Novinar nacionalke, ki si upa
Viki Twrdy je po izobrazbi pravnik, a je že med študijem zašel v novinarske vode. Ali se v prihodnosti vidi bolj v pravu ali novinarstvu, trenutno še ne ve. Pustil bo času čas.
Kadar je na nacionalni televiziji govor o kakšni tako delikatni stvari, kot so bančne luknje, DUTB, TEŠ 6, skratka o temah, pri katerih je potrebno veliko raziskovalnega novinarskega dela, se pojavi on – Viki Twrdy. Po izobrazbi je pravnik, a je že med študijem zašel v novinarske vode. Ali se v prihodnosti vidi bolj v pravu ali novinarstvu, trenutno še ne ve. Pustil bo času čas. Dobro pa ve, da bo zraven tudi na naslednji seji programskega sveta RTV Slovenija, kjer zastopa zaposlene.
Z nekaj izkušnjami na jeseniškem radiu se je Viki Twrdy poln upov prijavil za delo na Radiu Slovenija. Na razgovor je zamudil kar teden dni. »Prepričan sem bil, da me bodo po hitrem postopku odslovili, a so si kljub temu vzeli čas in mi prisluhnili. Vprašali so me, česa je v radijskem programu preveč in kaj bi spremenil. Ne da bi razmišljal, se je iz mene vsul kup kritik. Čeprav sem bil prepričan, da sem pogorel, so me presenetili in mi, mogoče prav zaradi neposrednosti, ponudili delo,« se spominja začetkov na radiu. Toda radio je kmalu zamenjal za televizijo. »Na televiziji sem delal že skorajda vse. Bil sem mlajši dežurni novinar, asistent in tajnik režije, novinar dnevnoinformativnih oddaj in tedenskih Posebna ponudba in Točka preloma.«
Kmalu je spoznal, da ga zanimajo gospodarske teme, in še preden se je zavedel, ga je vrtinec zagnanosti in predanosti delu ponesel v teme, ki zahtevajo veliko raziskovalnega duha, ne nazadnje pa tudi znanja. »Nenehno se izobražuješ, z vsako temo začneš znova in vedno se kaj novega naučiš, kar je tudi čar tega poklica. Spoznaš veliko ljudi. Toda če sem odkrit, ni vedno lahko, saj sprva nikoli ne veš, kdo ali kakšni interesi se skrivajo v ozadju. Sem ter tja dobiš z različnih koncev namige, da bi bilo bolje, če bi raziskovanje katere teme opustil, kdaj pa kdaj si zaradi dela zaslišan tudi na policiji,« pravi in dodaja, da za takšno delo porabi tudi veliko svojega prostega časa. »Za zahtevne teme potrebuješ mir, najlaže se zbereš doma, kjer se ti porodi tudi največ idej, kje in kako bi prišel do želenih informacij. V tem poklicu si 24 ur na dan, sedem dni v tednu.« Zdaj dela kot turnusni urednik dnevnoinformativnih oddaj, včasih pa se, kot rečeno, kot novinar loti tudi kakšne zahtevnejše teme. Pred kratkim se je za oddajo EkstraVisor poglobil v TEŠ 6 in s svojimi prispevki razburil marsikaterega sogovornika.
Vikiju pri delu pride nadvse prav znanje, ki si ga je pridobil na pravni fakulteti. Sodelavci ga spoštujejo, ker si upa tudi pred šefi na glas povedati, kaj si misli. Zato so mu zaupali pomembno nalogo in ga kot predstavnika zaposlenih izvolili v Programski svet, kjer ne odstopa od svojih novinarskih načel. O tem, ali bo ostal v novinarskih vodah ali se bo preselil v katero od sodnih dvoran ali odvetniških pisarn, ne želi spekulirati. Prihaja z Jesenic, kamor se rad vrača. Čeprav je edinec, pravi, da ni prav nič razvajen. Kljub pomanjkanju prostega časa si vsaj dvakrat na teden vzame čas za rekreativne treninge plavanja, rad tudi teče in gre v hribe. »Šport je odlično zdravilo za odpravo stresa, ki pa ga je povsod preveč, tudi v novinarskem delu.« Kuha nerad, to prepušča drugim. Njegova strast pa so tudi potovanja, čeprav z globokim vzdihom, češ, »ko bi le imel več dopusta«, konča naš pogovor v mislih na naslednjo pot.
