Ditka: »Če bi le lahko, bi povsem iztrebila pohlep«
Iz revije ★★★ NOVA ★★★
Vsestransko nadarjena Ditka nas zadnjih nekaj let boža z uglasbeno poezijo znanih slovenskih pesnikov, ki v njeni izvedbi sežejo naravnost v srca slovenskih poslušalcev. V preteklih letih je tako navdušila z več uspešnicami, še zlasti pa je odmevala njena skladba Ne bodi kot drugi, ki je številnim polepšala tudi poročni obred. Ditka, po duši rojena glasbenica, sicer po izobrazbi tudi delovna terapevtka, navdih najde v naravi, zgodbah zanimivih ljudi in v družbi živali, glasba pa je tudi njena terapija.
To leto je za vas nekaj posebnega, saj praznujete deset let glasbenega delovanja. Kako se je sploh začela vaša glasbena pot?
Res je. Letos je 10 let, odkar štejem začetek svojega profesionalnega glasbenega delovanja. Takrat sem namreč na radijske postaje poslala svojo prvo avtorsko pesem in tudi začela več in redno nastopati. Pesem So fine je bila tista prva, ki je bila leta 2010 sprejeta na kompilacijo Vala 202 Imamo dobro glasbo, in ker mi je to dalo potrditev, da delam dobro, sem se odločila, da od takrat štejem leta svojega ustvarjanja. Sicer sem že kot devetletna deklica napisala svojo prvo pesem in sem se kot otrok večkrat udeležila otroških festivalov (Kristalček, FENS ...), ampak svoj uradni začetek štejem od obdobja, ko sem ugotovila, kaj je tista zgodba, ki jo želim pisati na glasbeni sceni – avtorska glasba v angleškem jeziku in uglasbena poezija naših pesnikov.
Ste tudi skladateljica. Kaj po vašem mnenju neko skladbo naredi dobro?
Dobri dve leti sem članica Songwriting Academy iz Londona. Gre za nekakšno skupnost, v kateri smo zbrani skladatelji in kantavtorji z vsega sveta. V spletno učilnico nenehno prejemamo materiale, na podlagi katerih se učimo tehnik pisanja pesmi. Imamo tudi srečanja v živo prek Zooma, kjer pod mentorstvom izkušenega glasbenika Martina Suttona analiziramo svoja dela. Obstaja torej cela znanost, kako napisati pesem, in te tehnike mi pridejo zelo prav. Če pa izvzamem vso filozofijo, je po mojem mnenju dobra pesem tista, ki se dotakne ljudi in jih ne pusti ravnodušnih. Pesem, ki ti ne gre iz glave, ampak v pozitivnem smislu. Ostane, ker te je zadela v srce.
Vaša glasbena zgodba je, če se ne motim, zgrajena iz uglasbene poezije slovenskih pesnikov. Kateri pesniki so vam v tem primeru najbližji?
V letih, ko sem začela uglasbljati poezijo naših pesnikov, sem se res zbližala s pesnikom in pisateljem Ferijem Lainščkom. Verjetno sem prav zato, ker sem ga spoznala osebno in začutila njegovo iskrenost ter prijetno energijo, še toliko bolj začela prebirati njegovo poezijo. Zadnja leta se tako res osredotočam samo na njegove pesmi. Dobro sodelujemo in naša zgodba je uspešna. Rada preberem tudi pesmi Toneta Pavčka in Cirila Zlobca, pred kratkim sem prebrala pesniško zbirko Obleci me v poljub Saše Pavček. Večkrat pa preberem pesem kakšnega povsem neuveljavljenega pesnika. Še vedno pa najraje uglasbljam Ferijevo poezijo in čutim, da bo tako ostalo še nekaj časa.
Kako pozorni ste na besedila, še posebej, ko recimo pri novodobnih pesmih besedil skoraj ne poznamo oziroma si jih ne zapomnimo?
