Življenje skozi recepte

Zakaj zdrava kuharica?

Pred dvema letoma sem sprejela novoletno zaobljubo, da se, ker se mi je po dveh otročkih kar poznalo, spravim nazaj v formo. Ne samo zaradi videza, ampak predvsem zaradi zdravja. Začela sem telovaditi in malo spremenila prehrano (ne sicer izrazito). V tej knjigi sem povzela, kaj mi zdaj jemo, naše zdrave ideje, ki jih imajo radi tudi otroci, so sprejemljive za cele družine.

Po navadi zdravo hrano povezujemo z odrekanjem, slabim okusom …

Ne, to ni »orto« zdrava kuharica. Beseda zdravo ima različne pomene za različne ljudi. Meni to pomeni, da jemo vsega po malo, da ne pretiravamo s stvarmi, ki niso dobre za nas. Tudi v tej kuharici boste našli sladice, in to zelo dobre, a z drugimi, bolj zdravimi sestavinami, na primer namesto masla in olja je tu avokado. V knjigi so recepti za malce bolj zdrave jedi, s katerimi lahko »normalno živiš«, torej da po njih nisi takoj lačen ali da nimajo zelo čudnega okusa. To je klasična hrana, pripravljena na bolj zdrav način, s kakšno bolj zdravo sestavino. Tudi otroka jesta skoraj vse iz nje. Saj ljudje, ki me spremljajo, vedo, da nisem ekstremistka, kar se kulinarike tiče.

V prvi vrsti torej kuhate zase?

Tako je in te različice potem delim z ljudmi. Večinoma recepti sovpadajo z mojim življenjem. Zato mi tudi sledi največ družin, ki jim je všeč klasična, preprosta kuharija in ki nimajo toliko časa za kuhanje. Vsak dan kuham kaj drugega, to fotografiram in delim na svoji internetni strani.

Če torej sledimo vašim receptom, lahko v njih vidimo vsa vaša dobra in slaba obdobja?

Ja, življenje skozi recepte. (smeh)

Vso hrano, ki jo vidimo v vaših knjigah ali na portalu, torej v resnici skuhate, spečete. Ne uporabljate nobenih trikov, da je hrana na fotografiji videti lepše?

Ne, ne maram tega. Nisem profesionalni kuhar, sem samo nekdo, ki zelo rad kuha, ki ima luštne in preproste ideje, zato so takšni tudi moji recepti. Vsi moji recepti so izvedljivi za vse, tudi za tiste, ki niso spretni. Kar pri meni nastane, tisto gre tudi na fotografijo. Res imam zdaj za sabo že kar nekaj treninga in sem zato tudi bolj spretna. Včasih mi mož pravi, naj kaj popravim, ampak ne, tako je uspelo in tako bo videti. Moji bralci dejansko kuhajo po mojih knjigah, zato njihov izdelek ne sme biti videti čisto drugačen kot na sliki. Ne sme biti nadrealistično. Če je nekaj videti perfektno, tebi pa ne uspe, lahko izgubiš voljo.

Kaj pa, če vam kdaj kaj res ne uspe?

Redko mi kdaj kaj res ne uspe, ker imam že toliko treninga. Se pa kdaj tudi zgodi, ker moji recepti zrastejo v moji glavi - se sproti pišejo, tehtajo in merijo - in so nekaj čisto novega. Takrat skušam dodelati recept in večkrat poskusim, dokler ne uspe, da potem recept dejansko drži, ko se ga moji bralci lotijo.

• 70 let hollywoodskega mega zvezdnika

Če večkrat ne uspe - vztrajate do konca? Ste trmoglavi?

Sem! Delam, dokler ne uspe. Po eni strani je to izziv, in ko vztrajam, se naučim nekaj novega. Vse, kar znam, sem se naučila sama. Samo poglejte moje recepte in fotografije jedi pred desetimi leti in danes. Kakšna razlika! To mi je v ponos. Ko me sprašujejo, kaj pa kakšna izobrazba na tem področju, ne vem, ali želim imeti pravila, ker mi je všeč, da sama odkrivam stvari. To je zame najbolj simpatičen del procesa. Morda bi nekoč, čez deset let, ko bosta otroka že večja, šla na kakšen izbrani tečaj v tujino, ki mi bo dal navdih in mi bo v veselje.

Sta otroka podedovala vašo vztrajnost?

Podedovala sta mojo »energetsko nabitost«. (smeh) Veliko preveč energije imata, a tako mora biti. Sta si pa sicer zelo različna: starejši Timon je sladkosned na kubik, mlajši Liam pa ima raje zelenjavo, meso, sir - on ne bo jedel palačink s čokoladnim namazom!

Pravite, da si sami izmišljujete recepte. Sledite pri tem tudi kulinaričnim trendom?

So v kulinariki tudi trendi? Kakšni pa so? (smeh) Sploh ne spremljam, večinoma niti nimam časa. Trendi so zame tisto, kar je priljubljeno pri nas doma, saj skušam bralcem prenesti naše pristno družinsko življenje. Tudi knjige sovpadajo z mojim življenjem: Anina kuhinja za najmlajše je nastala, ko je bil Timon dojenček in smo poskušali kašice, ko sta otroka malo zrastla, smo začeli ustvarjati skupaj in odraz tega je Anina kuhinja za malčke, zadnja knjiga je »zdrava«, ker sem se pred dvema letoma lotila telovadbe in malo spremenila prehrano v bolj zdravo in uravnoteženo. Vse torej sovpada z domačimi, ne tujimi trendi.

