ALENKA GODEC: »Vesela sem, da sem zrasla v bolj prijaznem času«
Novim pristopom se zavestno prilagaja le, kolikor je res nujno potrebno!
Več kot desetletje nazaj, natančneje leta 2008, je izšel album So najlepše pesmi že napisane. Glede na to, da je pred vrati že tretji del te nostalgične zgodbe, smo izkoristili priložnost ter z izjemno Alenko Godec spregovorili o zimzelenčkih, festivalih ter Dinamitkah, nenazadnje pa še o negotovi prehodnosti.
Pred kratkim ste nas skozi glasbo povabili na morje. Bo držalo?
Res je. Sredi meseca junija smo v sodelovanju z Založbo Dallas med ljudi poslali nov singel Gremo na morje, ki ga je pospremil tudi videospot. Zoran Crnkovič je avtor in izvajalec te pesmi iz leta 1974. Novo priredbo je naredil Jani Hace, s katerim sem sodelovala pri zadnjih treh ploščah, pri obeh delih So najlepše pesmi že napisane in pri avtorski S kotički ust navzgor. Pesem je vedra, sproščena, podprta z res luštnim in meni ljubim videom. V videu namreč nastopata obe moji kužiki, Jani pa je odigral vlogo kondukterja, kar je še posebej zabavno.
Zdi se mi, da so te nostalgične skladbe pri vas resnično zadetek v polno, sploh če se naveževa na prvi in drugi del So najlepše pesmi že napisane, kajne?
Tudi to je res. Prvi del priredb je bil popoln uspeh. Plošča je podrla vse rekorde. Vse sem doživljala kot čudež, saj si niti v sanjah nisem predstavljala, da bo plošča tako uspešna. Lotili smo se je z veliko odgovornostjo in spoštovanjem do avtorjev in originalnih izvajalcev, Jani je naredil super priredbe, okoli sebe je zbral odlično ekipo glasbenikov … a saj veste, to še ni recept za uspeh. Pesmi se morajo dotakniti poslušalcev. In so se jih. Tudi druga plošča priredb je bila zelo uspešna, a ni ponovila tako izjemnega uspeha kot prva, kar je bilo pravzaprav pričakovano.
»Ljudje smo radi nostalgični, radi se spominjamo preteklih časov, starih melodij, ob katerih se počutimo lepo.«
Kako je sploh prišlo do ideje, da na edinstven način predstavite večne uspešnice?
Iz založbe Dallas so pristopili do mene in mi predstavili njihovo idejo, ki se mi je zdela zelo zanimiva. Zimzelene slovenske pesmi sem od nekdaj vključevala v svoje nastope in odeti jih v nove, bolj sodobne preobleke je bil za mene dobrodošel izziv. Glavni motor priredb pa je seveda Jani Hace, ki je pravi mojster za nove preobleke. Vsakič, ko se lotimo nove priredbe, komaj čakam, da slišim, kako si je zamislil novo podobo pesmi. Ker nova podoba, ritem, zvoki tudi mene spodbudijo k drugačni interpretaciji.
Zgodba zase pa je pesem Vsak je sam. Morda veste, kolikokrat ste jo že zapeli, glede na to, da je bila celo najbolj predvajana skladba?
Noro, ta pa res ne manjka skoraj na nobenem nastopu. Hja, zanimivo bi bilo vedeti, kolikokrat sem jo zapela … ne vem, ampak vem pa, da jo še danes zapojem z istim veseljem in zanosom, kot sem jo na prvih nastopih po izidu plošče. Le s še več sproščenosti, saj se pesem s časom usede. Ta priredba je bila od originala precej hitrejša, da me je skrbelo, kako mi bo to zneslo pri besedilu, a zdaj me ne vrže iz tira, pa četudi je tempo še hitrejši od naše studijske verzije. (smeh) Spomnim se, da je več glav razmišljalo, kateri naj bi bil prvi singel prve plošče priredb … bilo je nekaj idej, a na koncu je zmagala pesem Vsak je sam, kar se je izkazalo za zadetek v polno.
Če se ne motim, pa prihaja še tretji del tega uspešnega albuma.
Že po prvem in drugem delu je bila v zraku ideja in želja po tretjem delu. V letošnjem letu naj bi se to zgodilo, saj je pripravljena že skoraj večina materiala, ki je zares super. In zdaj je ves fokus na tem, tretjem delu priredb.
Ko že govoriva o večnih zimzelenčkih ... zakaj si recimo novodobnih pesmi ne zapomnimo ter skoraj na vseh druženjih pojemo ravno takšnih pesmi, kot ste jih izdali na prvih dveh albumih? So se časi res tako zelo spremenili ali pa so najlepše pesmi resnično že napisane?
