Kaleigh Hendershot Svet24.si

VIDEO: Američanki Hrvaška ubila voljo do ...

lovilec sanj Svet24.si

VIDEO: Rekordno velik talisman pred zlom varuje ...

tišina Svet24.si

Le zakaj nas bi bilo tako strah biti sami?

marko noc pl1 Svet24.si

Kardiolog Marko Noč: Če bi sledili toku ...

ZR sep 19 – slovenski vrt FOTO 1 Odkrito.si

Nove gredice na starem borjaču

Sulli, Choi Jin-ri Najstnica.si

Umrla zvezdnica K-POPa

polka1 Njena.si

Blaž Švab prvič spregovoril o svoji izbranki?

Lucija o težki bitki z rakom: Nekdo tam gor ima še velike načrte z mano!

Andreja Comino, 03.07.2019 20:01:19

Kotalkarica Lucija Mlinarič je res izjemna ženska. Ne samo zaradi uspehov, ki jih je nanizala na kotalkah, temveč tudi zaradi osebnega boja z zahrbtno boleznijo.

Delite na:
Lucija o težki bitki z rakom: Nekdo tam gor ima še velike načrte z mano!
Lucija Mlinarič se pogumno spopada z zahrbtno boleznijo. Osebni arhiv

Pred časom je prvič dobila bitko z rakom, pred dobrim letom in pol pa so ji na rutinskem pregledu na Onkološkem inštitutu spet odkrili metastaze po vsem telesu. Pogumna Lucija se je znova podala v boj. »Na srečo imam ob sebi fanta Tadeja, ki je pravi angel,« pravi športnica, ki je nedavno opravila zadnjo kemoterapijo in obsevanje, kar jo je pošteno izmučilo.

»Začelo se je precej nedolžno. Najprej sem začutila močne bolečine v hrbtenici, ki niso hotele izzveneti. Rutinski pregled malo po novem letu lani, ki ga imam na vsakih šest mesecev, je pokazal, da z menoj ni vse tako dobro, kot sem sprva mislila. Metastaze so se razširile po kosteh, jetrih, pljučih in možganih. Znova sem morala stopiti na dobro znano in uhojeno pot kemoterapij in obsevanj, ki so me kar precej izčrpale. Včasih sem bila tako šibka, da skoraj nisem mogla hoditi in se premikati, kaj šele početi druge, za 'običajne' ljudi povsem običajne stvari,« je bila iskrena. Včasih ji je bilo tudi zelo hudo. Tudi psihično se je znašla na tleh, saj diagnoza ni bila prav obetavna. Čeprav se ni želela preveč obremenjevati z diagnozo, statistikami in napovedmi, je seznam njenega zdravljenja osupljiv: od lani je imela osem ciklov kemoterapije, nato še deset, zdaj še štiri. Izvidi pljuč, jeter in kosti so bili spodbudni, le stvari v glavi zdravnikom niso bile najbolj všeč, zato so jo poslali še na obsevanje glave. Bolezen je dodobra pokazala svoje zobe, vendar se tudi Lucija ne da: odločena se je boriti do zadnjega diha.

Ples življenja

»Svojo bolezen sem sprejela in z njo živim. Če rak po meni pleše salso in fokstrot, bom jaz pa rock 'n' roll! Bolezen sem vzela za svojo, naredim čisto vse, kar mi svetujejo zdravniki. Zelo mi pomaga tudi psihični trening, ko vizualiziram svoje boljše počutje, zdravljenje kosti in manjšanje tvorb. Tako lahko živim lepše in boljše. Zelo pa sem tudi hvaležna. Za vsako jutro, ko se zbudim in se veselim dneva, ki ga bom lahko preživela. Zvečer pa sem hvaležna za dan, ki se mi je zgodil, in se veselim čim bolj mirne noči. Hvaležna sem tudi za moč, da lahko doma kaj postorim. V vsem tem času sem zelo spremenila filozofijo življenja. Prej sem se na veliko razdajala drugim, zdaj pa vidim, da moram biti na prvem mestu jaz in moji bližnji, da počnem stvari, ki me veselijo. Tudi če nisem toliko več v kotalkarskem svetu, ki mi je prej pomenil vse življenje, je še veliko stvari, ki jih lahko počnem in se jih veselim,« razlaga Lucija. Zdaj ima čas, da lahko spremlja tudi druge športe in se dnevno veseli uspehov svojih športnih kolegov.