Zelo. Zagovarjam to, da mora besedilo pesmi imeti zgodbo in sporočilo. Včasih niti ni potrebno veliko besed, ampak bistvo je, da z njimi nekaj povemo in se dotaknemo poslušalca, kakorkoli pač že. Sem človek globine na vseh področjih – površnost in plehkost nista v moji naravi, zato me močno zmotita tudi v besedilih.
Kaj pa avtorska glasba v angleškem jeziku?
Vseskozi pišem tudi svoja besedila v angleškem jeziku. Ko na papir zliješ svoje zgodbe, je to nekaj enkratnega in čudovitega. Angleški jezik mi je pri srcu in rada pišem ter se izražam v tem jeziku. Sem se pa v zadnjem času nekoliko bolj začela zavedati, da v Sloveniji pesmi Slovenca v angleščini nikoli ne bodo prišle do izraza toliko, kot bi si morda zaslužile. Ravno zato s temi skladbami merim na tujino, kjer bom lahko predstavila še svojo drugo plat zgodbe – povsem ločeno in neodvisno. Osredotočila se bom predvsem na države Britanskega otočja, ki se mi zdijo nekakšna zibelka kantavtorstva v Evropi in v katerih se s svojim stilom glasbe tudi najbolj najdem. Zavedam se, da je uspeti zunaj domovine še toliko težje. Že zdaj mi je lepo in mi nič ne manjka, zato grem počasi in premišljeno naprej do postavljenih ciljev.
Pred štirimi leti ste postali diplomirana delovna terapevtka. Kako zelo ste danes vpeti v svoj poklic?
Ravno takrat, ko sem diplomirala, se mi je na glasbenem področju ponudila priložnost, da naredim nekaj več. Usmerila sem se v glasbo. Leta so šla in vse bolj sem se zavedala, da tako poklic glasbenika kot poklic delovnega terapevta zahtevata celega človeka. Stika z delovno terapijo nisem povsem izgubila. Med pisanjem diplome sem opravila tudi dodatno izobraževanje za delo z otroki z nevrološko motnjo – bobath terapija – in vsa leta občasno delam s svojo sestrično, ki ima cerebralno paralizo. S tem ohranjam ta znanja. Vse bolj pa me zanimajo alternativne oblike za ohranjaje zdravja in dobrega počutja, kot so joga in tehnike vizualizacije ter meditacije, zato se trenutno izobražujem tudi na tem področju.
Koronavirusne razmere so vam, tako kot preštevilnim glasbenikom, prekrižale kar nekaj načrtov. Bo zaradi epidemije vaše praznovanje prestavljeno na prihodnje leto?
Če te situacije ne bi bilo, bi bila zdaj v polnem teku s pripravami na koncertno turnejo ob deseti obletnici, ki smo jo želeli izpeljati v jesensko-zimskem času. Na žalost smo morali vse načrte prestaviti za nedoločen čas. Rada bi rekla, da bo prestavljeno na prihodnje leto, a si v tem negotovem svetu ne upam nič stoodstotno trditi. Sproti se bomo prilagajali in iskali najboljše rešitve. Z veseljem pa lahko povem, da praznovanje ne bo odpovedano popolnoma. V poletnih mesecih sem namreč s svojo spremljevalno zasedbo posnela vinilno ploščo, v živo in akustično. Izbrala sem 12 pesmi, ki so me zaznamovale v preteklih desetih letih. Vinilka naj bi izšla konec tega leta, ampak zaradi okoliščin s korono obstaja možnost, da se bo tudi izid te zamaknil.
Kakšen svet si želite, ko bo konec vseh teh omejitev?
Boljši svet. Svet, ki bo prijazen in bo v ljudeh vzbujal najboljše, in ne najslabše kot trenutno. Če bi le lahko, bi povsem iztrebila pohlep, ki je eden od glavnih razlogov za vojne, nasilje in nezadovoljstvo. Vsakemu bi dala toliko, da bi lahko dostojno živel. Ko odgovarjam na to vprašanje, se mi v glavi vrti pesem Johna Lennona, Imagine. No, takšen svet si želim.
********* MORDA VAS ZANIMA TUDI TO **********
Mario: "Doživel sem marsikaj, od prijetnih do neprijetnih presenečenj"
