halle berry Svet24.si

Zvezdnica nekdanjega partnerja obtožila incesta, ...

navijači Dobra karma

Duše pokojnikov so zdaj navijači na tekmi

princ harry, meghan markle, zaroka Svet24.si

Dovolj kraljevskega kiča: Harry in Meghan bosta ...

porenta01 Svet24.si

82-letni Frančišek iz okolice Škofje Loke že ...

Severina Dobra karma

Severina: sreče v ljubezni nima, niti je ne bo ...

helena blagne Njena.si

Takole v oprijeti obleki zapeljuje Helena Blagne

danijel promo Njena.si

Danijelovi družini je težko pri srcu

»Umetnost znotraj umetnosti je postati kralj prerazporejanja svojega časa.«

Teja Pelko, 06.11.2019 20:00:00

Na svetovni dan filma se je v Kinu Komuna zgodila interna projekcija prvega celovečernega muzikalnega filma Tim, pri katerem je levji delež prispeval pevec, igralec, plesalec in koreograf Luka Markus Štajer. Film je namreč koproduciral, zanj napisal scenarij in besedila skladb, odigral pa je tudi glavno vlogo avtističnega fanta Tima.

Delite na:
»Umetnost znotraj umetnosti je postati kralj prerazporejanja svojega časa.«
Luka je iz glasbenega gledališča diplomiral na londonski Guildford School of Acting. Na Otoku je delal tudi za film in televizijo. Leta 2016 se je vrnil v Slovenijo, kjer zdaj prenaša svoje znanje. Andraž Gregurič

akaj si se odločil osvetliti ravno to temo in zakaj ravno skozi muzikal?

Vedno sem si želel napisati zgodbo o odnosu mati in sin, da gre za sina s posebnimi potrebami, pa je zamisel moje koproducentke Tamare Dervišević, ki je strokovnjakinja za film. Všeč ji je bila moja dvojnost v eni od vlog, v kateri me je videla. Ta je bila pevska, in ker diham muzikal, sva vse sestavine združila v eno in prilagodila zgodbi, saj se lahko naš avtistični lik Tima izraža le prek glasbe. Želiva ozaveščati ljudi. Tako s problematiko in hkrati lepoto avtizma kot z glasbo. V slovenskem filmu.

Kako ste pridobili denar za snemanje filma?

Žal ga nismo. Imeli smo le nekaj pomoči prijaznih sponzorjev, vse drugo je šlo iz naših žepov.

S čim pa ste k sodelovanju pritegnili velika imena, kot so Branko Đurić - Đuro, Nuša Derenda, Domen Valič, Gojmir Lešnjak - Gojc, Uroš Smolej in Damjana Golavšek?

S tem, da je film družbeno odgovoren in delan s srcem. Vsak od udeleženih v filmu je edinstvena čudovita duša. Nekateri bolj znani, nekateri manj.

Se vam je med snemanjem pripetila kakšna posebno zanimiva anekdota?

Uf, malo morje ... Najbolj sem ljudi osupnil, materi pa dvignil pritisk, ko sem ji poslal sliko sebe, ležečega in pretepenega na postelji kliničnega centra. Seveda je bil ta del naše scene in na meni je bilo ogromno maske, a mati je pozabila, kje smo tisti dan snemali. Seveda ni bila zgolj ona dobitnica te slike. Veliko ljudem smo jo zagodli ta dan. Veliko ljudi pa jo je tudi nam zagodlo med celotnim sedemtedenskim snemanjem. Avto je bil karamboliran, prometne kazni so se napisale, kopalnica se je razbila …

Luka Markus Štajer 3
Luka kot Tim. Trenutno ustvarjalci delajo na še zadnjih popravkih, ko bodo ti končani, pa bodo določili datum, ko bo film ugledal luč sveta v kinematografih širom Slovenije in na svetovnih festivalih.
osebni arhiv


Si se ob pisanju scenarija in pozneje ob igri posvetoval s kom, ki ima izkušnje z avtisti, oziroma si se celo spoznal s katerim od njih?

Najprej sem opravil poglobljeno raziskavo, bil prijetno osupel nad razsežnostjo teme, potem pa sem za nasvet povprašal mater, ki je po poklicu defektologinja. Napotila me je v Laško, kjer prebivata Andreja Pader in njen sin Filip Jagodič. Andreja je ustanoviteljica zavoda Drugi dom, kjer učijo ljudi ravnati z avtisti po smrti njihovih staršev, Filip pa je visokofunkcionalen avtist, ki trpi še za celebralno paralizo in stoodstotno slepoto. Oba sta me toplo sprejela in bila navdih za Timovo zgodbo. Med nastankom so stike z nami po zakonu privlačnosti začeli navezovati ljudje iz različnih zavodov in organizacij po Sloveniji. Lepo dejstvo je, da je k sodelovanju pristopil tudi Center za usposabljanje, delo in varstvo Dolfke Boštjančič, Draga, ki nam je ogromno pomagal. Sam sem odraščal med ljudmi z Downovim sindromom, celo pestovali so me, ko sem bil dojenček, a me njihove življenske zgodbe še vedno pretresejo in vedno sem ganjen, ko sem v njihovi družbi. Enkrat jih obiščeš s kužkom, pa bodo o tem še tedne govorili, risali risbice in podoživljali radost. Včasih jim malo zavidam. Predstavljajte si, da ste vse življenje stari štiri leta …

Se ti sicer zdi, da znamo Slovenci sprejeti drugačnost?

