GJtPNFnW4AAxeMl Svet24.si

Hud potres prizadel okolico Vidma; tla so se ...

433132554_2134136413613298_5685619191041566114_n Svet24.si

Policija prekinila iskanje male Danke v Banjskem ...

1663812312-036mv Necenzurirano

Kakšna stavka? Največja zasebna klinika podira ...

janez janša, shod Reporter.si

Kdo ima koga za norca? Janša, večkrat v ...

slovenija portugalska ronaldo 3 Ekipa24.si

Jaaaa!!! Norišnica v Stožicah, Slovenija na ...

pakiranje Njena.si

Celotnega pakiranja in selitve v oddaji ne vidite

vinicius Ekipa24.si

Zvezdnik Reala in Brazilije se je zlomil pred ...

Igor Samobor: Ljubezen je postala tržna vrednota

Teja Pelko, 03.06.2019 19:00:14

SNG Drama Ljubljana se lahko pohvali s še eno zelo uspešno sezono. Čeprav se ta še ni povsem končala, so že globoko zakorakali v novo. Njena osrednja rdeča nit bo ljubezen, v vseh svojih pojavnih oblikah. S čim bodo skušali potešiti gledališke sladokusce, je za revijo Vklop razkril igralec, ravnatelj in umetniški vodja Igor Samobor.

Delite na:
Igor Samobor: Ljubezen je postala tržna vrednota
Ravnatelj in umetniški vodja SNG Drama Ljubljana je član našega osrednjega gledališča že 38 let, načeluje pa mu zadnjih šest. Marko Vavpotič, M24.si

Po intimi se boste v prihajajoči sezoni posvetili ljubezni. Zakaj ste izbrali ravno to tematiko?
Zmeraj se trudimo najti tematiko, za katero mislimo, da zadeva vse nas in da se o njej želimo pogovarjati. Lanska sezona je govorila o intimi oziroma bolje rečeno o izgubljeni intimi. O razmerju med javnim in zasebnim, o orwelovskem nadzoru, o strahu pred drugačnimi ..., nova sezona pa bo nosila naslov Ljubezen. Strah za ohranitev vrste poganja različne nagone. »Ljubezenski« nagon je eden izmed njih, na drugi strani tehtnice so nagoni za goli obstoj. Ti nagoni naj bi bili v ravnovesju, vendar je današnja slika sveta taka, da je na svetu vedno več ljudi, dobrine, ki jih nudi Zemlja zmanjkujejo, grozi nam ekološka katastrofa, zgodila se je globalizacija, ki pa je v glavnem le finančna. V strahu za preživetje sovražimo, zapiramo vrata, zidamo zidove na mejah, postavljamo rezilne žice, bolestno boječi smo in predvsem sovražimo ter se borimo proti vsemu, kar bi nas lahko ogrožalo. Ljubezen je omejena le na intimo in zdaj še ta izgublja bitko s sovraštvom. Ne delam si utvar, da sovraštvo in boj za obstanek nista človekovo naravno stanje. Vidim pa tudi, da se je vsaj nekajkrat pojavila želja, da bi se svet vrtel drugače. Jezus je, denimo, poskušal s svojimi nauki vnesti v babilonski svet drugačne odnose. Take, ki bi temeljili na veri, ljubezni in odpuščanju. Za njim je ostala cerkev, veliko sledilcev, vendar zelo malo njegovega izročila. Tudi hipiji so se pojavili, ko je bil svet eno samo sovraštvo in vojna. »Make love, not war« je bila v osnovi plemenita misel, ki pa je bila zelo kratke sape. Z neskončnimi možnostmi spletnega povezovanja je ljubezen postala tržna vrednota. Spletne strani ponujajo zmenke, ženitve, seks, hkrati pa postajamo čedalje bolj odtujeni. Skratka, veliko razlogov je, da smo sezono poimenovali Ljubezen. Seveda je to zgoj naslov zbirke gledaliških predstav za naslednjo sezono, vsaka bo poleg ljubezni govorila še o marsičem, predvsem pa bo govorila o nas danes.

