»Ustvariti novo življenje je nekaj najlepšega. Noben Vivaldi, Beethoven ali Mozart se ne more primerjati s tem.«
Luka Šulić se po sedmih letih glasbenega ustvarjanja in koncertnih nastopov kot član dvojca 2CELLOS vrača k svojim koreninam v klasični glasbi s prvim samostojnim albumom The Four Seasons. Diplomiranec londonske Kraljeve glasbene akademije in prejemnik številnih prestižnih nagrad je za prvenec, ki ga je posvetil svoji drugorojenki Hani, izbral najuspešnejšo in največkrat predvajano skladbo v zgodovini klasične glasbe, Vivaldijeve Štiri letne čase. Šulićeva izvedba vseh štirih najbolj znanih baročnih stavkov je prva v zgodovini, ki je prirejena za solista violončela. Obdelave se je lotil sam, do uresničitve pa mu je pomagal maestro in čelist Luigi Piovano, glasbeni direktor Orchestra dell'Accademia Nazionale di Santa Cecilia iz Rima. O Šulićevem končnem delu je Piovano dejal: »Če bi bil Vivaldi med nami, bi zagotovo rekel, da je Lukova izvedba izvrstna ideja.« Kaj je o svojem »novorojencu« povedal nam, izveste spodaj, kot tudi, kako je bilo ustvarjati brez Stjepana Hauserja, kako njegovo igranje vpliva na njegova potomca in kakšna usoda čaka 2CELLOS.
Zakaj ste se lotili samostojnega albuma?
Samostojnega albuma sem se lotil, ker sem si želel ustvarjati in narediti nekaj novega. Hkrati je to vrnitev h koreninam, h klasični glasbi.
Zakaj ste izbrali ravno Vivaldija in Štiri letne čase?
Vivaldijevo mojstrovino Štirje letni časi imam rad že od otroštva in že od nekdaj sem jo želel odigrati na violončelo. Rad imam izzive in sem hotel narediti nekaj novega, kar zadeva glasbo in violončelo. Drugi razlog pa je, da se skozi celotno kariero trudim približati klasično glasbo, ob kateri sem sam odraščal, širšemu krogu poslušalcev z izbranimi deli, ki so se me dotaknila. Vivaldijevi Štirje letni časi so najbolj prepoznavni in so zato popoln uvod v klasično glasbo. Iskreno verjamem, da lahko prek te kompozicije vsakogar prepričam, da se zaljubi v klasično glasbo. To je tudi poslanstvo dvojca 2CELLOS. Štirje letni časi so sicer zelo zahtevni že za violino, kaj šele za violončelo. Za mano je zelo dolgo in težko ustvarjalno obdobje. Da so vsi štirje slavni Vivaldijevi koncerti zveneli, kot sem si zamislil, sem potreboval dobri dve leti priprav za celoten aranžma, korak za korakom, stavek za stavkom. Najboljša primerjava, kaj pomeni to odigrati na violončelo, je, da je to, kot da bi igral nogomet s pancerji. (smeh) Upam, da bodo poslušalci občutili enako vznemirjenje, kot sem ga sam med ustvarjanjem albuma z ikoničnimi Vivaldijevimi deli na violončelu prvič v glasbeni zgodovini.
Kako to, da ste se sami lotili obdelave skladbe za violončelo?
Ker sem sam najboljši v tem. (smeh)
Album ste snemali ravno v času pričakovanja rojstva hčerkice Hane, ki pa je malce pohitela na svet. Je bilo zato snemanje kaj bolj čustveno?
Hčerka Hana nas je presenetila, saj se je rodila 13 dni pred predvidenim rokom. Načrtoval sem, da bom šel v Rim, posnel album in potem v miru z ženo Tamaro čakal na rojstvo. A nekih stvari se v življenju pač ne da načrtovati. Je bilo pa snemanje zaradi tega še bolj posebno, čustveno, vznemirljivo ... Mogoče je tudi tempo hitrejši, saj sem se hotel čim prej vrniti domov. (smeh) A sem zelo zadovoljen z rezultatom in s čustvi, ki nam jih je uspelo ujeti na tem posnetku. Upam, da bodo to občutili tudi poslušalci.
Snemanje je bilo verjetno drugačno tudi zaradi tega, ker tokrat ob vas ni bilo Stjepana Hauserja ...
Ko snemava s Stjepanom, je proces povsem drugačen. Sama sva zaprta v studiu v kleti cel dan. The Four Seasons je album klasične glasbe, ki se posname veliko hitreje, je pa treba biti dosti bolj zbran v tistem kratkem času, ko zares snemaš, ker snemaš z vsemi glasbeniki oziroma skupaj z orkestrom in je treba vsak posnetek odigrati najbolje. Je pa bilo malo manj kreganja, ker sem bil sam. Bila je ena lepa, drugačna izkušnja. Snemanje je potekalo v znanem studiu Ennia Morriconeja in s člani enega najboljših orkestrov ne le v Italiji, ampak tudi na svetu (Accademia Nazionale di Santa Cecilia), ki so bili res izjemni. Za njih sem se odločil tudi zaradi tega, ker so iz Italije. Vivaldi je bil Italijan in za celotno zgodbo se mi je zdelo pomembno, da se to posname v Italiji. Snemali smo tri dni skupaj z vajami. To je bil za sam orkester, se mi zdi, šesti posnetek Štirih letnih časov, a prvič z violončelom, tako da so bili res vrhunsko pripravljeni. Jaz pa sem imel nekaj dni pred tem svetovno premiero v živo v Trstu, tako da sem bil prav tako »v formi« in je šlo vse gladko.
