Polono Juh je norost vedno zanimala

»Res me na igralski poti spremlja precej podobna dramaturgija ženskih likov. Predvsem med tridesetim in štiridesetim letom sem veliko igrala ženske, ki na svet gledajo optimistično, s hrepenenjem in vero v plemenitejše ideale, kmalu zatem pa jih preseneti spoznanje o svetu, v katerem ne bodo sprejete. Prizadetost ob tem jih zaznamuje s tragičnostjo, temo, norostjo in smrtjo. Teh vlog ni enostavno igrati, čustveno izčrpajo, so pa kompleksne in zato lepe,« pravi.

Nesojena baletka

Nobena skrivnost ni, da je Polona svojo umetniško pot začela kot baletka. »Kot majhna sem bila precej hiperaktivna, nisem mogla biti pri miru. Starši so me vpisali na drsanje, vendar se na mrazu nisem preveč dobro počutila. Nato so poskusili z baletno šolo, in to se me je prijelo. Podoben občutek za gib zdaj vidim pri sinu.« K baletu je hodila štirinajst let. »Vendar pa sem, ko sem bila že malo starejša, opazila, da za balet nimam predispozicij, ki bi me lahko pripeljale do vrhunskega plesnega izraza.« Če bi se takrat na primer šolala v Rusiji, bi jo še pred vstopom v baletno šolo pregledali od glave do peta in ocenili, ali je narejena za balet ali pač ne. Ker pri nas takšnih avdicij ni bilo, pa je to ugotovila, ko se je primerjala z drugimi baletkami. »Pri moji prijateljici, primabalerini Regini Križaj, se je denimo takoj videlo, da ima konstitucijo za to. Baletno tehniko sem imela dobro, telesa balerine pa nisem imela.« Vseeno je še naprej hodila k baletu in si mislila »bo že« – morda bi bila kljub vsemu baletka, če je učiteljica slovenščine v četrtem letniku srednje šole ne bi povabila k sodelovanju v gledališki predstavi v okviru srednješolskega festivala predstav Podobe trenutkov. »Tam sem potem začela. Igrali smo Orwellovo Živalsko farmo in imeli na koncu v Cankarjevem domu predstavo. Med igro sem se zelo dobro počutila in dobila občutek, da mi to gre. Vzplamtela je ljubezen.«

Oče in mama, oba igralca, sta jo opozarjala, da naj dobro premisli o igralskem poklicu. »Nadarjenost je tu zelo pomembna, sta mi rekla. Če je nimaš, si lahko v tem poklicu zelo nesrečen. Vendar sem kar silila v to.«
Sprejemne izpite na AGRFT je naredila v prvo, srečo pa je imela tudi s prehodom iz fakultete v življenje profesionalne igralke. »To sicer ni bilo nič lažje kot danes, kajti na akademijo se glede na število gledališč jemlje preveč študentov. Vendar pa je bilo pri meni ključno to, da sem lahko že v prvem in drugem letniku sodelovala pri profesionalnih predstavah. V tretjem sem potem dobila povabilo za sodelovanje v predstavi Peer Gynt Slobodana Unkovskega v SNG Drama. Takrat se mi je zdelo vse novo, dramski oder pa neka ogromna, prostrana dežela. Vendar nisem imela pretirane treme ali strahu. Stvari sem jemala zelo odprto, na široko, z lahkoto. In mislim, da je dobro, če ti to uspe. Strah je namreč huda stvar.«

Svojega srčnega izbranca, igralca Sašo Tabakovića, je spoznala leta 2003 med snemanjem filma Pod njenim oknom.

