Karin Sabadin in Erter Pust: »Vedno se trudimo postreči vsaj nekaj primorske pregovorne sproščenosti«

Izjemno priljubljena jutranja televizijska oddaja Dobro jutro nas v novem letu že prebuja z osveženo podobo in novimi rubrikami. Petkova jutra, ki jih pripravljajo v koprskem studiu, pa dišijo po morju. Med valovi, galebi, morjem in soncem se z gledalci prebujata zgovorni voditeljici Karin Sabadin in Erter Pust, s katerima smo se tokrat dotaknili premnogih odmevnih zgodb, tudi bližajočega se Sanrema.

Kako močno sta se razveselili ponovnih snidenj, sploh ker je lani kazalo, da jih skoraj ne bo več?

Erter: Od nekdaj obožujem petke, konce tedna, ko ima še kava okus po vikendu. To je dan, ko so vsi prešerne volje, in verjamem, da bomo dodaten odmerek primorske energije s Karin in vsemi gosti prenesli tudi prek zaslonov.
Karin: Celotna ekipa se je razveselila novega izziva in odgovornosti. Petkova jutra so nam pisana na kožo, saj kar kličejo po morju in soncu in so nekakšen uvod v razposajen in sproščen konec tedna nas vseh.

Če se ne motim, je tu kup novih rubrik.

Karin: Oddaja v prenovljeni izdaji ponuja številne vsebine, ki nagovarjajo našo ustvarjalnost, pa tudi druge veščine. Še posebej veseli smo, da so na Upravi RS za pomorstvo pristopili k sodelovanju in snovanju nove, obogatene vremenske napovedi za morje, morjeplovce in vse ljubitelje morskih radosti.
Erter: Tudi terenskih vklopov ne bo manjkalo, povezali bomo vso Primorsko, Istro in Kras.

Ena izmed novosti je tudi sredozemska prehrana, kajne? V kateri kulinariki pa vedve najraje uživata?

Karin: Kuhalnico smo prepustili mladim, našemu povabilu so se odzvale srednje šole Primorske. Oddaja je nov preizkus zanje in za vse nas, ki se še nismo nasitili sredozemske prehrane in napotkov. Obožujem vse, kar prihaja iz morja.
Erter: Preprosta, kuhana, čim bolj naravna hrana je zame najboljša. Obožujem testenine, svežo zelenjavo, ribe, oljčno olje, sir, skuto in vse, kar je narejeno iz testa.

Kaj pa najraje pripravljata sami?

Karin: Ribe. Brez dvoma. Morda kdo še vedno misli, da so zahtevne za pripravo, a zame je to nekaj najpreprostejšega, pa še zdravo in dobro je. Zadnjo zimo sem večkrat pripravljala rižote, to je novo pri meni, prej sem vedno raje izbrala pašto, prav ste me pogruntali!
Erter: Vse življenje me obdajajo ljudje, ki radi kuhajo in se vseskozi preizkušajo v novostih. Sama kuham samo, kadar je nujno, učim pa se ves čas – tako v oddaji kot doma. Pripraviti pa znam veliko jedi: od rižote do različnih solat, štrukljev …

Morda prezgodaj ali pa tudi ne – se nam obeta tudi kakšna oddaja na terenu, kot recimo lansko jesen v Piranu, med ribiči?

Karin: Bilo je nepozabno, kajne? Vse mesto se je več dni prebujamo z nami, naše kamere so pokukale v muzeje, gledališče, na Tartinijev trg in potem smo se zasidrali tik ob mandraču, kakšna prekrasna naravna kulisa za klepet s Pirančani. Ni šlo brez brodeta, ki smo ga ob koncu oddaje ponudili gledalcem.
Erter: Spominjam se, da sva zaradi dežja začeli v Teatru Tartini in zatem nadaljevali na prostem, vse je potekalo v živo, selitev celotne ekipe, in vsi so se tako trudili, da je koncu posijalo še sonce. Oddaje na terenu so najlepše, takrat lahko dejansko začutimo pravi utrip mesta. Obe s Karin sva radi obkroženi z ljudmi in upam, da bo priložnost vsekakor prišla.

Katerih »primorskih« vsebin pa si recimo najbolj želijo gledalci, ki prihajajo iz drugih delov Slovenije? Kaj jih po navadi najbolj navduši?