REPERTOAR SNG DRAMA LJUBLJANA ZA 2019/20

Veliki oder

Saloma (Oscar Wilde, režiser Eduard Miler)

Pogovori o ljubezni (avtorski projekt Jerneja Lorencija in ekipe, režiser Jernej Lorenci)

Gospa z morja (Henrik Ibsen, režiser Tin Grabnar)

Maria (Simon Stephens, režiser Janusz Kica)

2020 (Ivica Buljan, režiser Ivica Buljan)

Požigi (Wajdi Mouawad, režiserka Nina Rajić Kranjac)

Mala Drama

Izobčenke (avtorski projekt po delih Rudija Šeliga, režiserka Mirjana Medojević)

Amelia E. (Maja Gal Štromar, režiser Dorian Šilec Petek)

Alice v postelji (Susan Sontag, režiser Dorian Šilec Petek)

Življenje drugih (Florian Henckel von Donnersmarck, režiser Jan Krmelj)

Nova rasa (Matjaž Zupančič, režiser Matjaž Zupančič)

Čakajoč Supermana

Simpozij (Platon, režiser Luka Marcen)

Drama laboratorij

to jabolko, zlato (Simona Semenič, režiser Primož Ekart)

Kaj je bila najbolj nora stvar, ki ste jo vi naredili zaradi ljubezni?
(smeh) Jaz sem naredil veliko norih stvari. Ampak tiste, ki jih narediš zaradi ljubezni, v resnici niti niso tako nore.

Je kakšna stvar, ki je ne bi naredili zaradi ljubezni? Drame so polne tudi manj lepih stvari, povezanih z ljubeznijo, kot sta umor, samomor …
Zaradi ljubezni zagotovo ne bi naredil samomora – ko ste ga že ravno omenili –, ker imam preveč rad ljudi, ki so okrog mene, in vem, da bi zaradi tega trpeli.

V gledališču je očitno kar precej ljubezni: veliko je parov med igralci in drugimi gledališčniki, tudi vidva z ženo, režiserko ter direktorico in umetniško vodjo MGL-ja Barbaro Hieng Samobor sta se spoznala v gledališču … Koliko pa je v njem sovraštva?
Ljubezen, ki je je v gledališču res veliko, lahko potegne za sabo ljubosumje, včasih zavist. Pa tudi sovraštvo, seveda. Kot vsepovsod. Gledaliških parov pa je res zelo veliko. Saj je logično. Cele dneve delamo in se družimo, na vajah in predstavah smo zelo odprti, ranljivi, povezani. V resnici se gledališčnik težko sreča z nekom, ki se ne ukvarja z gledališčem.  

Kako je z vašim izpovedovanjem ljubezni: znate reči to mami, otrokom, ženi ali vam gre težko z jezika?
Ne gre mi težko z jezika.

Ste ljubezen prvič izpovedali vi ali druga oseba?
To se zmeraj zgodi naenkrat.

Ampak vedno nekdo te besede izgovori prvi ...
Besede sploh niso nujne.

Tudi v novi sezoni boste besede izgovarjali z odra, začenši s Salomo. Boste igrali še v kakšni drugi predstavi?
Ne vem še. S smrtjo Jerneja Šugmana je nastala velika praznina. Če bo treba vskočiti ali pomagati, sem seveda zmeraj pripravljen. Odvisno pa je predvsem od želja režiserjev.

Prejšnja leta niste toliko igrali, od lanskega leta pa vas lahko pogosteje vidimo na odru. Kako to?
Pri Diracovem akordu je Boris Cavazza zbolel in bilo bi mi žal, če te predstave ne bi obnovili. Ker ni bilo na voljo drugega igralca, sem vskočil jaz. To je bila predvsem usluga Mateju Filipčiču, ki je v predstavo vložil ogromno truda. Sicer pa zasedbe večinoma narekujejo režiserji. Zasedbo za predstavo Ta veseli dan ali Matiček se ženi je v celoti sestavil Janusz Kica. Za Žužka, Zmešnjavo in Budalo je hotel Iva Bana, mene in Bojana Emeršiča. Ko mi je pojasnil idejo, sem se moral strinjati z njim. Podobno je bilo pri oblikovanju zasedbe za Ivanova. Prejšnja leta sem zelo malo igral, lansko sezono pa je pač tako naneslo. Odvisno je od potreb.   

