Ljubezen do detektivk mu je bila položena že v zibko
Avgust Demšar je mariborski pisatelj, ki piše izključno detektivske zgodbe. V letih 2007–2012 je ustvaril enega prvih slovenskih cikličnih detektivskih opusov, šest romanov s skupnim imenom primeri inšpektorja Vrenka.
Po prvih treh: Olje na balkonu, Retrospektiva in Tanek led so med avgustom in oktobrom posneli kriminalno nadaljevanko Primeri inšpektorja Vrenka, ki je pri gledalcih naletela na odličen odziv.
Vas je kaj presenetilo, ko so vas poklicali, da bodo po vašem ciklu primeri inšpektorja Vrenka posneli serijo?
Seveda. Presenetilo in razveselilo, še posebej po tem, ko sem izvedel, da so na natečaju za izvirno televizijsko serijo RTV SLO med 28 prispelimi predlogi izbrali le dva, za nameček oba v žanru kriminalke.
Je za vas kot za avtorja to ultimativni uspeh?
Vsekakor smatram za velik uspeh, če pisateljevo delo na nacionalnem televizijskem mediju prepoznajo kot dovolj kakovostno in zanimivo za televizijsko obdelavo, kar nenazadnje pomeni večletno delo velike skupine ljudi in vlaganje precejšnjih sredstev v produkcijo.
Ste romane že pisali z mislijo na to – ste jih videli kot serijo?
Ne. O tem, da bi moji romani lahko zaživeli tudi v filmskem jeziku, sem začel razmišljati šele po nekaj letih pisanja, ko so se na literarnih večerih začela vedno pogosteje pojavljati vprašanja, kdaj bomo lahko Vrenka videli tudi na filmskem platnu oziroma televiziji.
Ste si predstavljali, kdo od igralcev bi lahko upodobil vaše (vsaj glavne) like?
Ne, celo obratno. Podobe glavnih likov, med njimi tudi Martina Vrenka in Marka Breznika, si vizualno nisem predstavljal vse do trenutka, ko sta se v podobi Daria Varge in Jurija Drevenška pojavila na zaslonu.
Vas je kateri od izbranih igralcev pred začetkom snemanja vprašal za mnenje o svojem liku?
Da. Na predvečer začetka snemanja v Mariboru me je poklical Dario Varga. Njegovega klica sem bil vesel. Dobila sva se v centru mesta, nakar sva – takrat se je to še dalo – odšla na pijačo in izmenjala poglede na Vrenkov lik. Najina pogleda sta delno odstopala, kar pa je normalno oziroma celo zaželeno. Če bi prevladal en sam vidik, bi to osiromašilo lik. Če bi, recimo, prevladal moj vidik, bi bil Vrenko gola ilustracija besedila. Dvomim, da bi v tem primeru imel možnosti postati lik iz mesa in krvi. V romanu je pisatelj edini, ki liku vdihne dušo, na filmu je to v enaki meri tudi igralec. Zelo me veseli, da je Dario lik začutil, se vloge lotil z dosti motivacije in takoj imel vizijo, kakšen naj bi inšpektor Vrenko bil.
Ste sicer kdaj sami sebe presenetili z razvojem lika v romanu/-ih ali se držite zastavljenega koncepta kot pijanec plota?
V tipu kriminalke, poimenovane »kdo je storilec«, ki jo gojim, je glavni junak zgodba. Liki, če se malo grobo izrazim, so nujni nebodigatreba, zato jih nikoli nisem predhodno posebej razvijal. Okvirno sem si zamislil, kakšni naj bi bili, kaj več pa ne. Ker liki niso imeli posebnega koncepta razvoja, ki bi jim ga dodelil pisatelj, so se morali zanesti na lastne sile. So neke vrste samorastniki. Morda bo zvenelo kot pisateljski kliše, a je res: v nekem trenutku pisanja se mi zgodi, da se literarni liki začnejo obnašati po svoje, neodvisno od mojih namenov. Čeprav pišem, se mi zdi, da stojim ob strani in opazujem, kaj se dogaja z njimi.