Karin: Naš konec ima res veliko ponuditi, kar velja tudi za druge slovenske regije, le da nas tu pričakata morje in neskončno obzorje, kamor lahko prezrcalimo vse svoje občutke, kjer se lahko ukvarjamo z vodnimi športi ali pa se prepustimo lagodnemu sprehajanju ob vodi. Naše poslanstvo je, da vse te kotičke in ljudi, ki jih delajo posebne, približamo gledalcem.
Erter: Gledalke in gledalci se vedno znova najbolj navdušujejo nad morjem in mediteranskim načinom življenja, ki ga zrcalijo tako ljudje kot običaji, ne nazadnje naša multikulturnost, ki jo nosimo v duši in nas povezuje.

»Burja je vreme proti slabi volji in nejevolji, saj se moraš z njo boriti tako, da hodiš vzravnano.« Erter Pust

Najboljše iz Primorske še pride, napoveduje simpatična Erter Pust.

Alan Radin / Radio Koper

»Gledalke in gledalci se vedno znova najbolj navdušujejo nad morjem in mediteranskim načinom življenja, ki ga zrcalijo tako ljudje kot običaji.« Erter Pust

Vama je katera oddaja ali gost v zadnjem letu še posebej ostal v spominu?

Karin: Vsi so nam dragi, ker utelešajo sredozemskost, o kateri nas sprašujete. Marij Čuk, pisatelj in nekdanji novinar iz Trsta, je vedno nasmejan in dobrovoljen, pa četudi ga zbudimo in pokličemo sredi noči.
Erter: Lepota našega dela in poslanstva je prav v ljudeh, s katerimi delamo – od naše koprske ekipe, ki nama s Karin vedno stoji ob strani, pa do gostov, ki nas obiščejo na terenu ali v koprskem studiu. Anekdot se je nabralo za interno publikacijo, vredno smeha. V zakulisju je vedno zelo stresno, pa tudi nič manj zabavno.

Sta morda v tem koronačasu, ko manj potujemo v tujino, odkrili kakšno novo, še neznano točko na Primorskem, ki jo priporočata drugim?

Karin: V tem času sem postala še bolj na ti z morjem, tudi v zimskih mesecih ponuja veliko, le da ga večina od nas nekako jemlje za samoumevno. Veliko prijateljev in kolegov je bilo navdušenih nad odkrivanjem novih izletniških poti v neposredni soseščini, mene pa je odnašalo na nekaj starih, ki jih že dolgo nisem prehodila. Enkrat sem se »izgubljala« nad Izolo in Strunjanom in tam v izlet povsem nepričakovano povezala več slemen, ki jih sploh nisem poznala.
Erter: Vsekakor bi priporočila obisk ene od poti po Kraškem robu, saj pečine na meji med Krasom in Istro z izjemnimi prostranimi razgledi dobesedno jemljejo dih.

Ker smo tik pred Sanremom 2022: kaj pričakujeta od letošnje festivalske edicije?

Karin: Potrditev lanskega uspeha in, upajmo za javno televizijo RAI, tudi nadgradnjo šova, ki je presegel vsa pričakovanja v gledanosti, saj je umetniški vodja festivala Amadeus ponudil visoko raven glasbe, bogat spremljevalni program in predvsem veliko zabave. Ob gledanju voditeljskega dvojca se spomnim, da sem se večkrat iskreno nasmejala do solz, to je bilo zdravilno, saj je eno ključnih poslanstev televizije ta trenutek, da ljudi tudi malce sprosti in jih zaziba v sen lepšega življenja, po katerem vsi hrepenimo.
Erter: Vsekakor pričakujem pravi italijanski televizijski šov v živo, ki ga oni znajo izpeljati do potankosti: profesionalno, resno, elegantno, zabavno, s pomembnimi gosti in izjemnim umetniškim tekmovalnim in revijalnim programom. Italijani znajo pokazati najboljše, kar imajo, in glasba, s poudarkom na italijanski kanconi, je definitivno pomemben del njihove kulturne identitete. Sanremo je zame klasika, nestrpno pričakujem vsako minuto odra iz Teatra Ariston. Tradicija in klasika, ki jo Italijani vsako leto znova naredijo sodobno.

Sta si kdaj želeli, da bi si ta znameniti festival ogledali v živo?

Karin: Sanremo je tu, v naši soseščini, in vsi smo ena velika družina javnih televizij.
Erter: Moja želja bi bila poročanje v živo s celotnega festivala, letos je na vrsti 72. To bi bila prava novinarska preizkušnja, saj se v tem čudovitem sredozemskem mestecu zbere celotna italijanska glasbena, kulturna, športna, medijska in tudi politična srenja.

»Naš konec ima res veliko ponuditi, kar velja tudi za druge slovenske regije, le da nas tu pričakata morje in neskončno obzorje ...« Karin Sabadin

Oddaja v prenovljeni izdaji ponuja številne vsebine, ki nagovarjajo našo ustvarjalnost, pa tudi druge veščine, pove Karin Sabadin.

