SkyEye
Iz neba v vesolje. Njihove koncerte sem obiskala že večkrat. Fantje vedno znova navdušijo, s čimer bi se verjetno strinjal vsak ljubitelj heavy metal glasbe, zato sem se odločila, da s peterico, ki jo sestavljajo pevec Jan Leščanec, kitarista Grega Stalowsky in Marko Kavčnik, basist Primož Lovšin ter bobnar Jurij Nograšek, opravim intervju. Skupina je s svojim prvencem Digital God prodrla v tujino in od tam prejela zgolj pozitivne kritike. Kakšni pa so bili začetki, kam jih pelje pot in kaj nenavadnega so v tem času že doživeli? Vse to in še več so mi fantje zaupali v sproščenem pogovoru ob pločevinki piva, ko sem jih nekega večera zmotila med vajo ...
Kdo so SkyEye?
Jan: Ljubljanska heavy metal zasedba, ki je začela svojo pot leta 2014, ko je Grega Stalowsky zadevo pognal. Takrat sva se mu pridružila jaz na vokalu in Primož na basu. Zraven sta bila še dva ustanovna člana, Uroš in Sandi, a so se leta 2016 zgodile spremembe v zasedbi – pridružila sta se nam Marko na kitari in Jurij na bobnih.
Primož: Ob tem bi dodal, da prvotna ideja ni bil heavy metal, mogoče smo se tega na začetku celo nekoliko izogibali. Še posebno Grega, ki je prihajal iz bolj new metal scene. Ko je prišel Jan, pa smo videli, da bo heavy metal naša stična točka, saj se zasedba ponavadi prilagaja tudi vokalu.
Jurij in Marko, vidva sta torej prišla zadnja. Kako so vaju našli?
Jurij: Jaz sem pred leti že igral s Primožem v blues zasedbi in me je poklical.
Marko: Z Jurijem se poznava že od otroštva. Ko je postal član, mi je povedal, da igra v metal zasedbi, kar sem si tudi sam zelo želel. Rekel sem mu, naj mi uredi možnost za avdicijo. A je rekel, da ne more, ker je ravno prišel v skupino in že imajo nekoga na preizkušnji. Minil je mesec dni, ko me je spet poklical, in takrat sem prišel še jaz.
Jurij: Da popravimo zadevo: jaz sem te le opozoril, da so fantje zelo resni in da se moraš res dobro pripraviti za avdicijo, kajti tudi sam si takrat rekel, da že dolgo nisi igral in si malo »zarjavel«. (smeh) Tukaj pa sem te predlagal kot edinega primernega kitarista.
Primož: Spomnim se, da je takrat Marko rekel: »Jurij, tukaj ni nič zabave, tukaj je le delo!« (smeh)
Do zdaj ste izdali en album. Kako je bil sprejet?
Jan: Izdali smo album z naslovom Digital God. Moramo reči, da je bil zelo dobro sprejet po vsem svetu, predvsem pa v Nemčiji. Glede na to, da nam ljudje veliko pišejo, da si želijo naš album v fizični obliki, se bomo najverjetneje morali odločiti za ponatis, saj nam je ostalo le še kakšnih 20 zgoščenk.
Iz tujine ste tudi v medijih prejeli veliko pozitivnih kritik. Kakšen je občutek?
Jan: Uspeh prve plošče nas je še bolj spodbudil k ustvarjanju druge. Skoraj vse imamo že pripravljeno, s snemanjem pa bomo pričeli nekje v začetku prihodnjega leta.
Jurij: Kot je rekel Jan, je to vsekakor gorivo za naprej, zato tudi ustvarjamo dalje in smo tik pred snemanjem druge plošče. Ob vsem tem ugotoviš, da si del ekipe, ki ima dobre možnosti za uspeh, kar nam pomeni ogromno.
Primož: Delo v zasedbi ni vedno preprosto, zato je odlično, ko dobiš kakšno pozitivno kritiko, saj te ravno to pelje naprej in ti vliva novo voljo.
Kakšni so odzivi na domačih tleh?
Jan: Ravno tako zelo dobri in spodbudni.
Kje ste prodali več albumov, v Sloveniji ali tujini?
Marko: Če upoštevamo fizične kopije, smo nekje na polovici. Če upoštevamo še digitalne kopije, pa tujina vsekakor prevladuje.
Lahko na drugi plošči pričakujemo kaj drugačnega kot na prvi?
Jan: Kar zadeva besedila, se bomo z neba preselili v vesolje. Veliko bo planetarne tematike. Sicer plošča ne bo konceptualna, bo pa velik poudarek na tem, kako lahko človek s svojim znanjem in vedenjem spremeni svet na bolje brez uporabe orožja in podobnih agresivnih metod. Mogoče bomo v kakšnem delu zveneli bolj brutalno kot na prvi plošči. Še vedno pa bo to heavy metal. Naj še dodam, da bo na drugi plošči tako vokalno kot inštrumentalno vse skupaj malce bolj tehnično zahtevno.
Pravite, da delo v zasedbi ni preprosto. Se kdaj sprete?
Marko: »Ko se ne voli, se ne bije!« (smeh)
Jan: Vsekakor se znotraj skupine pri ustvarjanju pojavljajo različna mnenja, ampak mislim, da je to le pozitivno.
Mnogi vas primerjajo z legendarno skupino Iron Maiden. Zakaj ravno z njimi?
Primož: Razlog za to je verjetno v vokalu. Janov glas precej spominja na glas Brucea Dickinsona, pevca skupine Iron Maiden. Čeprav se nekateri kritiki in poznavalci glede tega ne strinjajo najbolj.
Ste ponosni na to?