NAGRADNA IGRA Romani Olje na balkonu, Retrospektiva in Tanek led, po katerih so posneli kriminalno nadaljevanko Primeri inšpektorja Vrenka, so lahko z malo sreče vaši. Izžrebancu, ki bo pravilno odgovoril na vprašanje, v katero mesto so umeščene Demšarjeve kriminalne zgodbe, jih bomo namreč podarili. Odgovore nam skupaj s svojimi podatki najkasneje do 28. 1. napišite v zasebno sporočilo na Facebook strani Revija Vklop Stop spored. Pa ne pozabite je všečkati, če je še niste.
Sodelovali ste tudi pri scenariju serije, ki v nekaterih delih kar precej odstopa od knjige. Ste to želeli sami ali ste knjižno predlogo »žrtvovali« v prid televizičnosti?
Ne gre za željo niti žrtvovanje, ampak za preprosto dejstvo, da prevod literarnega besedila v filmski jezik pač narekuje prilagoditve. Veliko število nastopajočih oseb, ki jih prenese roman, bi filmsko pripoved naredilo nepregledno. Iz čisto izvedbenih razlogov je treba omejiti število dogajalnih prostorov. Toliko in toliko snemalnih dni imamo na voljo, mi je rekel producent, v vsakem dnevu lahko obdelamo največ dve lokaciji, zdaj pa napiši tako, da bo to upoštevano. Dialogi v scenariju so bolj pogovorni, krajši, končno podobo pa jim tako in tako dajo režiser in igralci. Kriminalne zaplete je bilo treba poenostaviti in prilagoditi filmskemu mediju. In tako dalje.
Ste bili prisotni tudi na snemanju?
Enkrat ali dvakrat sem se pojavil na snemanju eksterierjev v Mariboru. Bil sem v telefonskih stikih z režiserjema, ki sta me obveščala o poteku snemanja, uredil sem, da so snemalci lahko prišli na streho naše stavbe v centru Maribora in posneli nekaj višinskih kadrov, drugače pa sem pustil, da so filmarji svoje delo opravljali nemoteno. Delo ekipe je bilo zaradi korone že tako dovolj oteženo.
Vas bomo morda videli tudi na ekranu – vsaj v kakšni cameo vlogi – kot sta to rada počela denimo Alfred Hitchcock in Stan Lee?
Upam, odvisno od tega, ali so posnetek, ki je sicer dolg le par sekund, v montaži umestili v serijo. Na povabilo režiserja Slobodana Maksimovića sem se z veseljem odzval, a ne zato, ker bi se želel videti na platnu, niti ne zaradi Hitchcocka, ampak zaradi Colina Dexterja. Ta se je v cameo vlogicah pojavljal v mnogih epizodah ekranizacije svojega inšpektorja Morsa, tako v klasičnih z Johnom Thawom v glavni vlogi kot v predzgodbi, seriji Endeavour, kjer mladega Morsa igra Shaun Evans.
Po predvajanju serije sem na Facebooku videla nekaj pripomb na račun govora oziroma neuporabe štajerskega narečja, glede na to, da se zgodba odvija v Mariboru. Kako vi gledate na to?
V romanih uporabljam tudi pri dialogih pogovorno slovenščino brez uporabe narečja. Ta se pojavi zelo redko, le kadar želim posebej poudariti kakšno lastnost tega ali onega lika. Vplivi nemškega govornega področja, značilni za ta del ozemlja Slovenije, recimo v skladnji, kjer se mnogokrat glagol preseli na konec povedi, so v mojem načinu pripovedovanja večkrat prisotni, a to imam v sebi. Tega se ponavadi zavem šele, ko me lektor/-ica opozori na to. A to je precej manj opazno kot narečje. Zato smo se tudi pri seriji strinjali, da se bo uporabljala navadna pogovorna slovenščina brez izrazitih narečij, razen kadar bi to narekoval ta ali oni lik. Recimo Mojca, ki se je v Maribor preselila iz Ljubljane. Sam na končno jezikovno podobo serije nisem imel vpliva, obenem pa mislim, da je na jezikovne finese občutljiva le lokalna skupnost, v katero je neka filmska pripoved umeščena, ne pa toliko gledalci zunaj nje.
