»Pri nas je poplava dogodkov.«
Andrejo Kočar poznamo kot novinarko kulturnega uredništva, urednico, voditeljico oddaje Kultura in te dni eno od voditeljic Poletne scene. Na nacionalki dela že enajst let in pravi, da se tega dela še ni naveličala.
A samokritično prizna, da čeprav se pred kamero počuti dobro, še ni tako suverena kot nekateri njeni kolegi. Manjka ji izkušenj, ne želi pa stati pred kamero za vsako ceno.
Spet vodite Poletno sceno. Se tega veselite ali je zelo stresno in naporno in bi raje imeli poletje zase?
Po svoje se veselim, po drugi strani pa smo res v pogonu, medtem ko se pri drugih ponavadi poleti stvari umirijo. A se ne pritožujem. Je dobrodošla sprememba, glede na to, da smo čez leto »v kalupu«: delamo Kulturo in Osmi dan. Pri Poletni sceni sodelujemo z drugimi uredništvi, kar je odlično, ker je sprememba, spoznaš nove ljudi, hkrati pa je zato tudi težje, ker ne poznaš teh ljudi ali njihovega načina dela in se moraš vsakič znova »zagnati«.
Poletno sceno imamo gledalci zelo radi, saj gre za kulturo na bolj sproščen način. Se strinjate?
Načeloma stremimo k temu. Pa saj se tudi sicer v kulturnem uredništvu trudimo, da ne »težimo«, a vseeno je naša logika, da damo gledalcem neko vsebino, ne le površinskih, očitnih stvari. Tako je tudi v Poletni sceni. Meni je res pomembno, da je neka vsebina, da »speljemo« zgodbo – to je tako ali tako smisel novinarskega dela. Je pa zelo odvisno od urednika. Krovna urednica je Saša Šavel Burkart, dnevni uredniki se menjavamo in smo si zelo različni, vsak pa seveda rad poudari tisto, kar je njemu ljubše. Se pa vsi trudimo, da je oddaja čim bolj vsebinsko mešana, razgibana.
S Poletno sceno dokazujete, da se lahko tudi resne kulturne vsebine podajo sproščeno. To čez leto pogrešamo ...
Oddaja Kultura je strnjena v šest minut in pol, na dan pa se zgodi ogromno stvari. Tako lahko narediš štiri tehtnejše prispevke ali pa vanjo stlačiš sedem dogodkov z osnovnimi podatki. To je večni uredniški problem. Meni se sicer ne zdi, da je Kultura čez leto bolj »zategnjena«, a pač nima vklopov in gre za zbor dogodkov. So pa pri Poletni sceni dodana vrednost novinarji iz drugih uredništev, ki delajo drugače. Morda se včasih z njimi ne strinjam in se mi zdi, da kaj naredijo preveč sproščeno, a gledalcem verjetno ustreza ravno to. Sama imam morda res malo resnejši pristop, tako pri novinarskem delu kot pri vodenju.
Vsako leto ponavljam isto vprašanje: je kakšna možnost, da Poletna scena ostane čez vse leto?
To je stvar vodstva. Bi pa težko takšno oddajo pripravljali vsak dan, saj kulturno uredništvo dela dnevne, tedenske in mozaične oddaje. Ni nas tako veliko. Ljudje, ki ne poznajo televizijskega dela, si ne predstavljajo, koliko časa porabiš za vsebino, dogovarjanje in predvsem za to, da narediš minuto očem privlačnega prispevka z dobro zgodbo. Za to potrebuješ veliko časa, dobro ekipo, dober arhiv … Ni tako preprosto, kot morda kdo misli.
Ampak gledalca to ne zanima, zanj je pomemben le končni izdelek.
