Rebeka Dremelj in Sebastian - to najbolj občudujeta pri drugem ...
Za Rebeko Dremelj in Sebastiana je december najlepši mesec v letu, letošnji pa bo v njunih srcih ostal zapisan še zaradi nečesa. Zanj sta namreč posnela pesem in videospot z naslovom Ko primeš me za roko, s katerim želita dati svoj pozitivni jin svetovnemu negativnemu jangu in tako uravnovesiti energije na planetu. In če sklepamo po videnem na Hočkem Pohorju, kjer je nastajala vizualna podoba in kjer sta si med premorom čas vzela za nas, jima bo to zagotovo uspelo.
Oba sta s kariero začela zelo zgodaj, vseeno pa v nekih drugih časih. Bi šla po tej poti tudi v današnjih?
Sebastian
Ja, definitivno. Seveda ima ta kariera vzpone in padce, pluse in minuse, summa summarum pa je to vseeno življenje, ki ti da zelo lepe spomine in izkušnje. Predvsem pa se mi zdi, da oba dobro veva, za kaj v življenju nisva, veva pa tudi zelo dobro, za kaj sva, kaj dobro počneva in znava. Sam sem imel zdaj kar nekaj let distance od glasbe in jo zdaj znova doživljam z istim čarom in žarom, kot sem jo na začetku. Na neki točki namreč pride do rutine tako kot pri vsakem poslu. Tega projekta z Rebeko sem se zelo veselil, še posebno ker gre za Rebeko in ker ima takšno lepo, pozitivno, praznično noto. Ta pesem res promovira samo pozitivnost. In s čim bi lahko lepše praznovala 20-letnico najinega prijateljstva kot z duetom, najinim prvim skupnim. Ne vem, kako je to možno pri toliko stikih, kot sva jih imela. Ampak vse stvari se zgodijo ob svojem času, ko dozorijo. Ta glasbeni projekt ni bil strateško zasnovan v smislu, da morava nekaj narediti, ampak se je naravno zgodil sam od sebe, predvsem ker sva si hotela nabrati nove skupne spomine.
Kje sta se spoznala?
Rebeka Dremelj
Spoznala sva se na izboru na miss Slovenije leta 2001, ko sem zmagala. On je takrat nastopal, bil je že priznan slovenski pevec. Zelo mi je bil všeč. Ko sem zmagala, mi je prišel čestitat, in takrat sva se spoznala. Sodelovala sva tudi z isto založbo, tako da so se najine poti tudi ob tem večkrat prekrižale. Stkala sva posebno vez, ki je ostala do danes.
Kako jo krepita?
Rebeka Dremelj
Redno se slišiva, videvava pa se manj, a zagotovo enkrat na leto, in to tako, da se Sebastian pripelje do mene in potem na dolgo in široko predebatirava vse, kar se je zgodilo v vmesnem času – od ekonomije do vseh zasebnih stvari. Sva kot tercialki (smeh), ampak tercialki, ki ogovarjata samo svoji življenji.
Sebastian
Oba sva vsak na svojem področju zelo zaposlena, tako da se zelo težko uskladiva, ampak med nama je takšno prijateljstvo, da bi bila energija, čeprav se pet let ne bi slišala, potem taka, kot da bi se slišala pred tednom dni.
Rebeka Dremelj
Težko bi se zgodilo, da se ne bi slišala, glede na to, da se zdaj 20 let ves čas slišiva. Tako ali tako pa drug za drugega veva, kaj dela, tudi zaradi družbenih omrežij in tudi na njih si kdaj kaj napiševa, tako da se mi zdi, da sva v stalnem stiku.
Sebastian
Jaz okoli sebe nimam dosti ljudi. Tiste, ki jim imam, pa so mi res blizu in jih zelo čuvam.
Kaj najbolj občudujeta pri drugem?
Sebastian
Jaz njeno ambicioznost, iznajdljivost, lojalnost, poslovnost … Rebeke se je oprijel vzdevek multipraktik, ki ima mogoče malo čuden prizvok, toda v prvi vrsti je to res oseba, ki ima enormno količino talentov, ki je poslovna ženska in vzorna mati in je neverjetna na vseh ravneh.