Pri starejših opažam, da je večina zakoreninjena v svojih prepričanjih, ki ne dopuščajo sprejemanja ničesar novega oziroma ničesar, kar je zunaj njihovih okvirjev. Mlajše generacije pa so kar dovzetne, čeprav me pri modernem slengu močno moti, da se med sabo zmerjajo z »avtisti«. Ne vedo, da avtizem ni bolezen, temveč človeško stanje, ki ima dve močni skrajnosti: negativno v socializiranju in pozitivno, ki se vedno odraža v kakšni genialnosti.

Kako je s tem v Londonu, kjer si študiral in delal?

Mnogo bolj odprto in multikulturno. Je pa s tem premosorazmerno tudi, kar zadeva količino in skrajnejše skrajnosti. Mesto res ponuja.

Luka Markus Štajer 2
Luka z režiserko filma Tim Tamaro Dervišević.
Andraž Gregurič



Pogrešaš življenje v britanski prestolnici? Se nameravaš vrniti tja oziroma iti kam drugam v tujino ali si zadovoljen z življenjem in priložnostmi v Sloveniji?  

Nekaj stvari pogrešam. Če si tam pripravljen delati, si lahko najdeš veliko skupino, projekti pa potekajo hitreje in v večjih razsežnostih. Drugače sem pa zelo zadovoljen s Slovenijo, za katero menim, da se premalo zavedamo, kako samozadostna je. Ko si enkrat dolga leta na leto v devetmesečni sivini, začneš zelo ceniti okusno hrano, kisik, pitno vodo iz pipe, sončne žarke in prednost, da si lahko v eni uri na Obali. Me pa zelo privlači internacionalno delo.

Očitno so bile vile rojenice pri tebi zelo radodarne, saj so te obdarile tako s pevskim kot z igralskim, plesnim in koreografskim darom. Ti je včasih to v breme, v smislu, da bi ti bilo lažje, če bi se lahko posvečal le enemu od njih?

Če gledam kolege s svojega delovnega področja, lahko povem, da obstaja še mnogo bolj nadarjenih ljudi, ki se ukvarjajo še z na primer akrobacijami, kaskaderstvom, igranjem inštrumentov in mnogimi drugimi stvarmi. Skozi univerzitetna leta sem moral veliko nadoknaditi, da sem prišel na njihovo raven. Piljenje angleškega jezika je bilo nujno. Nikakor na to ne gledam kot na breme, temveč kot na blagoslov. Moja rdeča nit ostaja glasba.

Glede na to, da ogromno delaš, moraš imeti veliko kondicije. Kako skrbiš zanjo?

Delam preveč in včasih pridejo dnevi, ko od mene ni ničesar, le želja po ležanju in goveji juhi. Popolni »kolaps«. Včasih sem se preobremenjeval, ker sem se moral. Nisem imel izbire, ker je tako narekovalo finančno stanje. Zdaj je bolje. Močno se trudim, da sproti dovolj »fitnesiram« in da sem vsak dan najmanj eno uro zunaj na sprehodu. Za to se lahko zahvalim svoji psički Moji.

Luka Markus Štajer 4
Vlogo Tima v mlajših letih je odigral Lukov nečak Dan.
osebni arhiv


Si že izkusil izgorelost?

Ja, ja – in O, JA! Težke trenutke sem doživljal pred in po diplomi. Poleg takratne izgorelosti sem imel dva napada tesnobe. Umetnost znotraj umetnosti je postati kralj prerazporejanja svojega časa.

Znaš reči ne?

Včasih nisem znal ali celo nisem smel reči ne, zdaj rečem to velikokrat. Žal to ni vedno vsem všeč.

Se znaš »izklopiti«, dati možgane na pašo?

Vsekakor. To se je bilo treba naučiti. Zdaj vsak dan meditiram, grem v naravo in izkazujem hvaležnost za vse, kar me polni in ohranja pri življenju.

Kateri projekti te čakajo v kratkem?

Trenutno sem del dveh projektov, v katerih nadvse uživam: muzikal Briljantina in igrana komedija Dve na enega. Slednja šele začenja svojo turnejsko pot po Sloveniji in presrečen sem, da sem del te predstave. Igram namreč večnega študenta prava, ki se rad poigrava z zrelejšimi ženskami. V tej predstavi sta to Urška Hlebec in Alenka Tetičkovič, na režiserskem stolčku pa imamo živo legendo Romana Končarja. V glavi imam še štiri zelo veliko projekte, ki pa za zdaj čakajo na svoj pravi čas.

Kakšno sled si sicer želiš pustiti?

Želim si, da bi vsi zmagali: občinstvo kot poslušalci/gledalci in jaz kot izvajalec/pisec. Naj govorijo o moji pozitivnosti, naj me imajo v spominu kot tistega, ki jih je nasmejal, in naj se moje delo dotakne ljudi.

Film govori o 20-letnem fantu Timu, ki je avtist. Zaradi spleta okoliščin je ločen od mame (igra jo Damjana Golavšek), ki je celo življenje posvetila zgolj njegovi vzgoji. Tako Tim postane prepuščen sam sebi v popotovanju po Sloveniji, kjer skozi glasbo in domišljijo spoznava najpomembnejše vrednote življenja. Glasbo za projekt je prispeval Leon Firšt, k projektu pa so poleg že omenjene Damjane pristopili številni znani Slovenci, med njimi Branko Đurić - Đuro, Nuša Derenda, Domen Valič, Gojmir Lešnjak - Gojc in Uroš Smolej.

Objavljeno v reviji Vklop/Stop spored št. 42, 17.10.2019