Prijateljica jo je postavila na realna tla
★★★ REVIJA NOVA ★★★
Pevka Andreja Zaljetelj, ki letos praznuje deset let glasbenega udejstvovanja, je svojo glasbeno pot začela v narodno-zabavni glasbi. In ko so se ta vrata zaprla, so se druga odprla. Glasbena slavljenka nam je v prijetnem pogovoru zaupala, da na poti vzponov in padcev danes ne bi spremenila ničesar, saj je ob tem srečevala ljudi, ki jih je pri ustvarjanju potrebovala prav tisti trenutek. A kljub temu priznava, da ni nič samoumevno in da glasbeni svet ni postlan z rožicami, ampak se je treba truditi na vsakem koraku.
Začniva najprej z lepimi stvarmi … Letos praznujete deset let delovanja. Kateri so bili tisti najbolj prelomni trenutki ter kako se je sploh začela vaša glasbena zgodba?
Ja, res je, praznujem že desetletnico delovanja. Kar ne morem verjeti, da je minilo tako hitro. Samostojno glasbeno pot mi je svetovala mama. Ko se je končalo moje devetletno sodelovanje v narodno-zabavnem ansamblu Minerali, sem bila sprva zelo razočarana. Mama, ki je videla mojo žalost in razočaranje, je predlagala, da bi nastopala samostojno. Pri odločitvi me je podprla tudi sestra, ki je bila leta moj glavni in edini sponzor. Mislim, da si takrat nismo predstavljale, kaj vse bo ta odločitev potegnila za seboj. Vsekakor lep glasbeni svet ni postlan z rožicami, treba se je boriti na vsakem koraku. Vendar sem imela srečo, da sem srečala prave ljudi, ki se jim lahko zahvalim za bogata besedila in čudovito glasbo, kakovost izvajanja, predvsem pa za spodbudo in podporo pri mojem ustvarjanju. Posebno sem hvaležna svojemu partnerju, ki me v vsem podpira, mi pomaga in ves čas stoji ob strani.
Glede na to, da trenutno ni ne nastopov ne koncertov, kako boste praznovali glasbeni rojstni dan?
Okroglo obletnico naj bi v juniju skupaj z gosti, sodelavci in prijatelji v Krškem proslavila s posebnim koncertom. Bojim se, da bomo zaradi trenutnih omejitev druženja morali praznovanje preložiti. Prilagodili se bomo razmeram, vsekakor upam, da bo dogodek mogoče izvesti še v tem jubilejnem, zame in za soustvarjalce moje glasbe zelo pomembnem letu.
Pripravljate ob tem tudi kakšno novo pesem?
Vsako leto posnamem vsaj eno pesem. Naslov zadnje je Ogenj in led. Besedilo Magde Korbar Koren je uglasbil Marko Pezdirc. Pri izvedbi je sodelovalo več odličnih glasbenikov.
Bi morda danes, če pogledava vašo prehojeno glasbeno pot, kaj spremenili?
Moje pesmi so moja glasbena pot. Na tej poti sem nekako vedno pravi čas srečala ljudi, ki sem jih pri ustvarjanju potrebovala prav tisti trenutek. Ničesar ne bi spremenila.
Kaj vse je po vašem mnenju potrebno za dobro pesem? Je to predvsem melodija, besedilo ali kar oboje?
Za dobro pesem je potrebno oboje. Meni je še posebno pomembno besedilo. Besedilo ni vodilo le glasbeniku, ki ustvari glasbo. Sama navdih in moč pri izvedbi pesmi v veliki meri črpam iz besedila. Mislim, da je v današnji glasbi velikokrat premalo poudarka na kakovostnih besedilih.
Glasbenikov se je koronavirus precej dotaknil. Kako zelo je vse skupaj prizadelo vaše delo?
Glasbeniki smo zelo pozitivni ljudje, polni pozitivne energije. Pesem vedno najde pot do poslušalcev, ki jo sprejmejo z odprtim srcem, sploh v tem času, ko smo glasbeniki lahko z njimi v stiku le prek družbenih omrežij. Sicer sem bila sama zaposlena ves čas, saj delam v trgovini z malimi živalmi, ki poslujejo kot druge trgovine z živili.
Znani ste tudi kot velika ljubiteljica konjev. Od kod ta ljubezen? Danes še kaj jezdite?
Ja, konji so res moja velika ljubezen. Ob tej plemeniti živali čutim spoštovanje, občudovanje, srečo, svobodo. Vse od petega razreda osnovne šole, ko mi je mama kupila žrebičko Zoro, so konji pomemben del mojega življenja. Več let sem delala kot džokej, kar je bila uresničitev mojih mladostnih sanj. V tej vlogi sem celo zmagala na galopski dirki na Dunaju, ki se je še zdaj spominjam z veseljem in, priznam, s ponosom. Včasih še jezdim, kadar imam čas in možnost. Letos sva na primer s prijateljico na lepo pustno sončno soboto na konjih, ona kot kavbojka, jaz kot Indijanka, razveseljevali otroke in odrasle v našem kraju. Nepozabno.
Ste v času, ko smo v izolaciji, našli dodaten hobi, ste morda postorili kaj, za kar prej ni bilo časa?
Glede na to, da ves čas delam, saj so trgovine za male živali odprte kot običajno, nimam težav z odvečnim časom, prej nasprotno. Pomlad je čas za obdelovanje vrta in skrb za okolico hiše, privoščim si tudi kolesarjenje s sestro.
Kako skrbite za zdravje?
Po naravi sem optimistka. Na zdravje gledam s pozitivne strani. Zelo pomembna se mi zdi zdrava prehrana, tudi zato z velikim veseljem gojim zelenjavo. Jedi, pripravljene iz zelenjave z našega vrta, so neprimerno bolj okusne, predvsem pa hranljive, kot pripravljene iz kupljene zelenjave, še zlasti če jih pripravi moja sestra. Zato vsakič komaj čakam, da se lahko povabim na njeno kosilo. Moja sestra, ki je vegetarijanka in se ukvarja z jogo, je zgled za zdravo življenje. Poleg tega imam ob sebi še prijateljico stilistko in svetovalko, brez katere bi mi bilo na tej poti težko zdržati ves ta čas. Velikokrat me je postavila na realna tla in mi dala novih moči.
Kaj bo prva stvar, ki si jo boste privoščili, ko bo vsega tega, kar doživljamo danes, konec?
Dopust, morje in sonce! Posebej se veselim, da skupaj s prijatelji in gosti izvedemo koncert ob deseti obletnici moje samostojne kariere. K sodelovanju smo povabili glasbene prijatelje in vse prijatelje dobre volje, ki uživajo v dobri glasbi. Skupaj bomo ustvarili nepozaben glasbeni večer. Sprejela bom tudi vsa vabila za sodelovanje na različnih prireditvah, kajti menim, da je zelo pomembno obuditi glasbeno življenje in glasbo pripeljati v sleherni dom, da čim prej pozabimo covid-19, a da se po drugi strani še bolj zavemo dragocenih trenutkov, ki jih lahko preživimo skupaj.
★★★ REVIJA NOVA ★★★
