Zdravniki so mi dali še tri leta življenja
Ko gospod z motoristično ruto na glavi stopi proti meni, poskočno kot kak mladenič, ne morem natanko določiti njegovih let. Tudi smeh je mladosten in stisk roke krepak, ko se pozdraviva.
Gospod ima zdaj koliko let, če smem vprašati?
62 let.
Videti pa ste, kot bi jih imeli 40.
Hvala.
Prepričana sem, da vam tudi drugi ljudje to rečejo.
Ja, skoraj vsi.
Kako pa je prišlo do te preobrazbe?
Ko sem imel 50 let, mi je zdravnik povedal, da imam samo še tri leta življenja. Svojega zdravje nisem hotel prepustiti drugim, zato sem se vzel v roke.
Kakšne zdravstvene težave pa ste imeli?
Imel sem hudo sladkorno bolezen, holesterol, težave s ščitnico in želodcem, na dan sem popil 17 tablet. Jemal sem jih že približno sedem let. Imel sem tudi 149 kilogramov pri 170 cm višine. Lahko rečem, da sem bil lepo okrogel.
Kako to, da ste bili v tako slabem zdravstvenem stanju?
Iskreno povedano, zame moji kilogrami niti takrat niso bili preveč težki. Ves čas sem bil poln energije, v službi sem večinoma hodil, delal sem kot skrbnik, imel sem veliko dela. Tudi kondicijsko sem se dobro počutil. V mladosti sem se ukvarjal z boksom, in če ne bi prišla bolezen, ne vem, ali bi sklenil shujšati. Ampak ko mi je zdravnik rekel, da imam samo še tri leta življenja pred seboj, sem se resno zamislil. Imel sem že vnuke, dva sinova, v redu ženo, in rad rečem, da imam dve življenji. Eno življenje sem imel pred abrahamom, drugo po njem. V prvem življenju nisem nikoli hodil. Doma imam težek motor in avto in vedno sem govoril, kateri norec bi poleg tega, kar imam v garaži, še hodil. To mi je bilo čisto tuje. Po pogovoru z zdravnikom sva doma z ženo pila kavo in nenadoma sem ji rekel, zdaj grem pa hodit. Žena mi sploh ni verjela. Mislila je, da se šalim. Še isti dan sem začel hoditi, hodim še dandanes, za mano je približno 110.000 km, štirje veliki maratoni, potegoval sem se tudi za Guinnessovo knjigo rekordov. Želel sem postaviti rekord v hoji, in sicer 387 km v 62 urah, vendar je bila vsa zadeva predraga in sem idejo opustil.
A potem niste postavili Guinnessovega rekorda?
Sem, vendar zaradi finančnih težav nisem vpisan v knjigo. Ta zadeva veliko stane, vsa ta komisija, ekipa, ki te spremlja – vse to bi me stalo okoli 11.000 evrov. Ta denar sem raje namenil vnukom. Sem pa prehodil teh 387 km v 62 urah, to pa ja. Na vsaki dve uri je bilo 10 minut počitka, med katerim sem se preobul, preoblekel, spil nekaj vode in šibal naprej.
Brez spanja ste tri dni hodili?
Tako. Bilo je kar težko, ne bom rekel, da je bilo lahko. Začel sem v Bosni in hodil vse do Slovenije.
Kako pa ste začeli hoditi? Vas je kdo naučil posebne tehnike? Oba veva, da hoja zveni preprosto, pa ni.
Na začetku sem hodil sam, nekaj sem se učil po internetu in iz knjig. Mislil sem, da že znam, vendar se nisem naučil veliko. Sedanji predsednik nordijske zveze Janez Lipec me kasneje vzel v roke, pri njem sem tudi opravil tečaj nordijske hoje in se izučil za učitelja nordijske hoje. Zdaj to poučujem po Sloveniji že deset let. Tečaje imam po zdraviliščih in doma v Zagorju. Večinoma to počnem brezplačno, ker denar zame ni pomemben. Pomembnejše se mi zdi, da ljudi ozaveščam, kaj je nordijska hoja in zakaj je tako pomembna. Zelo me veseli, ko vidim, da ljudje hodijo in da naredijo nekaj zase.
Kako bi vi opisali nordijsko hojo?
Nordijska hoja je vir zdravja. Z zelo malo stroškov imaš zelo kakovosten šport. Če pravilno hodiš, deluje 95 % mišic telesa, česar ni pri nobenem športu. To vem iz izkušenj, ker sem v mladosti treniral boks, in spomnim se, da mi takrat ni delovalo toliko mišic, kot mi jih zdaj pri nordijski hoji. In zato jo vsakomur svetujem. Slišal sem že, da v drugih državah, recimo na Nizozemskem in v Švici, bolnikom s težavami s hrbtenico in drugimi različnimi boleznimi na recept predpisujejo nordijsko hojo.
Pri nas tega še ni?
Ne, ni, res pa je, da zdravniki nordijsko hojo svetujejo svojim bolnikom, sploh tistim, ki so bili operirani na hrbtenici, na kolkih, na kolenih … Mnogi se vprašajo, kako je to mogoče. Mogoče je. Začneš počasi in hodiš, kolikor ti telo dovoljuje. Se pa gibaš, in če pravilno hodiš, je nordijska hoja lahko zelo učinkovita.
Hodite vsak dan?
Hodim vsak dan, zdaj že 11 let. Včasih prehodim 30 km, včasih več, odvisno od tega, koliko se mi mudi nazaj k ženi (smeh), ampak hodim pa redno.
Imate kakšen sistem kdaj hodite? Zvečer, zjutraj? Vem, da zelo malo spite.
Navadil sem se hoditi zjutraj, med tretjo in šesto uro. Spim zelo malo, zato sem izkoristil svoja jutra za nordijsko hojo. Preden sem začel hoditi, sem vedno govoril, da nimam časa, zdaj pa sem ugotovil, da je besedna zveza »nimam časa« samo potuha. Čas si lahko vedno vzameš, tako kot si ga vzameš za gledanje televizije, za pitje kave ali karkoli drugega. Težava je v tem, da smo leni. Leni smo, dokler nas kaj ne pritisne v kot, potem pa se vse da. Zato pa poudarjam: vsi ljudje bi morali, ne glede na to, ali smo zdravi ali bolni, gledati nase in storiti kaj zase.
Žalostno je, je pa res, čeprav je kliše, da se zdravja zavedamo šele takrat, ko ga izgubimo?
Ja, 90 % ljudi je takšnih. Šele ko se nam kaj zgodi, smo pametni, kaj bi morali storiti v preteklosti, pa nismo. Vendar nikoli ni prepozno. Poleg telesne aktivnosti je še ena zadeva, ki sem jo tudi sam preizkusil. Zelo pomembno vlogo igrajo možgani. 70 ali 80 % vsega je v naši glavi. Če si se v glavi odločil, kaj si želiš, ti bo tudi uspelo. Ko sem šel prvič na maraton, nisem bil stoodstotno pripravljen, ampak zapičil sem si v glavo, da bom maraton izpeljal. In sem ga. Po 40 kilometrih sem dobil žulje na obeh nogah, velikih od 5 do 7 cm. S takimi nogami sem naredil še opravil 384 km. Zdravniki so rekli, da mi bodo to odrezali in da ne bom več hodil, pa sem rekel ne, hodil bom še naprej. Vsakič, ko sem naredil korak, so se mi ulile solze, naredil pa sem ga.
Ko vas takole gledam, nasmejanega in polnega energije, bi rekla, da boste hodili, dokler boste živi?
Dokler bom lahko stopil na noge, bom hodil.
