Rok Vihar: Pri igralstvu si zelo odvisen od drugih

Ta čas ga lahko na malih ekranih spremljate v seriji Reka ljubezni na POP TV, v kateri upodablja pretkanega poslovneža Danila, lik, ki se ne bi mogel bolj razlikovati od njega osebno, kar mu je še v večji izziv. Še več igralskih bi si želel v matičnem gledališču SNG Drama Ljubljana, v katerem ga lahko vidite v predstavah Hlapci, Ta veseli dan ali Matiček se ženi, Tatovi in v z žarometom nagrajenem Ivanovu. Več v nadaljevanju, v katerem boste med drugim izvedeli, katera je dobra plat prepoznavnosti, zakaj rad dela za tuje produkcije in zakaj ne smuča več.

Glede na to, da ste igrali v večini slovenskih serij (Pod eno streho, Usodno vino, Ena žlahtna štorija, Gorske sanje in zdaj v Reki ljubezni), očitno to zelo radi delate ... 
Ja, seveda. Ni dobro tega delati, če tega ne delaš rad. Sem se pa zaradi snemanj navadil vstajati zgodaj zjutraj. Tudi če nimam ničesar, se zbudim ob šestih zjutraj, zvečer pa me potem »pobere« med deseto in pol enajsto uro.

Ste pa imeli po uspehu serije Pod eno streho kar nekaj težav zaradi prepoznavnosti oziroma s preveč vsiljivimi ljudmi ...
Ja, a to je bilo dolgo nazaj, leta 2001, 2002 ...

So se v tem času gledalci spremenili?
So. Pod eno streho je bila ena prvih takšnih nadaljevank. Ne bom rekel, da je sprožila evforijo, niti približno ne, ampak odnos ljudi, ki so te prepoznavali, je začel biti drugačen – kot da je ta zvrst pritegnila druge vrste občinstvo ali na drugačen način. Začeli so si te lastiti. Ljudje so potrebovali nekaj let, da so se počasi navadili predelati te stvari. V času serije Pod eno streho je bilo kar neprijetno. Takrat sem bil mlad, imel sem leto dni starega otroka, ki sem ga seveda poskušal zaščititi, a kamorkoli sem šel z njim, so do mene prišli ljudje, prav blizu, in mi rekli: »O, živijo!« Mislim, saj je v redu … Bilo je nekaj res neprijetnih primerov, zdaj pa niti približno ni več tako. Zadnja leta sem zaradi prepoznavnosti že kdaj zelo dobro jedel v gostilnah, včasih smo se potem celo »zasedeli« skupaj. Meni je hrana, kuhinja zelo osebna stvar, in ko pridem k nekomu jest, se nikoli ne bom obnašal, češ to hočem tako, to mora biti tako … Tam notri je nekdo, ki kuha zate, in ko bo imel občutek, da je hrana pripravljena, je to to. Zdi se mi, da se moraš lotevati gostinstva na tak način – ali pa se ga raje sploh ne loti. Ker zgolj za denar in zgolj za metanje na mizo nima smisla. Če kaj, z leti poskušam zase poskrbeti tako, da jem tam, kjer mi je dobro, da sem z ljudmi, ki so mi všeč, in da si za ljudi, ki mi niso, rečem: »Ni mi treba, pa ne bom.« 

• Ob smrti Dušice Žegarac

Kako pa je s hrano med snemanjem serij?
Tam imamo »catering«. Po vseh teh letih so ljudje, ki se ukvarjajo s produkcijo, ugotovili, da je rezultat na snemanju veliko boljši, če je hrana dobra. Na snemanju je namreč skupina ljudi, med katerimi se, če so lačni ali če so slabo jedli, razširi takšna živčnost, da stvari bodisi niso narejene bodisi niso preveč dobre. Tu se nobenemu producentu ne izplača varčevati, kar se vsi zelo hitro naučijo. 

