kris Svet24.si

FOTO: »Danes so mi spet pregledali kri in pravijo...

Baba Vanga Dobra karma

Baba Vanga: srhljiva napoved za 2020 in poslednja ...

soraja Svet24.si

FOTO: Soraja zapustila zaročenca in že buri ...

moški in ženska Svet24.si

Alarm: nam grozi kolaps sistema skrbi za ...

ženska Dobra karma

Energije od 6. do 12. decembra: norost v mislih in...

alma merklin Njena.si

Slovenska pevka delila prelepo nosečniško ...

ana-dolar Njena.si

Ana in Roman sta se ločila

Si je z biografijo sama zadala največji udarec?

Sonja Javornik, 01.12.2019 18:00:00

Glede na uspeh in količino biografij, ki jih v zadnjem času ponujajo založniki, je bilo pričakovati, da bomo dobili tudi knjigo o Svetlani Makarovič. Pravzaprav so jo snubci obletavali že dlje časa, vendar je večina odnehala, ko se je izkazalo, da o določenih življenjskih obdobjih ne želi govoriti. Založba Beletrina in urednik Aleš Šteger pa sta bila vztrajna. Kot se je izkazalo ob izidu Luciferke, kar preveč. Kajti kljub prahu, ki ga je dvignil spor z založbo in nesojenima sodelavcema, je v resnici knjiga tista, ki je še najmanj v ponos prvi dami slovenske poezije.

Delite na:
Si je z biografijo sama zadala največji udarec?
Naslovnica: Luciferka Promocijski material

svetlana makarovic bobo2.jpg
Svetlana Makarovič
Bobo

»Naj povem, da knjiga ni noben presežek,« je neposredna glede knjige, ki jo je napisala z Matejem Šurcem. To drži. Knjiga je pisana malo v prvi, malo v tretji osebi, kot da avtorja ne bi utegnila pisanja urediti za sabo oziroma oblikovati vezane zgodbe, saj v drugi polovici zgodbo nenadoma prekinjajo vprašanja, torej se forma občasno spremeni v intervju. Knjiga je lepo oblikovana, na zunaj obsežna, v resnici pa ima biografski del samo nekaj več kot 200 strani, je pa zato bolj impresivna bibliografija. Sicer slednja navadno pomeni seznam izdanih knjig, tokrat pa so navedeni tudi članki in njeni drugi prispevki. Najbolj izstopajo dialogi z mačkom Kotikom, ki naj bi bil soavtor tega dela. Pri tem avtorja ne skrivata, da sta pisala neumnosti, kot je to, ali kdo šteje znake in koliko rjev je potrebnih, da bosta »lepi Šteger« in založba zadovoljna, saj je bilo očitno v pogodbi določilo o dolžini knjige. Ker je teh delov kar precej, je škoda, da niso zabavni, saj se preveč ponavljajo.

svetlana makarovic bobo3.jpg
Svetlana Makarovič
Bobo

Svetlana udriha po vseh, ki naj bi ji naredili krivico, pri tem pa je sama pogosto bolj kruta od kogarkoli. Ker kako razložiti, da je po svojem drugem splavu ženskam v sobi, ko so za večerjo dobile mesne kroglice, rekla: »Zdaj ima vsaka svojega na krožniku.«

»Kakšni dve leti bo tega, kar me pokliče lepi Šteger iz založbe Beletrina in mi predlaga, da bi še s kakšnim sogovornikom, ki si ga sama izberem, opravila nekaj debat o svojem življenju …« začenja pisanje Makarovičeva, ki pojasnjuje, da se ji je zdela ideja za knjigo že od začetka na moč trapasta. Pa vendar je avtorica številnih del, ki je sodelovala z večino domačih založb in ki je podpisala že na kupe pogodb tako za izide knjig kot nastope, v nekem trenutku ne samo privolila v projekt, temveč se je z urednikom dogovorila tudi glede ekipe sodelavcev, ki so bili vsi vključeni v pogodbo, ki so jo podpisali z Beletrino. Zanimivo je, da je bila prva pogodba – kot razkriva Šteger v svojem dodatku v knjigi – podpisana s Čezvesoljsko zombi cerkvijo, v kateri je imela Svetlana status častne svečenice. Ker se je menda spomladi zaradi koncerta ob njeni 80-letnici sprla z vrhovno svečenico Ano Jug, je prosila Beletrino, da pogodbo razveljavijo. Tako je bila nekaj časa menda brez pogodbe, v novi pogodbi, po kateri se denar nakazuje prek avtorske agencije, pa menda po njenih navodilih nista več omenjena Svetlana Slapšak in Erik Valenčič.

