Risanje podob z besedami

Kaj so zvočni opisi za slepe in slabovidne?
Opisi so posebna oblika prevoda - prevod vizualnih podob v brano in interpretirano besedilo. So del večje celote in zapolnijo prazna mesta v filmu, morajo pa delovati v interakciji z govorom, glasbo, zvoki, šumi, ki bistveno pripomorejo k razumevanju vsebine. Temeljijo na pravilni interpretaciji vsebine, ki jo opisujemo, zato je pomembno, da opisovalec v svoje delo vstopi neobremenjeno, brez predsodkov ali izražanja subjektivnih občutenj. 

Na RTV Slovenija ste štirje zvočni opisovalci, vi, Carmen L. Oven, Mojca Mavec in Miha Zor. Imate vsak svoje področje?
V Službi za dostopnost skupaj z uredniki najprej izberejo filme, ki so primerni za opis. Mateja Vodeb in Veronika Rot iz Službe za dostopnost nato določita opisovalca. Če je denimo v dokumentarnem filmu glavni pripovedovalec moški, bo opisovalka ženska in obratno, da je opis bolj jasno ločen od originalnega govora. Upoštevata tudi, da so komu nekatere teme oziroma žanri bliže in pride v njih določeno znanje, spretnost opisovalca bolj do izraza. Veliko se posvetujemo, za našim delom stojita njuna strokovnost in znanje, največja motivacija pa je njun prijateljski in razumevajoči odnos.

Kako nastajajo zvočni opisi?
Film si najprej ogledam v celoti, da ponotranjim zgodbo in hkrati ugotovim, koliko časa imam na voljo za opise. V večini primerov je informacij preveč in jih morda tudi videči ob ogledu v realnem času ne bi zaznali. Zato je treba ob poznejšem podrobnem ogledu kadra za kadrom izluščiti tiste, ki so pomembne za razumevanje pripovedi, upoštevati sosledje, torej da dogodkov, krajev, imen protagonistov, ki jih že poznamo, ne omenjamo, preden se razkrijejo gledalcu oziroma poslušalcu. V pomoč je scenarij, včasih tudi pogovor z režiserjem, da se prepričam, ali se moja interpretacija sklada z njegovo idejo. Potem se, glede na žanr, odločim, kako bom prilagodila besedišče. Če gre za časovno oddaljeno dogajanje, denimo, z uporabo arhaičnih besed, drugje ekspresivnih, ali za bolj živ slušni vtis takih, ki zvenijo skladno z občutjem pripovedi in naravnimi zvoki v njej. Všeč so mi komedije, ker se lahko poigravam z besednimi zvezami, poiščem besede s humorno konotacijo. Objektivnost pri opisu pomeni tudi izogibanje abstraktnim pojmom, pridevnikom, kot so lep, grd, star ali mlad, suh, debel … Raje na primer govorim o laseh, ki sivijo, gumbih, ki se napenjajo na srajci … Čustvena stanja skušam predstaviti z mimiko, gibi, premiki telesa, mišic, gubami, ki se ob zaskrbljenosti zarišejo na obrazu, kotički ustnic, ki se povesijo ob žalosti … Delo ves čas poteka predvsem z mislijo na to, da bo čim bolje nagovorilo ljudi z izkušnjo drugačne zaznave sveta, z besedami prevajamo vizualne informacije, ne pa razpoznavnih zvokov, kot sta na primer trkanje na vrata ali zvonjenje telefona. Pogovarjamo se s slepimi in slabovidnimi, upoštevamo njihova mnenja, pripravili smo projekcije, na katerih smo podrobno analizirali pripravljene opise. Govorimo o tem, koliko so opisi zanje relevantni, denimo poimenovanja barv, način opisovanja občutljivih, eksplicitnih vsebin, nasilja, spolnosti. Opise spremljajo tudi tisti, ki so vid izgubili pozneje v življenju, njihovi bližnji.

Kako poteka snemanje opisa v studiu?
Trajanje opisa se mora časovno ujemati s »praznimi« prostori v filmu, ki so na voljo, kar pomeni, da se ne prekriva z izvirnim govorom. Največkrat gre za kratke sekunde, ki si jih natančno odmeriš ob pripravi besedila, kjer si zapišemo tudi časovne kode ali iztočnice dialogov. V šali rečem, da s filmom preživim toliko časa, da se ga naučim že na pamet. Posvetujem se z zvokovnim mojstrom, ki je prvi poslušalec opisa, iščeva najboljše rešitve, včasih ob snemanju še kaj spremenim, odvzamem. 

So vsi filmi primerni za opis?
Nekatere dokumentarne filme, v katerih se govorci nizajo v zgoščenem sosledju in ni časa za opise, povzamemo v krajši uvodni razlagi, kjer predstavimo tudi nastopajoče. Po mojih izkušnjah lahko nekateri filmi, predvsem drame z zelo malo govora, ki odslikavajo notranji svet junaka, namen dosežejo samo ob vidni zaznavi, posebej če je dogajanje podprto z na primer odtenki barv, ponavljajočimi se prizori duševnih stisk. Paziti je treba, da ob tem ne zaideš v pretirano govoričenje, ponavljanje besed, četudi sopomenk. V nekaterih primerih se preprosto preveč izgubi s prevodom.