V seriji Reka ljubezni upodabljate pretkanega poslovneža Danila. Kaj vas druži z likom?
Z Danilom stopam v svet slovenskega poslovništva, ki mi je k sreči tuj. Ni mi hudega, da mi zasebno kot Roku ni treba biti del tega sveta. Ta svet mi je zanimiv s psihološkega vidika, kot so mi ljudje vedno zanimivi. Slovenski prostor je majhen, pravzaprav se vsi prek koga med sabo poznamo, zato so mi vedno zanimivi ljudje, ki hočejo znotraj nekega manjšega okolja delovati veliki in pomembni. Ko na vse skupaj gledaš od daleč, vidiš, da uspeh nikoli ne preraste ravni majhnega kraja ali bližnjega vrtička. Da gre vedno le za neki notranji občutek človeka.

Raje igrate sebi podobne ali sebi nasprotne like?
Zelo rad imam sebi nasprotne like, ker o sebi marsikaj izveš, ker moraš kopati po sebi po nečem, kar nisi, ali pa celo skozi kakšne zelo nasprotne like ugotoviš, kaj v resnici si, a sploh ne veš.

V matičnem gledališču SNG Drama Ljubljana sicer nastopate v veliko predstavah, v nobeni pa nimate osrednje vloge. Kako to?
Ja, zelo radi mi v Drami dodeljujejo majhne, stranske vloge. Na žalost o teh stvareh v gledališču odločajo drugi, ki imajo svoje želje, ki so povsem upravičene. Tako pač je. Pri igralstvu si zelo odvisen od drugih in zelo odvisen od priložnosti, ki jih dobiš. Jaz jih v zadnjih letih poskušam najti tudi zunaj matičnega gledališča, zato filmi in nadaljevanke ter sodelovanja z drugimi gledališkimi hišami – ker se poskušam potruditi in poskrbeti za svoj igralski razvoj. V zadnjem času sem precej snemal, med drugim sem igral v filmu Cankar in v kar nekaj študentskih filmih, z Andrejem Košakom sem snemal film Vsi proti vsem, ki bo luč sveta ugledal v času Festivala slovenskega filma, nastopil sem tudi v filmu Preboj. Režiser Dejan Babosek je potreboval antijunaka, nacista, in to sem jaz. Neke stvari pa še »visijo v zraku«. Delal sem tudi avdicije za neke tuje serije. Bomo videli, kaj bo iz tega.

Redno hodite na avdicije za tujino?
Tu in tam pride kaj. S tujci sem sicer delal večinoma oglase za tuje trge. To je bilo zelo zanimivo in zelo dobro, ker so produkcijsko na zelo visoki ravni, tudi kreativno. To so zelo lepe izkušnje.

Najbrž je tudi plačilo boljše?
To je zelo različno. Ponavadi gre pri denarju bolj za to, da skozi honorar začutiš produkcijsko raven, na kateri se bo zadeva delala. Potem počasi bolj kot vsota prevladata kakovost in način dela, ker cenejši, kot so projekti, bolj so naporni. Ponavadi je pri teh premalo ljudi, zato je take veliko zahtevneje, težje in manj prijetno delati kot tiste, ki so produkcijsko na visoki ravni in vsak natančno ve, kaj ima za narediti. Tako delo ostane užitek. Zato ne, ne delam zaradi vsote, sploh ne. Lepo je delati. Prav res. Pogosto je bilo pri kakšnih stvareh, ki so se pri nas delale poceni oziroma z malo denarja, na koncu zelo naporno. Sem delal tudi kakšne stvari, ki so bile produkcijsko nizkoproračunske, ampak za tiste, ki sem jih, vem, zakaj sem jih delal. Cankar je bil posnet za zelo malo denarja, glede na to, kaj vse smo morali posneti, in smo vsi poprijeli za vse, kar se je dalo, ker nam je bilo toliko do tega, da se to naredi dobro, in ker smo res verjeli v projekt. Večino igralskih vaj smo imeli kar pri meni doma. Cankar je bil res tak srčen projekt, zelo družinski, združila se je zelo lepa ekipa. Zelo sem hvaležen režiserju in producentu za priložnost in zaupanje. Zelo ponosen sem tudi na predstavo Županova Micka Vita Tauferja, ki jo še vedno, od leta 2001, igramo v Prešernovem gledališču Kranj. Starejša je od mojega otroka. Enkrat se nam je zgodilo, da je prišla učiteljica z razredom pozdravit ekipo in povedat, da je to predstavo gledala kot osnovnošolka, zdaj pa je pripeljala svoje učence, ker ji je predstava od takrat ostala v spominu. To so zelo lepe stvari. Igrali smo jo po Južni Ameriki, Venezueli, Dominikanski republiki, Argentini … Bila je prva predstava kakšnega slovenskega profesionalnega gledališča po drugi svetovni vojni, ki je gostovala za Slovence v Buenos Airesu.

