BOŠTJAN GOMBAČ: "Občutek imam, da smo zgolj mašilo med reklamami"

Skladatelj in multiintrumentalist Boštjan Gombač je eden najbolj zaposlenih slovenskih glasbenikov. Je mojster pihal, igra pa tudi na kopico drugih nenavadnih inštrumentov in zvočil. Da lahko zvok izvabi iz čisto vsega, je dokazal z igranjem na sadež in na zdravstveni pripomoček. Je član ali gost številnih glasbenih skupin. Sodeloval je na snemanjih pri več kot 130 nosilcih zvoka, ustvaril glasbo za več kot 50 gledaliških predstav, 40 dokumentarnih filmov, radijsko igro in celovečerni film. Je tudi ambasador slovenske ljudske pesmi. Ta bo v ospredju tudi jutri, v soboto, 31. 7., ko bo v okviru Jazz festivala Ljubljana ob 10. uri s Petro Vidmar na marimbi izvedel koncert za otroke v Veliki sprejemni dvorani Cankarjevega doma.

Boštjan se je že med študijem klarineta na ljubljanski Akademiji za glasbo navduševal za različne glasbene zvrsti. Glasbena pot ga je namreč že kot najstnika popeljala po svetu in mu odpirala nova obzorja v glasbenem izražanju, k temu pa teži tudi kot izvajalec in ustvarjalec. Leta 2017 je prejel nagrado Prešernovega sklada. Poročen je z režiserko Ivano Djilas, s katero imata dva sinova.

Kaj sta pripravila?

Ne bom izdal vsega, lahko povem samo, da bova s pomočjo teme ljudske pesmi, ki jo vsi poznamo, predstavila različne načine improvizacije od še prepoznavne do free jazza. Trajalo bo eno šolsko uro. Upam, da bo prišlo dosti otrok in mladih ter da bova komu odprla kakšno novo obzorje.

Omenili ste, da boste jazz predstavili skozi ljudsko pesem. Koliko pa otroci in mladina sploh še poznajo ljudske napeve?

Poznajo toliko, kot jih je v šolskem učnem programu, ali pa če jih starši doma prepevajo ali poslušajo. Opaziti je, da je tega manj. Je pa ljubiteljska dejavnost pri nas zelo močna, imamo na stotine zborov in to je velik plus. Zato smo zdaj tudi gostili festival Europa Cantat. Jaz sem v zborih pel celo osnovno in srednjo šolo.

Ljudsko glasbo popularizirate tudi s Kataleno ...

Res je, in to že točno 20 let. 1. julija smo obeležili obletnico, proslavili pa smo jo tudi z izdajo devetega albuma. Z izvajanjem ljudske glasbe želimo ljudem pokazati, da to ni samo domena babic in dedkov ter zaprašena skrinja na podstrešju, ampak je del naše zvočne identitete. V tem smo edinstveni v Evropi. Na Koroškem imamo štiri- do šestglasno petje. Za Makedonca je nepredstavljivo, da lahko nešolane babice tako pojejo. Oni pojejo največ dvoglasno, pa še to zelo skupaj, ne tako kot pri nas. Ta tradicija od ust do ust se mi zdi zelo pomembna. Harmonika je namreč zelo močna, in če koga vprašaš, bo rekel, da je harmonika slovenska zvočna identiteta, ampak ni niti naš inštrument. Zelo pomembno se mi zdi tudi igranje na ljudska pihala. Eno izmed najbolj edinstvenih so panove piščali, trstenke so upodobljene na vaški situli … Nanje so denimo igrali v bendu Kurja koža. Mi s Kataleno imamo svoje inštrumente. Smo rock ansambel z nekaj pihali, trobili, klaviaturo, električno kitaro, električnim basom, bobni in glasom. Tako kot je jezik živ in se spreminja, se tudi glasba. Kako predstaviti ljudsko glasbo leta 2021? Mislim, da tu ni pravil, je pa fino, da najdeš svoj zvok, svojo izraznost, da ne zveniš kot večina bendov.

»Harmonika je namreč zelo močna, in če koga vprašaš, bo rekel, da je harmonika slovenska zvočna identiteta, ampak ni niti naš inštrument.«

Kaj je bila najbolj nenavadna stvar, iz katere ste poskušali izvabiti zvok?

Igral sem že na olivo in na berglo. Na berglo sem zaigral Fse kaj lazi. Enkrat sem bil s pevcem Metodom Bankom, svojim sosedom iz vasi Nadgorica, na njegovi podstrehi in sem videl, da ima štiri pare bergel, pa sem si rekel: »Daj, da vidim.« Luknje so bile narejeno strojno, tako da so imele iste razdalje, sama palica pa je bila teleskopska, zato sem si »naštimal« komplet šestih luknjic, kot so na ljudskih piščalih, ter pogledal, kje lahko pihnem, in nato nanjo prečno zaigral. Potem sva se smejala še naslednje pol ure.