Kakšna se vam zdi serija?
Objektivno ne morem soditi, ker sem bil preveč vpet v njen nastanek. Vem pa, da bom od zdaj naprej na domačo produkcijo gledal še bolj naklonjeno, saj vem, koliko dela, truda, energije in najboljših namenov je potrebno za realizacijo tako kompleksnega dela, kot je televizijska igrana serija ali celovečerni film. V primerjave s podobnimi izdelki tujih televizijskih studiev se nima smisla spuščati, glede na sredstva, s katerimi razpolagajo drugod, in skromnost le-teh pri nas. Vseeno pa mislim, da so glede na pogoje vse tri krimi serije, ki so v produkciji nacionalne televizijske hiše nastale v zadnjem času, torej serije Jezero, V imenu ljudstva in Primeri inšpektorja Vrenk, precej dobre. Dobro in prav je tudi, da so med seboj različne, saj s tem strežejo različnim okusom.
Serija je posneta po treh romanih od šestih. Obstaja možnost, da bomo videli tudi druge tri oziroma Miloša, Pohorsko transverzalo, Otok, Cerkev in Tajkuna?
Če bi bilo odvisno od mene, bi se snemanje naslednje sezone že pripravljalo. A žal ni. Scenaristika se mi zdi izredno zanimivo polje, o katerem sicer še precej malo vem, bi pa z veseljem še delal na tem. Če bo kdaj prišlo do nadaljevanja, pa romana Miloš najverjetneje ne bo zraven, saj je že predelan v scenarij za celovečerni film. Realizacija tega je zaenkrat še v zraku.
Od kod ljubezen do detektivk?
Najverjetneje mi je bila položena v zibko, saj se je v mojem otroštvu doma na veliko prebiralo Agatho Christie, Conana Doyla, Leblanca, gledalo Columba in vse, kar je prihajalo pozneje. A to se je počelo marsikje, tako da me je moralo pritegniti še kaj drugega. Morda je bila to ravno prava mešanica med literaturo in ugankami. Morda mi je bilo všeč, da v detektivkah nič ni tako, kot se kaže na prvi pogled, da dogodkov ne sprožajo naključja, ampak se odvijajo po načrtu, in da je v ozadju vedno nekakšen storilec. Ampak če človek pomisli, je to troje, načrtnost, navideznost in skrivna prisotnost nekakšnega masterminda, veleuma, tudi značilnost teorij zarot. Teh pa ne maram najbolj. Morda so me pa privlačili glavni junaki, ki imajo ob svojih hibah vedno tudi kakšno »nadnaravno« sposobnost, s katero rešujejo primere. Nekakšne Pike Nogavičke za odrasle, recimo.
Koga ste najraje prebirali v mladosti? Koga pa zdaj?
V otroštvu Ericha Kästnerja, Ferenca Molnárja, malo pozneje Alana Forda, v mladosti Vonneguta, Zamjatina, Čapka, Haška, itd. Danes berem manj, ob pisanju mi za to zmanjkuje časa in energije. Kakšno kriminalko morda še preberem, toliko, da sem vsaj malo na tekočem. Za potrebe pisanja najnovejše knjige pa trenutno bolj prebiram kot poglobljeno berem slovenske avtorje, ki so zbrani v zbirki Naša beseda.
Zakaj ste se odločili za uporabo psevdonima in zakaj ste izbrali ravno to ime in priimek?
Na idejo sem prišel, ker je bila uporaba psevdonima včasih ena od značilnosti kriminalnega žanra. Vse skupaj sem na začetku jemal kot šalo in si rekel, zakaj pa ne bi ob ostalih žanrskih pravilih upošteval tudi tega. Še dobro, saj mi danes psevdonim omogoča, da vsaj delno ločujem zasebno življenje od javnega. Ime Avgust je prispeval prvi literarni detektiv v zgodovini literature, August Dupin Edgarja Allana Poeja, Demšar pa je dekliški priimek moje babice. Približno tako, kot je Martin Vrenko kombinacija Martina Becka in Arkadija Renka, še dveh literarnih detektivov.