Imate kakšno sanjsko vlogo?
Nimam. Razen vlog, iz katerih se da kaj narediti. Če je kaj sanjskega, je to to. Malo sem se mogoče naveličal takšnih res manjših, iz katerih se ne da veliko narediti. Nekaj časa ti je lahko to v izziv, dolgo pa ne.

Vam je kdaj žal, da niste šli študirat kaj drugega?
Ni mi žal. Ogromno stvari me je zanimalo in me zanima, ampak sem zelo vesel, da je gledališče nekaj, od česar lahko živim. V več kot 20 letih, odkar to počnem, je igra postala zelo pomemben del mojega duševnega zadovoljstva in bi mi zelo manjkala, če tega kar naenkrat ne bi bilo.

Kako to, da ste se sploh odločili za ta poklic? Ste od nekdaj radi nastopali?
Pravzaprav so me kar »porinili« v to. V osnovni šoli sem precej recitiral, potem pa me je, se mi zdi, v sedmem razredu učiteljica za angleščino prosila, da grem v dramski krožek in tam izživim svoje potrebe, namesto da jih udejanjam med poukom. Imel sem srečo, da sta dramski krožek vodila Tone in Milka Partljič in smo naredili odmevno predstavo Kapitan John Piplfox, ki je šla tudi po Sloveniji, mislim, da je na koncu celo zmagala na festivalu otroških dramskih predstav. Potem sem že v srednji šoli s SNG Maribor sodeloval v dveh ali treh otroških predstavah; takrat so ustanovili dramski studio v okviru SNG Maribor in smo znotraj njega začeli delati predstave. Tudi na Prvi gimnaziji v Mariboru smo ustanovili svojo gledališko skupino – od tam nas je ogromno končalo v igralskem in režiserskem poklicu znotraj slovenskega gledališkega prostora.

Kaj najraje počnete v prostem času?
Veliko stvari me zanima in ponavadi je tako, da to postane obsedenost, ki jo nekaj časa izživljam. Rad kuham, rad pečem, rad sem v naravi. Stik z naravo mi je zelo pomemben: hribi, gore, morje … Pa potovanja. V našem poklicu vložiš ogromno truda in energije, da nastane nekaj, kar v trenutku, ko končaš, izgine, in z leti začneš dobivati potrebo, da bi ustvaril nekaj, kar nekaj časa traja, tudi če le, dokler tega ne poješ.

Ste oče, imate 17 let starega sina. Kaže kakšne igralske želje?
Ne, hvala bogu, smo zelo veseli, da ne. Zagotovo bo našel svojo pot. Ne vem pa še, kakšno. Tudi on ne. Vsi se zanašamo na to, da bo prej ali slej izvedel in povedal še nam.

Kakšen oče ste?
Srčno upam, da sem do zdaj naredil »glavne stvari«. Upam, da sem več stvari naredil dobro kot slabo, bo pa čas pokazal svoje.