Tudi na nastopih poskrbite za humorne vložke. Zakaj se vam to zdi tako pomembno?

Ne vem, tak sem. Zdi se mi fino, da ljudje dobijo občutek, da smo mi tam zaradi njih in da ni stene med nami. To seveda počnem samo, kjer je možno in kjer to dopušča kontekst. Ponekod ni zezanja, ponekod pa je možnost, da se malo sprostiš in zelo decentno nekaj narediš. Včasih je dovolj samo kakšen medklic, pa se ljudje v sekundi sprostijo. Pri Kataleni se to dostikrat dogaja. In to spontano. Publika je vedno drugačna in čisto na vsakem koncertu se nekaj zgodi. Če kakšna gospa snema video, ji rečem: »Gospa, resno? Ne samo, da je prepovedano, ampak zdaj niste niti na koncertu niti posnetka ne boste imeli dobrega in potem boste doma gledali zelo slab posnetek z zelo slabim zvokom. Uživajte zdaj tukaj!«

Za igranje imate na razpolago ogromno inštrumentov. Vedno kakšnega prinesete s seboj tudi s potovanj. Koliko jih imate?

25 let nazaj sem imel samo klarinet in irsko piščal, zdaj jih je pa gotovo čez 350. Veliko imam malih lesenih piščali, ki imitirajo ptiče iz brazilske džungle ali pragozda. Imam pa tudi slovenske. Pred leti je podjetje za mobilno telefonijo s Sečovljami naredilo perfekten projekt. Izdelali so – mislim, da – pet piščali, ki imitirajo zaščitene vrste ptic, denimo rdečenogega martinca in slavca. Prvega imam še vedno, drugi pa se je že zdavnaj pokvaril. Ptiče imam zelo rad. Želim si kupiti vseh 50 piščali, ki jih res genialno izdeluje neki Brazilec iz Sao Paola. Nekaj jih že imam. A če bi to kupoval iz Amerike, bi bile šestkrat dražje. Ogromno je še zvokov in inštrumentov, ki si jih moram privoščiti. Želja zadnjih 20 let je bil basklarinet Milka Lazarja, ki je na plati kultnih Quatebriga. Z njim sem zdaj s Kataleno posnel štiri pesmi. Vsak inštrument je po svoje inspirativen in lahko delaš drugačne stvari, igraš na drugačen način. Zdaj sem na Jazzu Cerkno poslušal 12 koncertov. Tam vsi igrajo čisto po svoje. Za mnoge neposlušljivo, je pa blazna kreacija. Vsak ima na inštrument svoj zvok, ki je drugačen od tistega, kar mislimo, da mora biti. Bil sem navdušen. Vedno iščem zvok, ki me popelje, ki me prevzame. Včasih je dovolj že en sam ton.

Boštjan je tudi prejemnik nagrade Prešernovega sklada

Sašo Radej

»Zadnje leto je bilo brutalno. Če s Kataleno ne bi pripravljali nove plošče, klarineta eno leto ne bi prijel v roke.«

Od kod strast do glasbe?

Peti sem začel, ko sem bil star šest let, igrati pa pri 11, dosti pozno. Verjetno je na mojo ljubezen do glasbe dosti vplivalo tudi okolje, starša, ki sta in še vedno rada poslušata glasbo. Med drugim sta me peljala na koncert Dizzyja Gillespieja, ki je bil tu z Afro-Cuban All-Stars, ko so bili z njim: Arturo Sandoval, Paquito D'Rivera … Jaz sploh nisem vedel, kdo so ti ljudje, pa tudi razumel nisem, kaj igrajo, me je pa čisto prevzelo. Oče me je peljal tudi na nastop Gilberta Bécauda. Takrat sem poslušal Josipo Lisac, Terezo Kesovijo, Oliverja Dragojevića ... priljubljene izvajalce moje mame. Oče je pa doma poslušal hot jazz – od Louisa Armstronga – pa vse do rocka – CCR. Nikoli ne bom pozabil zvoka, ko je dal gor ploščo CCR-jev Willy and the Poor Boys in sem zaslišal pesem Down on the Corner. Tako je šlo potem. V moji družini daleč naokoli ni glasbenika. Mene pa je nekaj zvabilo in me še vedno vabi. Se pa nič ne bi zgodilo oziroma bi mogoče se, ampak mnogo težje, če me pri ukvarjanju z glasbo ne bi vseskozi podpirala starša.

Ste vi koga »okužili« z glasbo?