Saj ne vem več, kakšen mora biti prispevek. Zadnje čase se to pogosto sprašujem. Radi se oziramo nazaj, na primer v čase Hudečka, on je bil vzor novinarstva, a njegovi vklopi so bili razvlečeni, pet minut in dve vprašanji, danes pa se zahteva, da v tri minute spraviš življenjski portret nekega človeka. Saj lahko v teh nekaj minut stlačimo ogromno podatkov – a kaj je za gledalca boljše? Ne zagovarjam ponavljanja, ponorim, ko vidim kakšne prispevke, ki eno in isto povedo v napovedi, potem pa še nekajkrat v prispevku. Tako si gledalci stvar verjetno bolje zapomnijo, čeprav jih jaz ne bi podcenjevala, poleg tega si lahko danes prispevek še enkrat pogledamo na spletu, če nam kaj ni jasno. Jaz imam raje bogato, obogateno informacijo, kot da poslušam eno in isto.
Kje pa najti to »obogateno informacijo«?
Poskusiš dobiti izjavo avtorja, se osredotočiš na vsebino ali na neko določeno podrobnost in tako dalje. Iz vsega se da narediti dobro zgodbo. Po toliko letih dela imamo novinarji že toliko izkušenj, ljudem znamo priti blizu in najti kakšen podatek. Se pa kdaj zgodi, da je kaj res tako nesmiselnega, da ne veš, kako boš kaj naredil iz tega. Čeprav je res poplava dogodkov. Ni mi jasno, kako je to mogoče v tej majhni Sloveniji, in nikoli ne bom razumela, zakaj ustanove istega kova hkrati organizirajo dogodke ali festivale. 365 dni je v letu, vi pa se ne morete dogovoriti in si kradete goste!
Kako izberete dogodke, ki jih predstavite v oddaji?
Če ni dovolj dnevnih dogodkov, razmišljamo širše: pogledamo, kaj se dogaja po tujini, naredimo portret kakšnega zanimivega človeka …
Verjetno je težava ravno obratna in je preveč dnevnih dogodkov, da bi se lahko vsem posvetili ...
Kakor kdaj. Pridejo obdobja, ko je zatišje. Največ se dogaja konec junija, v začetku julija, potem pa gredo vsi na dopuste in je bolj mirno. Se pa vedno kaj najde.
Ampak vsaka »pasja procesija« si verjetno ne zasluži mesta v Poletni sceni?
Izbor je stvar posameznih urednikov, ni napisanih meril.
Katera so vaša merila?
To je zapleteno vprašanje. Načeloma teme določimo skupaj s krovno urednico. Pazimo, da nismo preveč »centralizirani«, da torej niso vsi prispevki iz Ljubljane. V Poletni sceni imamo priložnost predstaviti tudi manjše festivale in dogodke, za katere v Kulturi ni prostora. Jaz si želim predvsem, da so naši prispevki kakovostni, da gremo na kraj dogajanja, da najdemo kaj zanimivega, da »začinimo« prispevek, naredimo reportažo, namesto golega naštevanje programa … Ne morem natančno odgovoriti na to vprašanje. Vsak pač poskuša delati po svoji vesti, urednik pa mora zaupati, da bo novinar s svojo ekipo dobro opravil svoje delo.
Ko ste vi urednica, je verjetno več poudarka na arhitekturi in oblikovanju ...
Ja, ti področji sta zadnja leta res »moji«, zelo me zanimata tudi zasebno. Žal mi je, da ni več oddaje Ars 360°, ki je bila posvečena kulturi bivanja in umetnosti; tam so dobili tudi mladi priložnost, da se predstavijo, zdaj pa tega ni nikjer več.
Študirali ste filozofijo in sociologijo kulture. Kako ste končali na televiziji, vas je vedno zanimala?
Spomnim se, da sem se kot otrok igrala, da sem pred mikrofonom in na radiu vodim oddajo. (smeh) Kot študentka sem eno leto delala na Gajbi TV, to je bila moja prva (zelo lepa) televizijska izkušnja. Pozneje sem bila na avdiciji za voditeljico Videospotnic, prišla sem v finale, a so izbrali Leilo Bdeir, nato pa sem šla še na avdicijo informativnega programa – sploh ne vem, zakaj, ker me je bolj zanimala kultura. A sem bila sprejeta in sem se začela izobraževati na Izobraževalnem središču RTV: razne govorne vaje, govorne tehnike in tako dalje. To mi je res ogromno dalo. Potem sem začela v informativnem programu delati kot mlajša dežurna; tja sem padla kot pes med keglje, nisem imela pojma, politika me ni nikoli zanimala. Takoj mi je bilo jasno, da to ni zame. Na srečo me je Janez Lombergar priporočil takratni kulturni urednici Darji Korez Korenčan in po dobrih dveh mesecih sem prišla v kulturno uredništvo.