Svetovno turnejo ob izidu albuma ste začeli zelo uspešno, z dvema razprodanima koncertoma v Cankarjevem domu, priložnost, da pokaže svoje glasbene veščine, pa ste dali tudi svoji deset let mlajši sestri, violinistki Evi Šulić ...
Ja, res je. Na odru v Ljubljani se mi je kot solistka pridružila Eva. Zaigrala je Zimo iz Štirih letnih časov za violino Astorja Piazzolle. V tem stavku ima violončelo nekaj lepih solov. Jaz sem se pridružil orkestru, ona pa je briljirala kot solistka, tako da je bil to en lep družinski trenutek na odru. Eva je z mano kot gostja nastopila že na svetovni premieri v Trstu. Izbral sem jo, ker je moja sestra, ker je zelo nadarjena in zelo lepo igra violino, pa tudi zato, ker je ravno v tistem času igrala Štiri letne čase Astorja Piazzolle, tako da sva jih lahko odlično povezala.
Ste sicer z bratom in sestro zelo povezani?
Imamo se radi, čeprav se slišimo tu in tam, a to le zato, ker ima vsak svoje življenje.
Zdaj, ko imate družino, verjetno ne morete več toliko časa vaditi, kot ste nekdaj ... Se motim?
Vadim doma. Starejši sin Val je v vrtcu, mlajša Hana pa je za zdaj še bolj vezana na mamo. Vadim manj kot včasih, zato pa tisti čas, ki ga imam, poskušam čim bolje izkoristiti.
Zaigrate kdaj tudi njima?
Da. Hčerka zdrži kakšnih deset minut, potem pa začne jokati, sina pa že malo zanima, se hoče usesti k meni in malo poskusiti.
Kako je sicer očetovstvo vplivalo na vas?
To je nekaj najlepšega, kar se lahko človeku zgodi. Ustvariti novo življenje je nekaj najlepšega. Noben Vivaldi, Beethoven ali Mozart se ne more primerjati s tem.
Kaj je s 2CELLOS: imata zgolj premor ali je to konec vajine skupne poti?
Zdaj imava premor. Imava neke načrte, a nimava natančnega datuma. Nameravava se vrniti za deseto obletnico, to pa bo leta 2021.
Se s Stjepanom kaj slišita, ve, da ste ustvarili svoj prvenec?
Ja, se slišiva. Tudi on dela svoj samostojni projekt. Včasih imava tudi kakšen zasebni nastop. Morava pa že zdaj začeti načrtovati, kdaj se bova vrnila in kako, tako da sva ves čas v stiku.
Ste pogrešali sebe znotraj 2CELLOS?
2CELLOS je bil tako uspešen tudi zato, ker sva dva posameznika, ki sva zelo močna sama po sebi in prvenstveno kakovostna klasična glasbenika. V 2CELLOS malo izgubiš to svojo individualnost, je bil pa zato takšen veliki bum. Ko si naju dal skupaj, je nastalo nekaj novega, prišlo je do sožitja, ko je bilo ena plus ena tri, ne dva. To je pravzaprav eden od razlogov, zakaj je 2CELLOS takšen globalni fenomen.
Ste pa, glede na razprodana koncerta v Cankarjevem domu, očitno tudi sami dovolj velik fenomen ...
Tega sem zelo vesel, prav zaradi tega, ker gre tu za Vivaldija in klasično glasbo. Kdaj ste nazadnje videli dva razprodana koncerta v Cankarjevem domu z zgolj klasično glasbo? To je dokaz, da se da tudi tako širiti klasično glasbo in privabljati novo občinstvo.
Podali se boste tudi na svetovno turnejo. Kam vse vas bo zanesla pot?
Letos v Rusijo in v Italijo, naslednje leto pa v Nemčijo, Avstrijo, Švico, mogoče bom šel celo v Ameriko.
Bo šla družina z vami?
Ne, ker sta otroka še premajhna. Zato pa to ne bodo dolge turneje kot pri 2CELLOS. To bodo trije, štirje koncerti, potem se bom vrnil domov, imel premor in šel nato spet na pot.
Boste nastopili tudi v vašem Mariboru?
Tudi v Mariboru načrtujem nastop, a tam mogoče ne bi delal komercialnega, ampak dobrodelnega, da vrnem nekaj mestu, v katerem sem odraščal. Mogoče za UKC Maribor. Z njimi sem že v stikih, sem njihov ambasador, poleg tega pa je bolnišnica v zelo slabem stanju. Na žalost.