Revija Zvezde

Potem je šlo kar drugo za drugim: Kordelija v Kralju Learu Dušana Jovanovića, ki je bil njen profesor na akademiji, Antigona Mete Hočevar, Divja račka v koprodukciji s SMG in dunajskim gledališčem – vse to še pred koncem študija. Na podlagi teh vlog je dobila angažma v Drami, kjer je bil takrat umetniški vodja Polde Bibič. »Kmalu za njim je prišel Janez Pipan, ki pa je prišel gradit na tej močni generaciji igralcev – poleg mene še Jernej Šugman, Gregor Baković, Nataša Tič Ralijan, Nataša Barbara Gračner, Bojan Emeršič, Branko Šturbej … Vzpostavilo se je lepo obdobje gledališča in imeli smo eno premiero za drugo.«

Ker je hitro postala prepoznaven obraz Drame, se je morala spopasti tudi z zavistjo. »Ko sem začenjala, se tega nisem zavedala, šele pozneje sem izvedela za neka ljubosumja. A moja pot je pač takšna, nimam vpliva na čustva drugih do mene. Če dam na tehtnico, je najbrž enak delež tistih, ki jim zbujam neko sovraštvo, in tistih, ki me imajo radi. Toda vse, kar moram kot igralka narediti, je, da se poskušam z delom približati gledalcem. Vem pa, da ljudje nismo kamni. S tega vidika lahko ljubosumje nekako razumem. In če nekaj razumeš, sčasoma tudi odpustiš.«

• Borisa Cavazzo doletelo veliko hudega

Pospravljanje kot meditacija

»Moram reči, da imamo igralci kar naporen poklic,« nadaljuje. »Ko si mlad, te reči lažje počneš. Takrat smo imeli tudi energijo, da smo po predstavah šli na pijačo, se veselili pozno v noč. Zdaj pa bolj iščem mir in tišino. Regeneracija je zelo pomembna.« Največkrat jo najde v naravi, na sprehodih po Rožniku s sinom Belo in partnerjem (Sašo Tabakovićem, prav tako igralcem, op. p.). »Včasih sem tudi veliko tekla, ker mi kot nekdanji balerini fizična aktivnost še vedno veliko pomeni. Hodim tudi na Sveti Lovrenc in polhograjsko Grmado. Sicer pa je regeneracija lahko tudi pospravljanje (smeh) – sploh v teh zimskih dneh, ko je sin zbolel in sem bila z njim veliko doma. Meditacija skozi pranje in obešanje perila.« Polona meni, da si človek, ko je malo starejši, čas zase precej skrči, da ga več ostane za družino. »Igralčev videz je pomemben, s prihodom Bela pa bolj razmišljam o tem, kako se bom čim bolj praktično oblekla, da bom lahko z njim tekala naokoli.«

S Klemnom Janežičem v predstavi Ana Karenina

Revija Zvezde

Si pa včasih vseeno vzame kak trenutek le zase – takrat se rada dobi na kavi s prijateljicami ali prebere knjigo. »Romane, drame, ki bi jih morda želela delati v prihodnosti, pa tudi poezijo. Skratka, dobro literaturo.«
Čeprav sta oba s partnerjem igralca, imata dobro usklajeno družinsko dinamiko. »Kar uspešna sva v organizaciji, kdo bo Bela peljal v šolo in iz nje, večinoma sva namreč v različnih projektih, tako da že od začetka zelo dobro šofirava. V skrajni sili pa si pomagava z babicami. (smeh) Otrok je na koncu vedno neka središčna os razmerja. Mora biti pa to razmerje razčiščeno in trdno.«

V predstavi Ta veseli dan ali Matiček se ženi

Mediaspeed

Pri njej in Sašu vsekakor je – že petnajst let. »Čim imaš ob sebi človeka, s katerim se razumeš v globljih stvareh, kot je umetnost, je to ogromno vredno. Deliva enaka ali podobna mnenja skoraj o vsem. Hkrati me zna Saša v različnih situacijah zelo dobro ozemljiti. Jaz sem dosti bolj zračno bitje kot on, on pa me z enim stavkom lahko popolnoma razbremeni.« Doda še, da se ji ne zdi nujno, da se partnerja kar naprej veliko pogovarjata. »Enakovredno je pomembna tišina, ko si z ljubljeno osebo, ker se šele v tišini lahko srečaš s seboj. In drug z drugim.«

Objavljeno v reviji Zvezde št. 8, 20. 2. 2019.