Igor Samobor 3
Samobor svoj osnovni poklic zelo pogreša. Trenutno ga opravlja v uprizoritvah Faust, Ta veseli dan ali Matiček se ženi in Ivanov.
Marko Vavpotič, M24.si

Potem ne gre za to, da bi tako zelo pogrešali igro ali da bi menili, da ste edini primerni za neko vlogo?
Zelo pogrešam igro, ampak tega, da bi bil jaz edini primeren za kakšno vlogo, pa res ne mislim. Vsak igralec ima v sebi vse. Prej bi rekel, da se branim zasedb, v katerih se pojavim do zadnjega. Večini režiserjev pomeni zasedba tudi koncept predstave, zasedbe so zelo zapleten mehanizem. Odvisno je od mnogo dejavnikov: najprej od samih vlog, razmerja med njimi, od energij, ki se pretakajo med igralci in režiserjem, od zaupanja, ki ga gojimo drug do drugega….

Se ne bojite izgorelosti?
Se, seveda se. Dela je zelo veliko: snovanje programa, upravno vodenje, odgovornosti do zaposlenih, do občinstva … Poleg tega je delo v gledališču povezano z nenehnim stresom. Ko ob tem še igram, pomeni, da hkrati opravljam tri službe. Pri nas je tako, da ravnatelj opravlja dve vlogi, ki sta si zelo različni, poleg upravne in finančne tudi po umetniški plati vodi gledališče. Včasih je tako, da dan nima dovolj ur.

Kako pa je s kadri: se vam bo v prihajajoči sezoni pridružil kakšen nov obraz?
Prav gotovo.

Na podlagi česa se odločate za povabilo?
Prvi in edini dejavnik je kakovost, seveda pa je treba misliti tudi na ravnovesje v ansamblu. Gledališki ansambel je kot družina, družina pa ni sestavljena zgolj iz starih ali zgolj iz mladih ljudi. Razni varčevalni ukrepi so pripeljali do tega, da nas je zdaj manj v ansamblu kot kdaj prej in da nove zaposlitve niso mogoče. Za mlade igralce ne moremo poskrbeti tako, kot bi si želeli. Trudimo se, da so z nami, da imajo možnost razvijati svoj dar, potrebne varnosti pa jim ne moremo zagotoviti.

Ali kdo tudi zapušča gledališče?
Gledališče zapušča Aljaž Jovanović. Odločil se je, da ne bo več igralec. Zelo mi je žal, ampak vsak se ima pravico odločiti po svoje – in jaz to njegovo odločitev spoštujem.  

Boste namesto njega koga zaposlili?
Bom.

Kako sicer odločate o zasedbi igralcev?
O tem ne odločam jaz oziroma izjemoma. To je zelo zahteven proces. Na prvem mestu je seveda skrb za igralce, ampak hkrati poteka tudi razmislek o tem, kaj naj bi sezona sporočala. Temo ponavadi določim jaz, in sicer na podlagi pogovorov z režiserji in dramaturgi, potem skupaj iščemo besedila in določamo zasedbe. Kdo bo prevzel kakšno vlogo, je odvisno od tega, kakšna je režiserjeva zamisel, s kom bo lahko najbolje dosegel bistvo. Zelo različno je. Moja naloga je usklajevanje želja režiserjev in potreb ansambla. Igralci se ves čas učimo, se razvijamo, staramo. Bistveno je, da lahko kakovostno unovčimo svoje lastnosti in nadarjenost.

Kaj naredite, če so nezadovoljni? Sploh lahko kaj naredite?
Predvsem se trudim, da ne bi bili, a v življenju vsakega igralca pride tudi do tega. Takrat jih povabim k drugačnemu sodelovanju, predvsem zato, da lahko razvijejo svoje talente. V Drami je namreč veliko različnih programov. Veronika Drolc je, recimo, prevzela projekt Družabno družbeno, kjer lahko s poglobljenim razmislekom ponudi veliko novih idej, Barbara Žefran je tudi pedagoginja in je prevzela del pedagoškega programa ... Možnosti za razvijanje talentov je zelo veliko, ampak to je stvar posameznika in njegove želje po izražanju.

Ste bili kdaj deležni kakšnih groženj ali izsiljevanj v smislu »Grem, če ne dobim te vloge!«?
Ne, na ta način ne. Če bi mi kdo to rekel, bi mu verjetno odvrnil: »Pa pojdi.«

Bi se bili pripravljeni odreči kakšni vlogi v korist kolega?
Že velikokrat sem se.