Alan Radin / Radio Koper

»Petkova jutra so nam pisana na kožo, saj kar kličejo po morju in soncu in so nekakšen uvod v razposajen in sproščen konec tedna nas vseh.« Karin Sabadin

Kakšno čarobno palico imajo Italijani, da pred TV, sploh za takšen festival in podobne oddaje, privabijo gledalce v izjemnem številu? So to gosti, morda odnos do televizije ali kaj tretjega?

Karin: Profesionalnost in spoštovanje ustvarjalnih poklicev (glasbenikov, orkestra, dirigentov, scenaristov, voditeljev …). Vse to kolesje je zanje enako pomembno kot druga, ki prav tako poganjajo svet. Italijani znajo resnično življenje in aktualne fenomene časa uprizoriti na odru, jih preslikati in s tem predrugačiti družbo. Na primer: senzacija lanskoletnega festivala je bilo sodelovanje trojčka: Fedez, Achille Lauro in skorajda 80-letna ikone italijanske kancone Oriette Berti v skladbi Mille. Učinek? Skladba je imela rekorden uspeh, hkrati pa je na milijone mladih po vsej Italiji »posvojilo« gospo, ki bi jo po kanonih sodobnega sveta že odpisali in potisnili na smetišče zgodovine. A Orietta Berti je znova zacvetela, doživela novo glasbeno pomlad in ob tetoviranem mladeniču in kontroverznem mladcu pomladila tudi nas, ki se prepogosto ujemamo v stereotipe. Sosedje znajo med drugim ustvarjati pričakovanja, in tako za zdaj še niso uradno potrdili prihoda sovoditelja Fiorella in vrnitve zmagovitega dvojca.
Erter: Italijani so mojstri televizije, šova, odra, luči in ekrana. Imajo tradicijo, voditelji so skrbno izbrani, gledalci ogromno pričakujejo in celotna ekipa nacionalne javne televizije RAI je tam, da jim ustreže, rekorde gledanosti pričakujejo vsako leto znova, nič ni prepuščeno naključju. Vse, kar se pri njih zdi popolnoma naravno, je do potankosti določeno, prostora za napake ni. Je pač čar glasbe in vsega dogajanja prav neposreden prenos pred občinstvom v Teatru Ariston. Festival vsako leto poskrbi tudi za številne škandale, kar ga dela še bolj veličastnega, gledanega tako doma kot v tujini. Vsakoletno geslo festivala ga kar najbolje opiše: »Ker je Sanremo – Sanremo!«

Kakšno pa je življenje ob zimski burji in ob tem času, ko turiste lahko preštejemo na prste ene roke?

Karin: Burjo obožujemo, ker prečisti zrak in prinese sonce in jasno vreme. Takrat res vidimo vse Alpe in Dolomite, morsko obrežje pa se izriše tako jasno, da imamo na dlani obalo Gradeža in celo Benetke. To je neke vrste olajšanje, treba se je samo dobro obleči in zaviti; to zimo sem šla ven tudi v takem vremenu.
Erter: Burja je vreme proti slabi volji in nejevolji, saj se moraš z njo boriti tako, da hodiš vzravnano. Drži človeka gor, je govoril že moj nono. Obožujem jo, in ko piha, se z veseljem odpravim na sprehod, da me prepiha, dušo in telo.

Sta kdaj razmišljali, da bi se preselili kam drugam?

Karin: Počutim se državljanka sveta.
Erter: Tudi jaz sem svobodna ptica, ki rada leti in sledi svojim sanjam. Uživam v majhnih stvareh, s svojo družino in ljudmi, ki jih imam najraje, rada treniram z mojimi puncami, ki me vsakič znova razveselijo. Kjer koli bi se znašla, saj vidim lepoto povsod okrog sebe, in obožujem ljudi.

Če smo začeli s televizijo, pa tudi končajmo ... Kaj vse nam še pripravljate iz koprskega studia to pomlad, poleg tega da bo zadišalo po morju in kulinariki?

Karin: Vedno se trudimo postreči vsaj nekaj primorske pregovorne sproščenosti, običajno nas pri tem podprejo naši gostje, ki so neobremenjeni in veseli, da lahko jutra preživijo z nami in z našimi gledalci.
Erter: Najboljše iz Primorske še pride, se rada pošalim ob kakšnem zanimivem predlogu za gosta v oddaji. Potrudili se bomo, da vam ne bo dolgčas in da vam pokažemo, da smo »rojeni« za petke!