Magnifico :»Največji opiati na svetu ne morejo opiti duše kot ljubezen«
Letos poleti je v sklopu turneje Tour de l’amour odigral kar 20 koncertov, jesen začinil s premierno uprizoritvijo predstave Edip (Kralj Ojdip) v režiji Vita Tauferja, obenem pa poskrbel za glasbo v filmu in seriji Vera. Kdo drug kot »charlatan«, romantik, idealist in voajer, predvsem pa odličen glasbenik – Magnifico. V kratkem lahko pričakujemo njegov novi album, veselimo pa se tudi že 18. tradicionalnega božičnega koncerta, ki ga tokrat prireja v Stožicah.
Robert, lepo pozdravljeni. Hvala, ker ste nas povabili v svoj ustvarjalni atelje. Bi lahko rekli, da je tu vaš »drugi dom«, da se tukaj rojevajo vaše ideje?
Hvala, ker ste prišli. Tukaj ni moj drugi dom, tukaj je moja služba, na katero pa sem zelo navezan. Ne predstavlja mi zgolj delovnih obveznosti, temveč način življenja.
Če se ne motim, ste se ravnokar vrnili iz Beograda, gostovali ste na premieri filma Vera, za katerega ste ustvarili glasbo. Za kakšno sodelovanje gre?
Vera je film o Veri Pešić. Bila je jugoslovanska oziroma srbska tajna agentka, ki je nesrečno končala leta 1944. Delala je za Nemce, partizane, četnike. To je film o junakinji tistega časa, o neodvisni osebi, ki je razmišljala po svoje, na žalost pa tragično končala. Premiera filma je bila v Beogradu, sledi pa ji istoimenska serija, ki bo predvajana na srbski nacionalni televiziji.
Nekoč ste dejali, da si želite več časa posvetiti ustvarjanju kot nastopom na odru. Zdi se, da ste na pravi poti?
Pravijo, da pazi, kaj si želiš, saj se ti bo to uresničilo. Med korono, ko nismo imeli priložnosti toliko nastopati, smo v brezdelju čakali in se spraševali, ali bi morda začeli ustvarjati več filmske glasbe, ponudb je bilo precej ... Nekaj sodelovanj sem potrdil, v večini so bili to Bjelogrlićevi filmi. Potem pa se je zgodilo, da smo sprejeli malo več projektov in »padli noter«. Tehtnica se nagiba v smer, da mi bo ostalo manj časa za koncerte in več za ustvarjanje, kar pa mi sicer ustreza.
Ustvarili ste tudi glasbo za igro Ojdip. S čim ste začinili Sofoklesovo tragedijo?
Režiser Vito Taufer je bil poklican in povabljen, da režira to predstavo v Jugoslovenskem dramskem prozorištu. Njegova ideja je bila, da bi tragedijo prestavil v okolje »kafane«, pa ne v smislu prostora, kjer se zgolj pije in je, temveč tja, kjer se dogaja, kjer se rojevajo nove ljubezni in umirajo stare, kjer je politika ... tudi vsa patetika, ki jo zahteva grška tragedija. Resnično velik izziv je bil ustvariti glasbo za predstavo, saj bi lahko prehitro neko klasiko preveč »zbanalizirali«. Lahko rečem, da smo hodili po zelo tankem ledu. Toda uspelo nam je, predstava je velik nepričakovan hit.
Glasba za predstavo je bila tudi nekakšna spodbuda za novi album, ki ga je tokrat »zahtevalo« občinstvo. Je res tako?
Včasih se zgodi, da glasba, ki je bila narejena za nekaj drugega, zaživi zunaj formata, za katerega je bila ustvarjena. »Muzika« je čudo. Ti misliš nekaj, glasba pa gre svojo pot. In tudi v tem primeru se je zgodilo tako, songi so zaživeli zunaj okolja, v katerem jih je publika spoznala.
Končujemo nekje pet novih komadov – če jih na hitro opišem, lahko rečem, da gre za »šlagerske narodnjake«. Zajelo nas je neko posebno veselje, ljudje so pokazali, da jim je glasba resnično všeč, zato z veseljem snemamo.
Album je torej v finalizaciji, kdaj ga lahko pričakujemo?
Smo mislili, da ga bomo že imeli v rokah, pa sem kot vedno malce počasen. (smeh) Toda pričakujete ga lahko zelo v kratkem.
Eden izmed singlov ima med občinstvom prav posebno mesto, publika ga je razglasila za enega izmed vaših hitov. Nam lahko zaupate, za katero skladbo gre?
Mislim, da gre za komad, ki ima naslov Rakija. Govori o resnici: »Največji opiati na svetu ne morejo opiti tvoje duše tako kot ljubezen, sploh če je izgubljena.«
Pa se še malce dotakniva vašega že 18. tradicionalnega božičnega koncerta. Stožice, 25. december – s čim nam boste postregli tokrat?
Premierno najavljam zadnji božični koncert. Že kar nekaj časa sem namreč razmišljal, da bo treba enkrat prekiniti to tradicijo, v katero sem se zapletel in v kateri sem tudi resnično užival. Letos 18. koncert po vrsti bo tudi zadnji. Že sedaj vem, da mi prihodnje leto ne bo uspelo. Muzika me je odnesla malo drugam. V nekem trenutku se morajo stvari končati, tako so mi »rekle zvezde«, mislim, da je napočil pravi čas. To bo najdaljši koncert, zabava za slovo, zelo se veselim.
Kaj pa vam osebno pomenijo prazniki, božič ... ?
Povzročajo mi neki nemir. Vse, kar ni neka dnevna rutina, mi povzroči nemir. Sem sodijo tudi vikendi. Ko pridejo prazniki, se mi zdi, da bodo vsi nekam izginili, razen mene, saj nimam dovolj volje. Teh praznikov ne praznujem, nisem bil vzgajan v tem duhu.
Kaj pa je tisto, kar vam najpogosteje nariše nasmeh na obraz?
Vse tiste stvari, ki me lahko tudi zagrenijo. Torej glasba, žena, otroci, prijatelji ... (smeh)
Za konec nam zgolj še zaupajte, kakšni so vaši načrti za prihodnost.
Dolgoročni plani me pahnejo v neko anksioznost, nemir. Včasih sem razmišljal za pet let naprej, potem sem to skrajšal na leto, kasneje z danes na jutri, sedaj pa planiram za pet minut naprej (smeh).
Se pa z odrov selite v več ustvarjanja?
To je tisto, kar me veseli. Da sem jaz na odru in sem pevec svojih komadov, je bil moj kompromis. K svojim komadom sem pristopil kot kantavtor, iz tega se je rodil lik in delo Magnifica. V največji meri sem ustvarjalec, interpret sem postal kasneje, odrski človek pa sem zadnjih pet let. Prej na odru nisem užival, zadnja leta pa se mi kar dopade. Strašen band smo, z njimi v družbi uživam.