Razmišljate morda o lastnem lokalu ali restavraciji?

Nikoli nisem imela te želje. Moj cilj trenutno je, da naredim novo, res vrhunsko, simpatično oddajo in se na novo povežem z gledalci.

Ampak saj kuhate v oddaji Dobro jutro.

Ja, Dobro jutro je super, ker je v živo in mi omogoča, da zraven peljem še svoj delovnik. In malo drugače je, ker oddaje v živo so čisto drugačne kot posnete vnaprej, imajo svojo dinamiko, kar mi je všeč. To je luštna vmesna točka, da imam še vedno povezavo z gledalci in da sem vajena kamere.

Ni težko v živo kuhati in govoriti?

Ne, ljudje se vsega navadimo. Ko sem prvič kuhala pred kamero, sem bila tako nervozna! Nikoli nisem bila ljubiteljica kamer in fotoaparatov, potrebovala sem kar nekaj časa, da sem prišla iz te svoje cone, da sem se nehala ukvarjati s tem, kako sem videti, da pozabim na kamero in samo kuham in poskušam deliti svojo strast do tega, kar pripravljam, in navdušiti gledalce, da tudi oni poizkusijo. Na začetku je zato res bilo stresno, zdaj pa nimam več nobene treme pred nastopanjem in kamerami.

Če ste bili tako sramežljivi, kako ste se sploh znašli pred kamero?

Ker sem imela tako močno željo, da izdam knjigo. So mi rekli, da če bom imela oddajo, bom dobila tudi knjigo. In zato sem šla v to. (smeh) Čeprav me je bilo strah na smrt, ampak knjiga je bila odločilna. Zdaj pa sem se navadila. In zdi se mi simpatično, da lahko svojo strast do kuhanja delim z množico ljudi.

Dobro jutro je oddaja v živo. Kaj, če se kaj zgodi, da morda kaj zažgete ali kaka jed ne uspe?

Nič hudega, saj se doma tudi. Popolnost ne obstaja. Nisem perfektna v kulinariki, tudi meni se kaj ponesreči, to ni nič takega, prav je, da ljudje vidijo tudi to, to je realna slika.

Ampak danes živimo z nerealnimi slikami in v »popolnem svetu«.

Teh lažnih percepcij je danes preveč, jaz pa želim svojim sledilcem podajati realno sliko, to se mi zdi zelo pomembno. Če bom kaj zažgala, pač bom. Ne prodajam popolnosti in zato me imajo ljudje radi.

Ampak potem nikoli ne boste vrhunska kuharica?

Tega si niti ne želim. Moja največja želja je, da ljudi spodbujam, da kuhajo, in z njimi delim svoje nove ideje. To najraje počnem.

Kaj boste počeli čez trideset let?

Uf, takrat bom stara babica, vrnila se bom k slovenskim koreninam in pisala tradicionalne slovenske kuharice! (smeh) Ne vem, vem pa, da mi ne bo zmanjkalo idej za kuhanje.

Pred kratkim ste praznovali trideseti rojstni dan. Je to velik mejnik?

Kaj pa vem. Ne toliko sama številka kot to, da se mi je v zadnjih sedmih letih toliko dogajalo: bila sem na televiziji, izdala dvanajst knjig, odprla svoje podjetje, dvakrat rodila, se poročila … Res se je toliko dogajalo, da sem pozabila živeti, samo »vrtela sem kolo«. In kar naenkrat me je presenetila ta tridesetka. Se mi zdi, da sem prehitro prišla sem. Zdaj se skušam malo ustaviti, ne več drveti iz trenutka v trenutek, in povzeti pretekla leta, kaj se je zgodilo, kje sem, na kateri točki v življenju.

Kaj bi še radi dosegli?

Kot rečeno: želim si spet svojo oddajo, tako simpatično in pristno, a šele ko bo pravi trenutek zanjo, pravi občutek, pravi koncept, ko se bodo vse stvari postavile na svoje mesto. Pa izdati še kakšno knjigo.

 

Kostariški puding iz rdeče pomaranče s pistacijami 

Recept je iz knjige Anina kuhinja: Zdravo in uravnoteženo.

Sestavine za 2 večja kozarčka:
450 ml sveže iztisnjenega soka rdečih pomaranč - približno 5-6 pomaranč
2 žlici svežega limoninega soka
40 g koruznega škroba
1 cimetova palčka 
1 žlica agavinega sirupa - po želji
50 ml vode
2 žlici nesoljenih pistacij za okras
1/2 rdeče pomaranče za okras


Priprava:
Rdeče pomaranče ožamemo in sok precedimo, da pulpa ostane v cedilu. Čistega soka mora biti 450 ml. Vmešamo limonin sok, dodamo cimetovo palčko in agavin sirup. Prelijemo v kozico. Z metlico v vodo dobro vmešamo škrob. Sok zavremo in z metlico vmešamo raztopljeni škrob. Med rednim mešanjem kuhamo nekaj minut, da se puding zgosti. Vročega vlijemo v kozarčke in ohladimo. Okrasimo z narezano rdečo pomarančo in grobo narezanimi pistacijami. 

Nasvet:
Enak puding lahko pripravimo iz navadne pomaranče.

Objavljeno v reviji Maja/Liza št. 50, 6.12.2019