Seveda se lepe pesmi pišejo tudi zdaj. Ljudje smo radi nostalgični, radi se spominjamo preteklih časov, starih melodij, ob katerih se počutimo lepo. Za nekaj trenutkov se ustavimo in se vrnemo v čase, ko se ni vse odvijalo s tako hitrostjo, ko ni bilo vsega toliko, da ne rečem preveč. Prepričana sem, tudi po sebi sodeč, da smo si včasih vzeli več časa, da smo prisluhnili pesmim, močno pa so se spremenile tudi radijske postaje … vse to je odraz časa in tu ni kaj. Sama sem vesela, da sem zrasla v nekem drugem, lahko rečem tudi bolj prijaznem času. Na račun tega mi je še danes lepo, pomirjena sem sama s sabo, s pozicijo, ki jo zasedam v glasbi. Novim pristopom se zavestno prilagajam le, kolikor je res nujno potrebno. V glasbi želim uživati, saj je to konec koncev njeno poslanstvo.
»Name najlepše vpliva kombinacija lepe viže in dobrega, sporočilnega besedila.«
Katera pesem pa je recimo vam najlepša? Kaj vas glasbeno poboža?
Uf, na to vprašanje res težko odgovorim. Veliko je lepih, veliko je takih, ki me pobožajo in ob katerih se tudi zjočem. In tu ne delam razlik med skladbami, ki so bile napisane posebej zame ali pa gre za priredbo. Nekaj drži … name najlepše vpliva kombinacija lepe viže in dobrega, sporočilnega besedila. Z leti vedno bolj.
Ob vseh teh lepih zgodbah ne moreva mimo še ene – Dinamitk!
Ah, te Dinamitke, ta Mamma Mia! in vse, kar je prinesla in še prinaša. Simona, Damjana in jaz smo se znova združile v muzikalu Mamma Mia!, ki nas je, velik, kot je bil, tako povlekel vase, da se preprosto ne moremo izpustiti iz rok. In na srečo nas iz rok ni izpustil niti naš producent Jurij Franko, v katerem imamo zares močno podporo. Povrh vsega lepo zvenimo skupaj, imamo podobno vizijo, razmišljanje, glasilke nam delajo, energije imamo še dovolj! Za nami je že lepo število uspešnih koncertov. Tudi v Križankah in tja pridemo spet 4. avgusta, v Kranj, natančneje v Khislstein, pa 2. septembra. Koncert je dobro zastavljen, na njem predstavimo tudi dve avtorski skladbi, znane slovenske pesmi, svoje avtorske, seveda pa ne manjka niti del iz muzikala, kjer zapojemo največje hite iz muzikala Mamma mia! Vse skupaj popestri tudi Matevž Česen s svojo ekipo krasnih plesalcev, čez cel koncert pa nas na svoj simpatični in duhoviti način popelje Marjan Bunič, ki je bil Harry v Mamma mii!, je naš letnik in nas tri zelo dobro pozna in kroti.
Če sva začela z morjem, pa z njim počasi končajva ... ste se ga že naužili?
Ne boste verjeli, morje imam sicer zelo rada, pogled nanj, vonj, kopam pa se v bazenu. In to zelo rada. Nekaj kratkega oddiha je že za mano, nekaj pa ga še pride v kratkem.
Kaj pa motor? Vem, da ste jo radi mahnili z njim tako na morje kot še kam drugam.
No, to pa naju z možem, upam, čaka v avgustu. Na morje z motorjem, na kratko in sladko. Upam, da bo kak vikend zdržalo vreme. Ko planiraš pot z motorjem, je vreme pač odločilno.
Pred vrati je jesen. S takšnimi in drugačnimi ukrepi nas že sedaj »strašijo« ... Kakšno prihodnost si želite?
Najbolj neprijetna in skrb vzbujajoča je prav negotovost, cela vrsta vprašanj, na katere ne najdem(o) odgovorov … kaj bo, kaj ne bo, kako bo … želim si delati, veselim se priprave tretje plošče priredb, veselim se dela in kreativnosti v studiu, želim prepevati, želim ustvarjati in srčno si želim ter upam, da bom vse to lahko delila tudi z občinstvom. V živo! To je tisto pravo, zato se veselim koncertov Dinamitk, pa tudi enega posebnega koncerta, ki se bo zgodil 29. julija v Murski Soboti na Skritem dvorišču, kjer bom v okviru Knjižnice pod zvezdami nastopila ob spremljavi pianista Mirana Juvana in kitarista Robija Pikla.
