V breznu materinstva
Ana Maria Mitič se po letu dni porodniškega dopusta počasi vrača na sceno - in to čisto spremenjena in zelo drugačna, kot jo prav zdaj gledamo v filmu Košarkar naj bo 2. Komičarka, improvizatorka, voditeljica in igralka je izgubila precej kilogramov, za kar se lahko zahvali svojemu sinu Levu. »On je najboljša dieta in trener,« pravi.
Čeprav sina neizmerno obožuje, pa tudi brez težav na glas pove, da materinstvo niso samo metuljčki in rožice, ampak je včasih tudi precej hudo in naporno. In da bi drugim (bodočim) mamam olajšala breme slabe vesti in jih založila s praktičnimi in strokovnimi nasveti, je zagnala spletno stran Mama Maria (www.mamamaria,si).
Izgubili ste kar nekaj kilogramov in ste čisto drugačni kot v filmu Košarkar naj bo 2. Kako zdaj gledate ta film, kakšni občutki vas prevevajo?
Še zdaj se začudeno gledam v ogledalu, kot da to nisem jaz, ker se je ta transformacija zgodila tako hitro in neopazno. Ob filmu se spomnim na zadnji snemalni dan, ko je bil tak slavnostni pridih, ker je bila to zadnja stvar, ki sem jo delala - en teden kasneje sem bila že v dveh kosih. Bil je tak občutek, kot da greš na daljše potovanje, ko občutiš pridih domotožja, ker že zdaj pogrešaš to, kar imaš, hkrati pa ogromno pozitivnega pričakovanja, kaj se bo zgodilo, ker greš z veseljem na to pot. Hkrati sem vesela, da je film uspel, kot smo si zamislili, in je še lepši in boljši kot prvi, da ga spet derejo gledat in je gledalcem všeč - je že padla druga zlata rola!
Pravite, da niste hujšali namerno, torej niste podlegli modernim trendom vitke ženske popolnih mer?
Kje pa, tem trendom sem morda podlegala prej, predvsem zaradi želje, da bi nosila vso to lepo konfekcijo - saj vemo, modne zapovedi so narejene za številke 36 do 40, če si 42 ali slučajno še kaj več, je pa katastrofa. Hujšala sem tudi zaradi zdravja in da bi imela potem bazo za zrediti se spet nazaj. (smeh) Nikoli pa nisem mislila, da so ženske lahko lepe le, če so suhe - kje pa! Še vedno sem oboževalka žensk z oblinami, seksi so mi (in tudi moškim, če so čisto iskreni). In potem se mi je kar naenkrat zgodilo tole (pokaže na svojo vitko postavo, op. p.) - še zdaj mi ni čisto jasno, kako. Kar naenkrat so začele stvari štrleti na meni in zdaj kupujem oblačila nekih čudnih številk. Edini plus tega je, da moja krvna slika govori, da sem zdrava, in da sem fit. Dojenček je fitnes zastonj, ogromno neke rekreacije nehote, in ko dojiš, paziš, kaj ješ, poleg tega imaš tudi manj časa za hrano. In - evo! Ni pa vse bajno, da ne bodo ženske mislile, da sem zdaj v rajski sanjski postavi: koža je povešena, strije so ostale itd.
Boste zdaj pazili na težo ali spet ne?
Super je, da sem zdaj tako fit. No, ni se to zgodilo samo z dojenjem, hodim tudi k telovadbi, ker me je začel izdajati hrbet, imam krčne žile itd., zato sem morala poskrbeti, da mišice držijo tonus telesa skupaj. Prisegam na vadbo gyrotonic, ki jo obožuje tudi Lady Gaga. Dan preden sem šla rodit, sem še vrtela tam »mašino«. Med nosečnostjo sem hodila tudi na vadbo za nosečnice v bazenu, da sem se razbremenila. In pilates imam tudi rada. Pa z otrokom sem hodila na gibalne vaje, da bi se tudi on razvil. Čeprav mislim, da ni bojazni, da ne bi imel rad rekreacije. (smeh)
Je že zdaj zelo aktiven?
Pa kako! Včasih zavidam mamicam, ki imajo urejene frizure, so naličene in urejene, ker veš, da imajo pridne otroke, ki žulijo tisti kruhek in mirno gledajo svet okoli sebe, so ves čas zadovoljni in spijo več kot pol ure skupaj. Res mi je žal, da jaz nimam te sreče.
Morda bo drugi otrok bolj priden?
Oh! Mislim, da je to neka zarota, ker vsi starši ti veselo razlagajo, da je pri drugem pol lažje, tretji se pa kar sam vzgoji. Ampak ko imaš drugega, je tisti prvi še vedno tam in je isti, kot je bil! Ne vem, če bom tvegala. (smeh)
Kako se je bilo vrniti nazaj v službo? Čeprav - vi ste svobodnjakinja, ki je ne čaka zagotovljeno delo in vsakodnevna službena rutina.