Kaj pa, če si igralci želijo delati zunaj Drame, v serijah, filmih, drugih gledaliških projektih? Jim ugodite?
Če so snemanja v prostem času, jim kot delodajalec tega ne morem preprečiti. Vse tisto, kar je povezano s produkcijo Drame, mora seveda biti narejeno, o tem, kaj kdo dela v prostem času, pa ne morem določati. V pogodbah imamo konkurenčno prepoved, kar pomeni, da tistega, zaradi česar si zaposlen, brez dovoljenja ne moreš delati v konkurenčnih ustanovah. Dovoljenje pa daš, če imaš občutek, da to za igralca pomeni pomembno točko v njegovem razvoju. Recimo, Marko Mandić je dobil vabilo Thalia Theatra iz Hamburga. Zdi se mi, da je to zanj, za Dramo in slovensko gledališče zelo pomembno. Prilagodili smo program na ta način, da smo mu gostovanje omogočili. Če hoče kdo sodelovati v projektu, ki služi zgolj nabiranju denarja, pa sem zelo proti. Tudi snemanje filmov zelo podpiram. Bolj imam pomisleke pri snemanju pogrošnih nadaljevank.

Zakaj ste tako proti nastopanju v serijah? Se vam ne zdi, da bi zaradi igralčeve prepoznavnosti lahko dobili več gledalcev v Drami?
Tisti, ki gledajo naše pogrošne nadaljevanke, nikoli ne pridejo v Dramo. Tudi če bi prišli, bi bili razočarani. Tukaj ne bi videli istega igralca, takšnega, ki je lahko doma na TV-zaslonu njihov vzor.

V novi sezoni boste imeli tudi mednarodno koprodukcijo Pogovori o ljubezni ...
Pred kratkim smo se vrnili iz Črne gore. Sklenili smo mednarodno koprodukcijo s kraljevim gledališčem Zetski dom, ki sodeluje v projektu Interreg z Italijani in Albanci. Prišlo je do štiristranskega sodelovanja. Režiser uprizoritve Pogovori o ljubezni bo Jernej Lorenci. Večino dela bomo opravili v Drami, potem pa bomo šli za mesec dni na Cetinje, kjer bo 14. septembra premiera, potem bo sledila vrsta predstav v Zetskem domu in na gostovanjih, 12. oktobra pa bo premiera na našem odru. Gre za organizacijsko in produkcijsko zelo zapleten projekt. Mislim pa, da se ga vsi veselimo. Naj povem še to, da je naša Visoška kronika nedavno dobila balkansko carico, glavno nagrado na njihovem festivalu MIT, in tudi zato gremo z veseljem tja.  

Se vam zdi, da manjka takšnih mednarodnih sodelovanj? Predvidevam, da vsem zelo veliko dajo ...
Zelo veliko dajo, zahtevajo pa tudi strašno veliko napora. Upam oziroma prepričan sem, da se nam bo to obrestovalo. Predstava bo večjezična, kar je pravzaprav novost pri nas. V naslednjih letih si želimo s tem nadaljevati. Pogovori že potekajo. Mislim, da se lahko na ta način najbolj tvorno vključimo v mednarodni prostor.

Česa se sami najbolj veselite v prihajajoči sezoni?
Vsega skupaj in še ničesar prav konkretno. Vse skupaj je za zdaj en velik balon, ki ga še napihujemo. Se bo vzdignil v zrak ali počil, ne vem in se niti ne da napovedati. Letos smo imeli srečo, nekaj predstav je poletelo zelo visoko, čez vsa pričakovanja, čeprav imamo zelo visoke umetniške in profesionalne standarde.

Pred novo sezono bo, predvidevam, nekaj časa za dopust. Kako ga boste preživeli?
Kot zmeraj: malo morja, nekaj ležanja, plavanja, sprehodov, branja in ničesar drugega, potem pa kratko potovanje. 20. avgusta gremo s Faustom na gostovanje v Mehiko v tri velemesta: Monterrey, vračamo se v Guadalajaro in v Mexico City ... Potem pa se bo znova začelo.

Igor Samobor 2
Igor je z letošnjo sezono zelo zadovoljen in upa, da bo enako uspešna tudi prihodnja, ki so jo posvetili ljubezni.
Marko Vavpotič, M24.si

Objavljeno v reviji Vklop št. 21, 24. 5. 2019.