski dialekt, zato sem razmišljal, na kakšen način bi vse skupaj nadaljeval. Ker sem se že od nekdaj želel preizkusiti kot TV-voditelj, sem se odločil, da vse skupaj nadaljujem v glasbeno-zabavnih oddajah. Vsaka oddaja je svojstvena, drugačna, sproščena, opremljena z glasbenimi vložki in izzivi gostom, ki so vezani na »prekmurski guč« in moje Prekmurje. V novi sezoni glasbeniki celo zapojejo del svoje pesmi v prekmurskem narečju. Gostom gre v oddaji prekmurščina tako kot meni angleščina. Predvsem je simpatična in malo smešna. Hecam se. Super so vsi, predvsem so sproščeni in spontani in to mi je všeč.
»Včasih bi najraje poiskal kakšno službo, vsaj za toliko časa, da vse skupaj mine.«
Mora biti tudi domača miza obložena s prekmurskimi dobrotami?
O, to pa vedno in povsod po Prekmurju. Pri nas obstaja pravilo, da iz Prekmurja ne smeš oditi lačen in žejen, zato so mize vedno polno obložene z našimi dobrotami.
Katera prekmurska jed gre vam najbolj v slast?
Ufff … Zagotovo vse, kar je na žlico. Takšne stvari obožujem.
Jih tudi sami pripravljate?
Ja, zelo rad. Kuhanje je moja druga strast. Najraje pripravljam bujto repo in bograč. Za bograč imam tudi kotliček, ki ga najraje uporabim, ko imam na obisku prijatelje. Pred leti sem se udeležil kar nekaj tekmovanj v kuhanju bograča in golažev, kjer sem neizmerno užival. Morda bi bil čas, da vse skupaj ponovimo.
Veliko sestavin za jedi lahko naberete kar na domačem vrtu. Kaj vse raste na njem?
Naš vrt letos žal ni tako bogat, kot smo ga bili vajeni prejšnja leta. Za vrt je namreč vsa leta skrbel moj oče, saj je neizmerno užival pri vrtnih opravilih. Žal sem očeta letos februarja izgubil, tako da s partnerko loviva nekaj prostega časa, ki ga nameniva za vrt. Oče me je marsikaj naučil. Mi je pa zelo žal, da se nisem več naučil tudi glede vrtnih opravil. Kljub vsemu na našem skromnem vrtku najdete čebulice, bučke, solato, redkvice, paradižnik, papriko, peteršilj in jagode za otroke.
Ste imeli opravka s kakšnimi nepovabljenimi gosti – mislim na škodljivce in druge živali?
Ja, polži so kar aktivni tudi na našem vrtu in naredijo veliko škodo. Moraš imeti veliko časa, da jih zjutraj pobereš, da se jih vsaj malo znebiš.
Kakšne načrte pa imate za poletni dopust?
Kakšnih večjih načrtov nimamo. Otroci so že na počitnicah, čakam le še na dopust Dominika in Barbare, da bomo lahko malo več skupaj. Sicer pa si bomo privoščili tudi nekajdnevni oddih na slovenski obali.
Oba sinova gresta po vaših stopinjah. Kako gledate na to?
Na oba sem ponosen. Dominik me spremlja in podpira že od samega začetka moje samostojne poti. Vesel sem, da je še vedno pripravljen igrati z mano. Je izjemen harmonikaš, takšnega zelo težko najdeš. Igra tudi kitaro in klavir. Povezal se je z nekaterimi mlajšimi glasbeniki in vedno bolj prodira v globino glasbenih vod. Zelo sem vesel, ker je vztrajen in dela za to, da želi biti vedno boljši. Tudi mlajši sin Patrik ima neizmerno veliko voljo za glasbo. Velikokrat pride v studio in me opazuje pri delu. Opažam, da ima že sedaj rad kvalitetno glasbo. Velikokrat me tudi prosi, da kaj skupaj posnameva. Na ta način je pred kratkim nastala tudi pesem Hvala vam, s katero sva se zahvalila zdravstvenemu osebju v času korone. Obljubil sem mu tudi, da mu bom sedaj, ko so počitnice, poskusil narediti njegovo prvo avtorsko (otroško) pesem.
