Damjan Murko: »Majo sem je spoznal na občini, kjer je delala kot županova tajnica«
Gre za ljubezensko dramo s primesjo pravljice, pravi slavček.
Bila je sobota, 3. maj 2008. Vse oči so bile takrat uprte v Maribor, kjer je potekala cerkvena in civilna poroka enega in edinega Damjana Murka, ki se danes, po 14 letih zvestobe, spominja, kako je spoznal svojo srčno izbranko Majo ter kaj vse sta v teh letih skupnega življenja doživela skupaj.
Zadnje mesece se zdi, da vam resnično veliko dogaja. Tu so uspešnice, osebni jubileji in še bi lahko naštevala.
Včasih še sam sebi ne sledim v tem poteku življenjskega kolesa, ki se v zadnjih mesecih vrti s svetlobno hitrostjo, tako poslovno kot zasebno. Kdaj pa kdaj se prav uščipnem, ali je vse to res. Očitno je prišel moj čas in me je bog tokrat pogledal skozi veliko okno. (smeh)
Kakšni občutki pa vas prevevajo, če pomisliva na vašo poroko?
Občutki glede poroke, ki se je zgodila leta 2008, so različni. V teh dneh skupaj z ženo odstirava tančico časa in potujeva med lepimi, kdaj pa kdaj pa tudi malo manj lepimi spomini. Morda se bo slišalo klišejsko, ampak ko se najdeta dva, ki hodita po isti poti, se tudi manj lepi spomini čez leta spremenijo v lepo izkušnjo, iz katere se oba nekaj naučita.
Kako se spominjate trenutka, ko sta z Majo dahnila usodni da?
Lepi spomini, pomešani s kančkom nostalgije. Tisto sončno soboto 3. maja leta 2008 je slovenska javnost govorila samo o eni stvari: o najini poroki. Spominjam se, da sam pravzaprav tega dogodka nisem potenciral, vendar je odziv javnosti bil tako zelo velik, da sem se ob poplavi vseh fotografov le s težavo prebil do oltarja. Ni bilo medija, ki ne bi poročal o tem dogodku. Kljub številnim dvomljivcem sva dokazala, da ne gre za potegavščino, ampak za pravo ljubezen, ki še kar traja.
Bi danes, kar se poroke tiče naredila karkoli drugače?
Seveda bi danes marsikaj spremenila, to pa ne pomeni, da se nama najin dan takrat ni zdel popoln. Največje darilo najinega odnosa je seveda devetletni sin Tiar, ki ima ogromno vprašanj o tem dnevu, in z veseljem mu pokaževa posnetke in fotografije z dogodka. No, po njegovih besedah sem imel zelo čudno frizuro. (smeh) Če je to vse, kar ga je zmotilo, smo super opravili.
Že večkrat ste dejali, da tečete dolgi krog. Kot kaže, velja to tudi za vaš zakon ...
Kompromisi, močna želja po edinosti in zaupanju, tudi to, da na stare dni ne želiš biti sam, naju ohranja skupaj toliko let. Seveda ni vedno vse tako, kot človek načrtuje, ampak tudi to je čar zakonskega življenja. Verjamem, da če ni solz, tudi nasmeha ni. Če je veselje enega in veselje obeh, če je bolečina enega tako močna, da ti jo drugi partner želi prevzeti nase, potem veš, da je ta dvojina najlepša.
»Kdaj pa kdaj se prav uščipnem, ali je vse to res.«
Je pri vaju kdaj hudo zaškripalo?
Samo idiota nič ne prizadene. Prepričan sem, da bi bilo huje, če v istem trenutku ne bi znal uporabiti prave besede, je objeti, se pogovoriti o tem, zakaj se to dogaja. Skupaj sva šla skozi to rušenje. Bilo je veliko laži, natolcevanj, ki jih jaz nisem takoj opazil, ker so del mojega posla, Majo pa so te stvari prizadele.
Kdo je bolj ljubosumen, vi ali Maja?
Jaz nisem ljubosumen, sem bolj zaščitniški. Takoj označim svoj teritorij in ga branim kot lev. Ne dovolim, da mi kdorkoli skače v zelje. V zvezi tega ni in tega na noben način ne dovolim. Glede tega imam svoja načela in se jih tudi držim. Lahko bi rekel, da ima moja žena dvojno skrb, meni namreč pišejo in me na nastopih oblegajo ženske in moški. (smeh) Ampak na srečo se zavedam, kje je moje mesto, in ne zaklepam vrat srca, ker se vedno vrne v zavetje doma.
Kolikokrat so vaju že dali narazen?
Danes, prejšnji teden ali mislite, odkar sva poročena? (smeh) Ljudje imajo res čas z napletanjem zgodbic, kar je pa ne nazadnje tudi del mojega posla. Morda mi nevede s tem pomagajo obdržati se na vrhu.
Kako se je sploh začela vajina ljubezen?
Majo sem je spoznal na občini, kjer je delala kot županova tajnica, sam pa sem bil na občino povabljen, da bi zapel županovim gostom. Neverjetno dobro sva se ujela, zato sva se začela družiti, šla na pico in takrat se je začela najina zgodba, se spominjam. Zelo hitro sva tudi sklenila, da bo najina zveza temeljila na tem, da nikoli ne greva jezna spat. Morda je tudi to skrivnost dobrega zakona, da si znaš vzeti čas zase, da se umakneš in premisliš ter razčistiš sam s seboj, preden se s partnerjem pogovoriš.
Pri čem sta si z Majo najbolj blizu in kje stojita na različnih bregovih?
Oba sva velika esteta, potrpežljiva, čutna, vedno pripravljena pomagati in ponuditi nasvet, če ga kdo potrebuje, ali ga sprejeti, če čutiva, da je to potrebno. Žena pa se najbolj razlikuje od mene po tem, da jaz potrebujem sorazmerno več časa zase, rad dolgo spim in se pustim razvajati, tudi z njene strani. Pravzaprav od nje tudi to večkrat pričakujem. (smeh)
Če za konec strneva, je morda pri vaju kot v komediji Ljubezen, ločitev in nekaj vmes?
Ljubezenska drama s primesjo pravljice in (upam da) s srečnim koncem.
»Nisem ljubosumen, sem bolj zaščitniški.«