Rebeka Dremelj
Ne morem drugega, kot da se absolutno strinjam s Sebastianom. (smeh) Sebastian je super prijatelj in vem, da se lahko nanj obrnem v kateri koli situaciji in da bo takrat, ko ga bom potrebovala, tudi če bo sredi Amerike, kupil vozovnico in bo naslednji dan pri meni. Seveda velja tudi nasprotno. Tudi jaz takšnih ljudi nimam ogromno. Enkrat sem se že srečala z neprijetno izkušnjo, ko sem zbolela, in takrat sem znala ločiti tiste ljudi, ki so ob meni zaradi mene, in tiste, ki so ob meni zato, ker sem Rebeka Dremelj. Jaz pri Sebastianu zelo občudujem to, da je tako strašansko organizirano bitje. Meni to ne gre tako zelo dobro od rok, in takrat ga pokličem in mi pošlje zajem posnetka zaslona aplikacije, ki mi bo organiziralo življenje: bodisi financ bodisi mejlov bodisi varstva otrok, kar koli. Seba ima za vsako stvar rešitev, kako to organizirati, da ti bo lažje v življenju. (smeh)
Naslov vajinega prvega dueta je Ko primeš me za roko. Dasta tudi drugače veliko na dotike, objeme?
Sebastian
Jaz sem pri ljudeh na splošno bolj za rokovanja in dajanja petk. Objeme in dotike imam raje v ožjem partnerskem krogu, sem pa zelo »dotakljiv«. Na splošno pa se mi zdi, da smo se v zadnjem letu in devetih mesecih vsi malo navzeli tega, da smo raje bolj previdni kot premalo.
Rebeka Dremelj
Jaz tu najbolj trpim, ker sem tak tip človeka. Vsakega bi poljubila in objela. V družini smo bili od nekdaj takšni. Nisem šla spat, ne da bi prej očetu in mamici dala poljuba – tudi ko sem že hodila s Sandijem. Veliko sem se gibala tudi po državah nekdanje Jugoslavije, kjer je vse na objeme, poljube in dotike, in sem se tam tega še dodatno navadila, tako da priznam, da mi to zelo manjka. Seveda pa se zdaj zadržujem, normalno.
Pogovarjamo se v čudovito praznično okrašenem ambientu. Koliko pozornosti vidva posvetita okrasitvi doma?
Sebastian
Pri meni se mora svetiti in bleščati, mora biti raje preveč kot premalo, ampak v stilu. Po mojem je božič tisti čas, ko mora biti vsega preveč tako v mestu kot doma, ker si moramo dovoliti eno pravljico vsaj ta en mesec v letu, če smo že v preostalih ves čas tako zelo v pogonu.
Rebeka Dremelj
Čisto se strinjam. Jaz sem obsedena z božično-novoletnimi prazniki in imam res rada ta kič. Že v osnovi sem zelo kičast človek. Vsako leto hišo okrasim že na začetku decembra. Po navadi sem imela že 1. decembra vse okrancljano, a ima moja druga hči Sija 3. decembra rojstni dan in ne more vedno imeti vse v rdeče-beli barvi, tako da zdaj krasim 4., da ima vsak rojstni dan vsaj malce drugačen, da ni vedno vse v stilu božička. (smeh)
Vsako leto dokupujeta okraske ali več let uporabljata iste oziroma ima kakšen prav poseben pomen za vaju v smislu družinske dediščine ali zaradi česa drugega?
Rebeka Dremelj
Moja mama zelo rada spravlja stvari in tisto, kar mi da, da je za mojo dušo, imam spravljeno v škatli. Tega se ne dotikamo. Doma imamo tudi mačko, ki zna velikokrat kakšne okraske zamenjati za žoge, tako da imam precej novodobnih okraskov, rada pa tudi menjavam: enkrat imam belo smreko, drugič črno-belo, tretjič zlato-srebrno ...
Sebastian
Jaz sem bolj tradicionalen. Mi nimamo sicer nič od starih staršev, sem pa bolj tradicionalen in imam bolj utečen sistem, ki ga vsako leto dopolnjujem. Barvno se pa držim svojih srebrno-modrih tonov, ker mi je to všeč.
Za nekatere je konec leta tudi čas bilanc in zaobljub. Je pri vaju tudi tako?
Sebastian
Načeloma se mi zdi, da se kar čez vse leto dosti ukvarjam sam s sabo. Meni je pomembno predvsem, da imam objektiven pogled na svet in da skušam vsak dan v letu narediti, kar se da, da pridem čim bliže svojemu potencialu. Seveda tu pa tam kaj pade v vodo glede raznih prehranskih navad itn. Se mi pa zdi, da preveč pozornosti posvečamo decembru in temu, da moramo v tem mesecu vse začrtati, si zadati zaobljube, po 14 dneh novega leta se pa že vse izjalovi. Zato je morda bolje malo znižati pričakovanja in zaobljube in jih peljati dolgoročno kot se zaleteti na polno, potem pa tega tempa ne zdržati. Naša Rebeka recimo zdaj po novem trenira, kljub temu da nismo decembra. (smeh)
Rebeka Dremelj
(smeh) Moje edine zaobljube so, da bom srečna, da bom otrokom omogočila srečno otroštvo in da bom prijazna do moža. To slednje mi ne uspeva vsak dan, ampak se trudim po svojih najboljših močeh. (smeh)