Ja, kar nekaj ljudi. Vsake toliko mi kdo pove to, veliko je pa še takih, za katere ne vem. Nedavno mi je klarinetist Matej Kužel iz Momento Cigano, ki igra tudi pri Magnificu, rekel, da ga je plošča Terrafolka povlekla iz družbe, ki ni bila tako perspektivna. Ko je bila še Samsara in ko so bili koncerti Pri konjskem repu, se je zgodilo, da je šla mimo družina, se ustavila, otrok pa je pokazal name in rekel: »To bi jaz igral.« To sem izvedel po nekaj letih. Takšne stvari je lepo slišati, ker zaradi tega delaš, da navdušiš, da mogoče koga izobraziš, da mu malo širino pokažeš ali pa da se samo kakšen klik zgodi, da se da tudi na kakšen drugačen način, kot smo vsi navajeni in ukalupljeni. Meni se zdi glasba še vedno najbolj abstraktna izmed vseh umetnosti. Frekvence hočeš ali nočeš vplivajo na človeka. Problem v glasbi se je samo odločiti, kaj boš delal, ker je toliko žanrov, ali boš pel komade, ali boš igral inštrumentalno glasbo, ali boš ustvarjal ali poustvarjal. Mene bolj zanima kreativni del, da se zgodi nekaj novega, čeprav je bila večina stvari tako že narejenih, zato si zdaj ljudje izmišljujejo nove inštrumente, da imajo nov zvok in drugačen način igranja, ker si je težko nekaj res novega izmisliti. Mislim, seveda si lahko. Od rocka naprej od šestdesetih do danes se je zgodilo toliko novih žanrov in zvrsti ... Svet gre naprej, tehnologija tudi.

Oba vaša sinova obiskujeta glasbeno šolo. Vas bomo kdaj skupaj videli oziroma slišali na odru?

Mislim, da ne. Nisem pristaš tega. Onadva naj imata svojo zgodbo, če bosta še vztrajala. Zaenkrat se mi zdi pomembno to – kot je rekel gospod Edgar Willems, v čigar šolo oziroma metodami hodita: »Bilo bi fino, če bi se otroci in odrasli ukvarjali z glasbo, ker je to še posebno v otroštvu zelo pomembno za razvoj možganov in abstraktnega mišljenja.« Jaz otrok ne silim, da bi bili glasbeniki, ampak da se ukvarjajo s tem, ker je to zagotovo investicija v njihov razvoj. Niti nisem eden tistih ambicioznih staršev, ki menijo, da bi morali otroci uresničevati moje frustracije in neizpolnjene želje. Naj imajo svoje.

Ali po vaših opažanjih starši na koncerte še vozijo svoje otroke?

Odvisno. Koncerti Enci benci Katalenci, Svet je kakor ringaraja z Anjo Štefan in ekipo ali Za devetimi gorami z Anjo Štefan in Janezom Dovčem so recimo zelo lepo obiskani, saj se ravno ne tre kvalitetnih off produkcij. Naše lutke so pa svetovne. Lutkovno gledališče Ljubljana in Maribor imata neverjetne predstave, res genialne, morali bi več po svetu hoditi z njimi.

Ste med pandemijo zelo pogrešali nastope?

Zadnje leto je bilo brutalno. Če s Kataleno ne bi pripravljali nove plošče, klarineta eno leto ne bi prijel v roke. Meni je vse padlo dol. Super je bilo, ker smo se z mulci družili – sploh med prvim zaprtjem javnega življenja, ko smo bili 24 ur na dan skupaj – toliko časa verjetno nikoli več ne bomo – vse ostalo je bilo pa za »se obesiti«. Poznam glasbenike, ki so delali. Saj mi smo tudi, a bolj tako, da smo se oglasili vmes, da ni vse prav, da ni vse v redu, to je bilo pa to. Če daš ptiča v kletko … Brez publike nas ni. Vse ostalo je čisto drug medij. Nisem za prenose koncertov, potem je boljše, da narediš res kvaliteten video z zmontiranim zvokom, tako kot je treba. Moram pa reči, da je bil prav zenovski občutek igrati pred prazno Gallusovo dvorano, ko sva z Eduardom Raonom snemala za Cankarjeve torke za prenos. Bil je res poseben občutek. Še boljše bi bilo, če ne bi bilo kamermanov, ker si vmes iz njihovih slušalk malo slišal režiserjeva navodila. Če še tega ne bi bilo, bi bilo pa čisto nadrealistično, ker ni bilo nobenega pohrkavanja, nobenega presedanja in nobenega aplavza. Enkrat bi bilo fino narediti test, da recimo na zlatem abonmaju ne bi bilo aplavza. Mislim, da bi na koncu ljudje jokali, se objemali, se smejali. Aplavz je po eni strani resda nagrada izvajalcu, po drugi strani je pa to zvočna agresija, ki te vrže iz stanja zamaknjenosti. Mi smo s Terrafolk že naredili ta družbeni eksperiment in so bili na koncu ljudje tako čustveni, da so jokali od veselja, se objemali, zelo močno je bilo. O tem se ne sprašuje dosti ljudi. Nam je čisto logično, da je aplavz nagrada. Ampak v tem svetu, ko je vse prenaglas, ko imaš na vsakem vogalu zvočnike, je glasba samo še mašilo. Občutek imam, da smo zgolj mašilo med reklamami.