Stvari se res spremenijo, tudi razmišljanje. Že med porodniško sem si želela biti nekje zaposlena, da bi me čakalo delo in kolektiv, v katerega se lahko vrnem. Ko si na svobodi, si v bistvu sam. Težko je, ker si ne upam sprejeti kakšnega dolgoročnega projekta, na primer predstave, ki bi od mene terjala dva, tri mesece vaj in bi bila potem vsak večer odsotna. Še vedno sanjam, da bi šla v neko pravo službico, sem diplomirana poslovna pravnica, menda bi me kje vzeli? Sem pa v vseh teh letih postala tako neodvisna, da bi mi bilo verjetno v redni službi kar težko. Pa tudi ženskam v redni službi ni nič lažje, tudi one imajo otroke v vrtcu, ti zbolevajo in morajo na bolniško in jih v službi postrani gledajo. Mene pa nihče ne gleda postrani - razen denarnica in hladilnik. (smeh) Po drugi strani imam pa čas, ki ga mnogi nimajo. To zelo zelo cenim. Saj ne vem, kaj je prav in kaj boljše. Ogromno je samoizpraševanja, ko dobiš otroka, se ti poruši celoten notranji sistem razmišljanja, popolnoma si razdvojen. Vso sebe bi dala otroku, po drugi strani pa sem še vedno tu in bi rada delala, ogromno imam zagona in idej, ki pa jih ne morem udejanjiti, kar me precej frustrira. Nisem ena izmed žensk, ki se popolnoma najdejo v materinstvu in jim to oplemeniti dan in svet. Iskreno: otroci znajo biti nadležni. Če imaš kaj želje po samouresničevanju, je kar hudo. Včasih se resno ustrašim, kaj če bo zdaj vedno tako, če ne bo nikoli več časa za stvari, ki me veselijo.
In kaj boste zdaj, ko niste več na porodniški?
Zdaj bom pa Mama Maria! V času porodniške sem ugotovila, da nisem sama, da si tudi veliko drugih žensk upa priznati, da ne uživajo vsak trenutek materinstva. Otrok postaja osebnost, ti postajaš nova osebnost, gledata se, ves čas mu hočeš ustreči, mali »gremlini« to ugotovijo, začnejo manipulirati s tabo, ti pa ne veš, kje se razdati in kje lahko otrok tudi malo potrpi. Veliko mamic tudi tako občuti in si želijo, da nekdo o tem spregovori na glas. Jaz sem še vedno brez dlake na jeziku in sem naravnost povedala: »Joj, kako mi gre otrok na živce, ne vem, kako bom preživela dan!« Druge mame so ob tem občutile olajšanje, saj so se spopadale z občutki krivde, ali so slabe mame, imajo poporodno depresijo - a v resnici je to čisto normalno. Mama Maria (www.mamamaria.si) je moj projekt, gnezdo za vse nas uboge ženske, ki nas je življenje pustilo v breznu materinstva, da se o tem na glas pogovarjamo, da tam najdemo informacije. Rada bi s strokovnimi gosti malo rešila mame v tej poplavi informacij, v kateri se res težko znajdeš, jim povedala o birokraciji, kako reševati vzpone in padce starševstva, o vzgoji, težavah itd. Ker sama dobro vem, kako je: ne veš, kaj se dogaja z otrokom in kaj s tabo, kaj se dogaja s partnerstvom … Mama Maria bo govorila o vsem tem, tam bodo mamice lahko tudi spraševale, kar jih zanima, jaz pa bom vprašala strokovnjake, zdravnike, psihologe, terapevte, finančne svetovalce … Nameravam ustvarjati spletne oddaje z zanimivimi gosti, mojimi samoizpraševanji, prispevki iz stroke itd., da se ne bomo toliko lovili v tem, kaj počnem prav in česa ne - to se namreč novopečene mamice ves čas sprašujemo. Pa tudi očetovski, moški vidik bi rada vključila - oni pa sploh ne vedo, kaj jih je udarilo!
Še vedno pa ostajate v šovbiznisu?
To še vedno počnem z največjim veseljem, moj poklic ostaja isti. Sem že nekaj sinhronizirala, odvodila nekaj prireditev itd. Sem tudi razmišljala, da bi povezala glasbo in dojenčke, ker prva stvar, ki jo otrok začuti od spočetja dalje, je glasba, ritem - bitje srca, koraki … Res zanimivo, kako glasba otroke pomiri ali naredi živčne.
Klavir še igrate?
Še! Tudi z Levom, sedi v mojem naročju in vadi z mano. Zelo je muzikaličen, kar mi je všeč, ampak njegovi koncerti so tudi ob šestih zjutraj! S kuhalnico tolče po posodi! Ampak ko vidiš to veselje, mu ga ne moreš vzeti.
Bo torej tudi on umetniška duša?
Joj, ne vem, ali bi se tega veselila ali ne. V glasbeno šolo ga bom absolutno vpisala, to priporočam vsakemu otroku, ker je to osnovna izobrazba, ki ti da neki nov aspekt razmišljanja in disciplino. Tako kot šport. Želim si, da bi ga oboje veselilo.
Kaj si želite za Leva?
Da bi znal vedno drugim sporočiti, kaj si želi. Da bi spreminjal svet. Upam, da ne bo doživel tretje svetovne vojne ali popolnoma zastrupljenega sveta. Rada bi mu vcepila lepe vrednote, želim si, da bi imel empatijo, da bi znal pogledati čez materialno in ceniti lepe trenutke. In da bo imel priložnost izkoristiti svoje potenciale. Da bi znal biti samostojen in da bi bil srečen!
Kaj pa si želite zase?
Joj, da bom tudi jaz lahko izkoristila svoje potenciale, da bom vesela, srečna in da me ne bo materinstvo toliko bremenilo in hkrati tako veselilo, da bi se zapisala samo temu. Ljudje nismo samo starši. Da bi se mi še veliko lepega zgodilo tudi na poklicnem področju, in seveda, da bi Mama Maria rešila čim več mamic in žensk, ker ženske smo res zakon!
Najboljši nasvet novopečeni mami?
»Oprtaj se z dobro mero humorja, le tako lahko preživiš! Če se znaš smejati, potem je vse lepše!«