Kaj vse in kdo vse vam še pomaga pri ustvarjanju zvočnih opisov?
Opis včasih terja, da se poglobiš v področje, ki ga ne poznaš dobro, ko iščeš poimenovanje stvari, tehničnih predmetov. Alpinistični film, na primer, zahteva ustrezno izrazje, ki ga je treba usvojiti. To pomeni, da ves čas izpopolnjujemo svoje znanje, brskamo po spletu, naši spremljevalci so najrazličnejši slovarji, po potrebi se posvetujemo s strokovnjaki s tega področja. Moja prijetna dolžnost je, da veliko berem, dopolnjujem svoj besedni zaklad. 

Zakaj ste se sploh odločili za to delo?
Že vse svoje poklicno življenje se ukvarjam z jezikom, ki me je kot bralko in mentorico za govor sprva pritegnil v smislu branja, interpretacije in poustvarjanja besedil. Povabilo v skupino zvočnih opisovalcev sem sprejela kot nadgradnjo svojega dela, kot možnost za raziskovanje in še podrobnejše spoznavanje jezika z vsebinskega in oblikovnega stališča, pa tudi ustvarjanja vsebine. 

Tega torej ne more početi kar vsak. Kakšni so pogoji za zvočnega opisovalca?
Predvsem senzibilnost, sposobnost, da se poskuša čim bolje vživeti v izkušnjo zaznave onkraj vidnega. Občutek za podrobnosti. Pa seveda poznavanje zakonitosti jezika, da jih lahko tudi krši. Pomanjkanje časa zahteva tvorjenje krajših povedi z enako sporočilnostjo, kar pomeni, da ne moremo vedno upoštevati pravil skladnje, niti zborne izreke, h kateri smo zavezani. Sposobnost presoje, kdaj se boš zatekel k rabi delno pogovornega ali čustveno obarvanega besedišča, ki ohranja sporočilnost filma. K razumevanju vsebine pripomore tudi pravilna interpretacija, intonacija izgovorjenih besed. Vsi imamo na tem področju že kar nekaj izkušenj, kot bralci, predavatelji, voditelji radijskih ali televizijskih oddaj.

Kakšno je šolanje za opisovalca?
V tehniko zvočnega opisovanja nas je ob začetkih pred dvajsetimi leti uvedel pionir na tem področju pri nas, Marko Prpić, potem ko je obiskal nekaj evropskih televizijskih hiš z daljšo tradicijo in izkušnjami na tem področju. Obiskali smo seminarje Joela Snyderja, začetnika avdiodeskripcij v ZDA. RTVS se je vključil tudi v mednarodni projekt, katerega cilj je oblikovanje profesionalnega profila zvočnega oblikovalca z oblikovanjem programa za poučevanje zvočnih opisov na različnih stopnjah. Pri delu so pomagamo z gradivom, ki je nastajalo v okviru projekta. Z novostmi, predstavljenimi na konferencah in seminarjih, nas seznanjata Mateja in Veronika. Kot rečeno, skupaj iščemo rešitve, rešujemo zadrege, izzive, ki jih ponujajo opisi.

Pravite, da lahko včasih ustvarjanje opisov traja tudi po mesec dni. Takrat film ves čas nosite s sabo?
Predvsem sem se naučila, da, tudi če me preganjajo roki, ne morem ničesar izsiliti. Prava beseda se velikokrat pojavi naključno. Včasih ob branju knjige, na sprehodu. Zgodbo, junake, pa nehote nosim s sabo in večkrat se mi dogaja, da potem igralca srečam na ulici. Ker sem toliko časa preživela z njim, se mi zdi, da se že poznava, da sva se spoprijateljila. Najraje bi ga/jo ustavila in izmenjala kakšno besedo o filmu, mu/ji čestitala za odlično delo. In včasih se tudi ponudi priložnost za to. Za zdaj opisujemo le slovenske filme in hvaležna sem, ker sem tudi skozi svoje delo dobila boljši vpogled v izvrstno delo slovenskih filmskih ustvarjalcev. Po toliko opisanih filmih lahko rečem, da se mi še nobeden ni zdel slab. Morda se mi je le kateri prikupil šele po nekaj ogledih.

To delo je zagotovo precej psihično naporno. Kako se počutite po končanem delu, ko je film opremljen z opisi in ga lahko izpustite od sebe?
Ja, na neki način je to »filigransko« delo, terja čas in koncentracijo. Zame je tudi vaja v čuječnosti, vrsta meditacije. Ko pridem iz studia, sem prijetno utrujena, s posnetim opisom pa nastopita tudi občutek zadovoljstva in olajšanja.

Kaj pa vaš prosti čas?
Najbolj me sprosti tišina, brez radia, televizije, narava. V zadnjem času sem si vzela čas za skrito ljubezen, slikanje. Glede na različne izzive, ki si jih postavljam v poklicnem življenju, si moram včasih kar zapovedati utišanje brbotanja besed in misli.

Objavljeno v reviji Liza/Maja št. 49, 29.11.2019