Kaj se vam je sicer zdelo najbolj pomembno?
Najbolj pomembno se mi je zdelo, da postane samostojen. Zdi se mi, da je to bolj pomembno kot karkoli drugega.

Bi rekli, da vam je – po tem, kar vidite – uspelo?
Ne vem. (smeh) Še vedno je doma, še vedno ga moram kdaj poditi, da naredi kaj zase. Veliko stvari pa že zna sam, sem vesel.

Še malo, pa bodo počitnice. Kje jih boste preživeli?
Pravzaprav še čakam, ker bi lahko imel še eno snemanje, a še ne vem zagotovo, ali bo ali ne. Drugače pa morje, hribi in letos Šrilanka. Bomo videli, to je en načrt.

Vedno izbirate druge počitniške točke ali imate kakšno stalnico?
Na morje vsako leto hodim na isto mesto. To je že skoraj, kot da bi šel k družini. Surfanje je moja dolgoletna poletna obsedenost, plezanje ali gore pa zimska. Smučanje pa sem opustil, ko sem šel iz Maribora v Ljubljano, ker sem otroštvo preživel pod Pohorjem in sem se nasmučal za vse življenje.

Konec letošnjega aprila ste bili zaradi filma Cankar v Pekingu. Kaj ste počeli tam?
Z Alido, mojo življensko sopotnico, sva bila tam deset dni. Jaz sem imel prek slovenske ambasade delavnico, srečanje na temo Ivana Cankarja, ker so si naš film Cankar tam pogledali lani decembra, ko je ta v okviru svetovnih Cankarjevih dnevov ob stoletnici njegove smrti obredel vse univerze s katedro za slovenski jezik, med njimi tudi pekinško, Alida pa je imela predavanje na univerzi. Ostalo pa nama je tudi nekaj prostih dni za oglede.

Kakšen vtis je na vas naredila Kitajska?
Popolno nasprotje med pričakovanji in resnico. Peking je mesto premožnih ljudi, dragih avtomobilov in urejenega okolja. Mesto, kjer se ta čas kuje svetovna ekonomija, kar se vidi. Mesto, kjer vsi mopedi in motorji vozijo na elektriko. Na leto zasadijo tisoče dreves. Za boljši zrak. Nikjer nobene cenene kitajske trgovine. To je le za Evropejce, pravijo. Vsi plačujejo s telefoni, z gotovino imaš včasih že težave.

Kakšne so vaše želje oziroma cilji za prihodnost?
Pri svojih letih nimam v načrtu nekih posebnih življenjskih sprememb. Želim si igralskih izzivov in priložnosti. Zmeraj. Če mi je za kaj žal ali si kaj želim, da bi se spremenilo, je le to, da bi mogoče imel malo več časa, da pridem do stvari, ki me še zanimajo. Tega mi vedno zmanjka. Zmanjka mi ga, da bi se malo resneje posvetil iskanju priložnosti.

Objavljeno v reviji Vklop št. 24, 13. 6. 2019.

Rokov ustvarjalni opus zajema več kot 40 gledaliških vlog, pohvali pa se lahko tudi z več nagradami: akademijsko nagrado zlatolaska za glavno moško vlogo za vlogo Riharda (Shakespeare, Rihard III.), zlatolasko za stransko moško vlogo za vlogo Mikija (Williams, Razredni sovražnik), nagrado občinstva na šestem mednarodnem festivalu Zlata paličica za vlogo Sedem palčkov Grimma (Vencelj, Sneguljčica, PG Kranj), zlatim brkom na 11. Dnevih Zorana Radmilovića (Zaječar) za vlogo Anžeta (Linhart, Županova Micka, PG Kranj), priznanjem Združenja dramskih umetnikov Slovenije za vlogo Stanka (Pinter, Zabava za rojstni dan, PG Kranj) in žlahtnim komedijantom na 14. Dnevih komedije za vlogo Helmerja 2 (E. Flisar, Nora Nora, PG Kranj).