Po malem pa se ji ves čas dogajajo čudeži. »Končno živim bolj umirjeno in uživam, kolikor se da. Ravno ste me ujeli, ko sva se s fantom Tadejem vrnila z dvodnevnega izleta v Pulj, kjer sva si v areni ogledala koncert ameriške skupine Foo Fighters. Izvedli so kar dva in vstopnice so bile razprodane v nekaj minutah. Bilo je res enkratno!« pripoveduje Lucija, ki je vesela, da si je malo opomogla in se okrepila. Priznava, da kemoterapije niso bile vedno enostavne in da je potrebovala kar nekaj časa, da je prišla k sebi. »Ko se bolje počutim, poskušam biti tudi bolj aktivna. Vendar pri tem ne povozim sebe. Poslušam telo in upoštevam znake, ki sem jih prej spregledala. Tako dobivam čedalje več sporočil, kaj naj storim. Denimo pred kratkim sva s Tadejem na bencinskem servisu na Ravbarkomandi ustavila štoparju, nekdanjemu županu Kanala Miranu Ipavcu, ki je v treh tednih preštopal 41 držav, in ga zapeljala do doma. Zapletli smo se v prijeten pogovor, podaril pa mi je tudi svojo knjigo. To je bil zame eden od znakov, kaj me še čaka in česa naj se lotim. Drugi je bil, denimo, močan impulz, naj si obujem kotalke. Najprej mi je bilo čudno, saj sem bila še pred kratkim tako šibka, da sem komaj prestopila z ene noge na drugo. Še pomisliti nisem smela, da bi šla na kotalke, saj imam metastaze po medenici in drugih kosteh. Pa sem jih vseeno obula in ne vem, od kod je prišla vame moč, da sem naredila dvojni aksel! Bilo je res vznemirljivo, znamenje, da zmorem in da nisem ničesar pozabila, kot sem se bala,« pripoveduje Lucija, presrečna, da jo pri vsem tem podpira njen Tadej.

Angel na zemlji

Spoznala sta se, potem ko je prvič prebolela raka, in sprejel jo je z njeno diagnozo in tudi zavedanjem, da se bolezen lahko ponovi. Ko se je to zgodilo, ji je ves čas stal ob strani. Ko ji je bilo najhuje, je nekje izvedel za alternativno zdravljenje. Naložil jo je v avto in peljal na akupunkturo, fizioterapijo … Tudi ko je bila čisto iz sebe od skrbi, ji ni nikoli pokazal, da skrbi tudi njega.

»On je pravi angel zame. Dobra duša, kakršne zlepa ne najdeš. Stoji mi ob strani, me podpira in daje moč. Včasih z dejanji, drugič z besedami, včasih pa mi je dovolj že njegov pogled. Tako sva usklajena in se dobro poznava, da natančno ve, kako se počutim v nekem trenutku. Začuti, kdaj sem bolje in kdaj slabše, in mi je vedno pripravljen stati ob strani. Takšnega krasnega človeka privoščim čisto vsakemu, ne glede na to, ali je zdrav ali bolan. Res je izjemno olajševalno in dragoceno, če imajo ljudje, ki se borijo s takšno ali drugačno boleznijo, ob sebi človeka, ki mu lahko zaupajo, se nanj zanesejo in računajo,« razlaga Lucija in dodaja, da ne bo nikoli mogla biti življenju dovolj hvaležna za svojega Tadeja. Je izjemno srčen, potrpežljiv in ljubeč. Partner, kakršnega si lahko samo želiš.

lucija mlinaric tadej.jpg
Lucija Mlinarič in njen Tadej z Miranom Ipavcem
Osebni arhiv

Ne bo se predala

Kljub njeni bolezni najdeta tudi veliko lepih trenutkov, ki jih uživata samo onadva. Drobne vsakodnevne zmage, ko se neutrudna borka ne preda. Vse svoje življenje prilagaja bolezni: kadar se počuti bolje, gre ven, prijajo ji sprehodi v naravo. Upa, da bo počasi že toliko boljše, da bo šla tudi na kolo. Morje, razen teh dveh dni Pulja, bo prišlo na vrsto šele septembra, ko bo vročina popustila, saj ji ne prijajo razbeljeni dnevi. Zato pa se toliko raje odpravita k svojim v Kobarid, kjer je tudi v najhujši vročini precej hladneje in bolj prijetno. »Šla bova tudi na Nadižo in na hladnejši zrak v hribe. Seveda pa bova tudi redna turista v Ljubljani,« se šali na račun obiskov Onkološkega inštituta. A si bo poskusila tudi te narediti čim bolj prijetne in čim manj stresne. »Zdi se mi, da ima nekdo tam gor še velike načrte z menoj. Zato bom naredila vse, da jih bom lahko uresničila,« optimistično sklene.

lucija mlinaric.jpg
Pred kratkim se je zgodilo skoraj nemogoče: čeprav je bila šibka zaradi bolezni, si je zaželela obuti kotalke. »Zavezala sem si jih, zapeljala in naredila dvojni aksel!« je navdušena.
Osebni arhiv

Objavljeno v reviji Zvezde št. 26, 26. 6. 2019.