Jan: Vsekakor bi vsak raje videl, da je označen kot edinstven, čeprav je danes v glasbi to precej težko. Po eni strani je ta primerjava blagoslov, po drugi pa prekletstvo. Blagoslov zato, ker verjetno ni metalca ali rockerja, ki mu takšna glasba ne bi bila blizu, po drugi strani pa ljudje vedno želijo in pričakujejo neko edinstvenost. Če te primerjajo z eno največjih metal zasedb na svetu, je temu težko slediti. Poleg tega si nihče ne želi biti kopija ali klon.
Marko: Glede na glasbeno ozadje vseh se je mogoče veliko pametneje sprehajati po različnih zvrsteh in iz njih izvleči najboljše ter ustvariti nekaj svojega, malce drugačnega.
Kaj je bila za vas največja prelomnica?
Primož: Koncert v TrainStationu in v Kinu Šiška.
Jurij: Poleg koncertov pa mogoče sprejetje naše glasbe po svetu in v Evropi, predvsem v Nemčiji, zato bi si z drugim albumom želeli tudi prek meja.
Jan: Zame se je prvi večji uspeh zgodil s pesmijo Jerusalem, saj smo lahko s tem posnetkom na YouTubu prvič pokazali, kdo smo. Druga prelomnica je zagotovo Run for your Life skupaj z videospotom. Bil je oktober 2017. Pred tem v slovenskem metal prostoru nismo obstajali, takrat pa se je naenkrat vsulo veliko pozitivnih komentarjev in sporočil prek družbenih omrežij. Zame je bila to prelomnica, še posebno za slovenski prostor.
Kdo piše besedila in glasbo?
Marko: Kar zadeva glasbeno plat, je Grega zelo ustvarjalen. Za naslednji album smo uporabili veliko njegovih idej, poleg seveda Janovih kitarskih idej, saj je Jan tudi kitarist. Dobro je, da vsi izhajamo iz različnih zvrsti. Na vajah se usedemo in celostno pogledamo zadevo, ki nastaja, ter počasi gradimo ideje. Všeč mi je, da smo združljivi v tem sistemu, da vsak s svojo idejo nadgradi pesem. No, glavni oziroma edini pisec besedil pa je Jan.
Jan: Ker edini znam angleško. (smeh) Malo šale. Drugače pa je naš kitarist Grega prava enciklopedija kitarskih riffov, in ko pride z idejo ali osnutkom, izoblikujemo neko skladbo v celoto. Celoten proces je precej zanimiv, saj so vaje za nas kot neki obred. Pridemo, se usedemo, spijemo pivo, nato pa začnemo. Ko je ideja že v celoti postavljena, preteče precej časa, preden se odločimo za končno različico. Vedno se pojavljajo še neke podrobnosti in spremembe, kar pomeni, da pesmi še nekaj časa zorijo. Mislim, da je to prava pot do končnega rezultata.
Jurij: Jan prispeva ogromno idej oziroma kar celostno izvedenih pesmi, tako da se mi potem le »priklopimo«.
Jan: Tisti, ki ima doma največ časa, lahko naredi več za zasedbo. (smeh)
Zakaj besedila zgolj v angleščini?
Jan: Iskreno, sam sem poslušal zelo malo glasbe s slovenskimi besedili. Najlažje pojem v angleščini, ker je fraziranje lažje kot v slovenščini. Poleg tega se mi zdi škoda, da bi se omejili le na dva milijona slovensko govorečih poslušalcev in se zaprli za širše občinstvo. V metal glasbi je na splošno angleščina univerzalni jezik.
Pred začetkom intervjuja ste omenili, da imate nov videospot.
Jan: Tako je. Gre za koncertni video pesmi Digital God. Spot je bil v živo posnet v Kinu Šiška. Luč sveta bo ugledal nekje 20. oktobra. Bo pa to tudi napovednik za naš koncert na dogodku Within Destruction – Support the Scene Fest, ki se bo v Kinu Šiška zgodil 26. oktobra. Tam ne bomo nastopali le mi, ampak se bo na ta večer zgodil vseslovenski metal dogodek, sicer s poudarkom na malo težjih podzvrsteh metala, mi pa bomo predstavniki heavy metal zvrsti in nosilci heavy metal zastave, ki bo verjetno tisti večer edina vihrala.
Ste kdaj doživeli kaj nenavadnega?
Jan: Naš prvi koncert zunaj slovenskih meja je bil precej smešen.
Marko: Nastopili smo v Italiji na terasi neke restavracije, kjer je imel dom starejših občanov bone za večerjo. Njihovi pogledi med večerjo so nam nekako nakazovali, da bi jim bilo bolj všeč, če bi jedli v tišini, ne pa na heavy metal ritme. Mislim, da jim nismo ravno povečali teka. (smeh) Napaka je bila, da se nismo pozanimali, kam gremo.
Kaj je najhuje, kar se lahko zgodi na odru?
Jan: Zgodilo se je, da sem na odru že večkrat padel. Včasih kaj izklopim, saj maham naokrog s svojim stojalom za mikrofon. Tako je naš Grega že nekajkrat ostal brez elektrike, ker sem izklopil kabel za kitaro. Ko si je kupil brezžični sistem, mi je uspelo izklopiti tudi tega.(smeh)
Jurij: Zame je najhujše, da mi bobni pobegnejo, kot da so na koleščkih, potem pa jih moram loviti po odru, ker pod njimi ni preproge, in da so zlepljeni skupaj z lepilnim trakom, da sploh stojijo. Tudi to se je že zgodilo, ker smo prišli igrat na koncert, kjer so bili bobni že postavljeni.
Objavljeno v reviji Vklop/Stop spored št. 42, 17.10.2019
***null***