Koliko časa je že od tega?
Mislim, da enajst let. Takrat sem si mislila, da bo to za kakih pet let, potem pa bom šla naprej. A sem še vedno tu. (smeh)
Se torej še niste naveličali?
Včasih si rečeš: »Joj, ta rutina!« A po drugi strani je moje delo tako raznovrstno, ne delam le ene same teme, delam vse, srečujem raznorazne ljudi, tako da sploh ni dolgočasno. Se pa z leti naveličaš neurejenega urnika. Pridem zjutraj, domov pa grem včasih šele ob enajstih zvečer. To seveda ne pomeni, da delam 16 ur, ampak se dopoldne dogovoriš, popoldne snemaš, zvečer montiraš ali vodiš … Čeprav bi me verjetno ubijalo, če bi delala »od do«.
Ste raje novinarka, voditeljica ali urednica?
Vse rada počnem. Ne mislim, da sem kakšen biser med voditelji, zelo cenim kolege, kot so Mojca Mavec, Bernarda Žarn ali David Urankar, ki imajo ogromno izkušenj in se znajdejo v vsakem položaju. Jaz se ne, ker za to res potrebuješ izkušnje. Sama ne vodim vse leto, tudi pri Poletni sceni odvodim le kakih šest oddaj. Sem pa vesela vsake take izkušnje, vodenje mi je prijetno, studio je varen kotiček, pozabiš, koliko ljudi te gleda. Večji stres mi povzročajo vklopi s terena. Še najmanj pa mi je pri srcu urejanje, ker si bolj odgovoren in moraš imeti vse pod nadzorom. A če je dobra ekipa …
Kako je s kulturo v Sloveniji?
Se mi zdi, da je dogodkov preveč, preveč je nekih ustanov, festivalov, galerij ... Vem, da me bodo zaradi tega pljuvali, ampak mislim, da bi moralo biti tega manj, a to bolj povezano in dodelano. Zdaj lahko vsak, ki ima pet minut časa, ustanovi neki zavod. Pogrešam to, da bi se ustanove med sabo pogovarjale in sodelovale.
Ampak obisk kulturnih prireditev in ustanov je dober, pravzaprav z dostopnostjo potovanj narašča. Je to dobro?
Ravno sem razmišljala o tem. Je za umetnost dobro, da ljudje, denimo, derejo v galerije, čeprav jih to v resnici ne zanima in želijo le narediti selfi pred znano sliko? Dejstvo je, da ne moreš biti samooskrben, če nimaš dovolj obiska, zato so ustanove prisiljene v neko lahko »komercializacijo«, kar se mi ne zdi tako zelo narobe, vprašanje je bolj, kako bodo to izvedli. To je vprašanje: jim je bolj pomembno, da ljudje derejo k njim, ali imajo raje manj ljudi, ki pa jih to res zanima in so bolj kultivirani?
Kaj si vi privoščite za svojo dušo?
Zadnjič sem šla na avtobusni izlet na razstavo Obrazi ekspresionizma v češko Kutno Horo. Gre za gostovanje razstave Galerije Božidar Jakac iz Kostanjevice na Krki. Ogledala sem si tudi razstavo kostumov Alana Hranitelja na Ljubljanskem gradu, ki je res izjemno postavljena. Kar srce ti zaigra, ko vidiš te do potankosti izdelane obleke! Načeloma sicer ne maram večjih festivalov in koncertov, raje imam klubske, manjše stvari. Ne maram se drenjati. Rada tudi kaj preberem in obožujem kajtanje, to me zelo sprosti. Je adrenalin, hkrati pa zbranost in šola – nauči te, kako se odzvati v nekem položaju.
Očitno imate radi veter v laseh?
Ja, zelo!