Svetlana Makarovič
Svetlana Makarovič
Polona Eržen

Beletrina je očitno poskušala ustreči umetnici, ki pa v knjigi Zombi cerkve sploh ne omenja, čeprav je imela pod njenim okriljem humanitarni sklad Sapramiška, na katerega je v nekem obdobju prejemala honorarje. Sklad je seveda – kot obdavčitev cerkve na splošno – oproščen davka. Zombi cerkev, ki je nastala v posmeh državi, ki verskim skupnostim daje finančne privilegije, je torej Svetlani omogočala neobdavčene prilive, kar vsekakor njene trditve, kako ne prenaša privilegijev, postavlja pod vprašaj. »Sovražim privilegije,« je odločna v knjigi, ko pripoveduje o času, ko so jo vabili v Zvezo komunistov in ji za nagrado obljubljali redno službo. Ampak Svetlane redni dohodki, čeprav je imela takrat finančno težko obdobje, niso premamili. Ostala je pokončna. Škoda, da tudi v primeru Zombi cerkve ni zavrnila privilegijev, saj v knjigi piše: »Ne skrivam, da imam več denarja, kot ga porabim …«, in torej davčnih olajšav ne potrebuje za preživetje.

Medtem ko o mami Otiliji piše, da je bila neinteligentna, da jo prezira, sovraži …, je neprimerno bolj razumevajoča do očeta, ki je bil kurbir.

V knjigi sicer veliko piše o svojem odnosu do vere na splošno, tako kot tudi še o nekaterih drugih življenjskih stališčih. Tudi sicer manjkajo dolga življenjska obdobja, sicer pa drugače ne more niti biti, glede na to, da na prvih 100 straneh knjiga govori o Svetlaninem življenju do sprejema na AGRFT, potem pa na še približno toliko vse od 24. do 80. leta.

svetlana makarovic bobo1.jpg
Svetlana Makarovič
Bobo

V knjigi razkriva, da je triletnega nečaka hotela ubiti, ko ji je s šminko umazal nov plašč iz umetnega belega krzna. Gotove smrti ga je rešila njena mama, ki je v knjigi največji negativec. Še pri osemdesetih namreč Svetlana mami ne more oprostiti, da ji ni nikoli rekla, da je lepa (v prvem delu knjige je pravzaprav ves čas v ospredju travma, kako je mala Svetka verjela, da je grda), da ji je dajala ribje olje (čeprav so ga svojim otrokom po vojni dajali vsi starši, ki so upoštevali zdravniška priporočila), da ji ni povedala za menstruacijo, da je bila preveč verna, stroga, varčna, jo vlekla v gore … Medtem ko o mami Otiliji piše, da je bila neinteligentna, da jo prezira, sovraži …, je neprimerno bolj razumevajoča do očeta – ki je bil kurbir. Mamo je prevaral celo z njeno sestro, tako da je Svetlani »podaril« še nečaka - polbrata. Po več dni skupaj ga ni bilo domov. Bil je nezanesljiv, slabo je zaslužil. Ampak Svetlana mu ne zameri ničesar – niti tega ne, da je po ločitvi odpeljal srednjega brata, nje pa ni nikoli prišel niti pogledat. Razume namreč, da je moral zapustiti nesrečni dom in da bi ga ona, če bi se kdaj videla, preveč spomnila na te žalostne čase prvega zakona … V knjigi izvemo, da se od nobenega od staršev pred smrtjo ni poslovila – mama je umrla, stara 63 let, s Svetlano že nekaj let nista imeli stikov, mama ji je sicer pošiljala pisma, a je Svetlana ni želela obiskati niti doma niti v bolnišnici, ko je umirala. Za očetovo smrt pri devetdesetih je izvedela z zamudo, čeprav piše, da ga v vsakem primeru ne bi obiskala, »ker bi ga spomnila na Otilijo …«


Tudi sama za knjigo pravi, da ni presežek, žal pa bo mnogo bralcev zgroženih, ko bodo brali, kako kruta zna biti do ljudi, ki jo razočarajo.

Bralci bodo lahko sami ugibali, zakaj tako idealizira zvezo z Gregorjem Strnišem. Kajti mnogo žensk bi raje zamolčalo, kot se hvalilo s tem, da je bila življenjska ljubezen v resnici buren nekajletni odnos, konec zveze pa je bilo, ko je videla, da je novo knjigo posvetil drugi, s katero se je pozneje tudi poročil.

Svetlana rada govori, kako težko in nesrečno življenje je imela. Ampak iz knjige lahko bralec ugotovi, da njena zgodba sama po sebi ni niti približno tako kruta kot na primer življenje njenega sošolca z Akademije Borisa Cavazza, ki je svojo biografijo dobil že pred nekaj leti. Medtem ko Boris življenjske preizkušnje sprejema brez grenkobe, Svetlana udriha po vseh, ki naj bi ji naredili krivico, pri tem pa je sama pogosto bolj kruta od kogarkoli. Kako namreč pojasniti, da je po svojem drugem splavu ženskam v sobi, ko so za večerjo dobile mesne kroglice, rekla: »Zdaj ima vsaka svojega na krožniku.« Ali da je to, da je prenesla garje na svojega avstrijskega ljubimca, ki je z njimi okužil še svoje tri otroke, komentirala: »Vsaj to, če nič drugega, mi je v uteho, da s pristnimi slovenskimi garjami okužim tri hienotdienstovske otroke …«

V knjigi Svetlana za Tita prvi: »Velik državnik še ne pomeni velikega človeka.« Ampak očitno tudi velika umetnica ni nujno prav prijazen človek. Morda bi bilo bolje, če tega nikoli ne bi spoznali …


Objavljeno v reviji Nova, št. 49, 25.11.2019